Jedro

Ker je tožnik tudi sam predlagal izvedenca, je sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno predlagala, da tožnika pregleda zdravnik cenzor, pravilen. S tem ni tožena stranka prišla v dolžniško zamudo. Pri takšnem zahtevku, kot je bil, gre za dokazilo, da je bilo mnenje zdravnika cenzorja potrebno. To je zavarovalnica dokazala, saj je izplačala škodo v razumnem roku in po prejemu tega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.849,65 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.8.2009 dalje do plačila in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov 20,00 €.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Gre za vprašanje, ali je bila tožena stranka v zamudi. Tožnik je imel AO-PLUS zavarovanje. Obseg je bil takšen, da je presegal zavarovalno vsoto, to je 51.000,00 €. Tožena stranka ni plačala v postavljenem roku, ampak šele po vložitvi tožbe. Rok za plačilo zahtevka je potekel 31.5.2009. Sodišče je napravilo logično napako in s tem kršilo pravila o dokaznem bremenu, saj je spregledalo, da so trditve tožene stranke nedokazane in v nasprotju z njenim ravnanjem: po eni strani tožena stranka zatrjuje, da ne da bi tožnik prišel na osebni pregled k cenzorju, ni mogla plačati zavarovalne vsote, nato pa je celotno vsoto izplačala na podlagi dokumentacije in brez pregleda pri zdravniku cenzorju. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi bil sploh ta pregled potreben za izplačilo zavarovalne vsote. Tožena stranka bi morala dokazati in to je njeno dokazno breme, kot sledi v 2. odst. 943. čl. OZ. V spisu ni trditve in dokaza, da je bil nujen pregled pri cenzorju. Zato so razlogi sodbe v nasprotju. Tožena stranka ni navajala, da bi brez tožnikovega pregleda pri cenzorju ne mogla izplačati zavarovalne vsote. Tega ni v spisu. Tega tudi ni dokazala. Sodišče ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere bi bil osebni pregled pri cenzorju razlog, da povzroči upniško zamudo. Zamuda lahko nastane brez sankcij le zaradi utemeljenih razlogov. Tožena stranka ni prejela nobenega dodatnega dokaza in je izplačala zavarovalno vsoto. Obseg nepremoženjske škode je bil že na prvi pogled tako velik, da je bilo jasno, da bi bilo treba izplačati celo zavarovalno vsoto. O tem sodba ni zavzela stališča. Spremenilo se je, da je tožnik vložil tožbo. Sodišče ni zavzelo stališča o tem, da se ni bil dolžan udeležiti pregleda pri zdravniku cenzorju. Ni pravne podlage za to. OZ tega ne določa in tudi AO - PLUS pogoji. Ni jasno, zakaj je pregled pri cenzorju več vreden kot pa mnenje nepristranskega izvedenca. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj ni pristala na angažiranje nepristranskega izvedenca.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bilo sklenjeno zavarovanje AO – PLUS in da terja tožena stranka zavarovalnino iz zavarovalne pogodbe. Razmerje je urejeno po pravilih Obligacijskega zakonika (določbe 921 in naslednje) in z zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so zavarovalni pogoji (priloga B1). Obveznosti zavarovalnice, da izplača dogovorjeno vsoto, če nastane zavarovalni primer, so urejene v določbi 943. čl. OZ. Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v dogovorjenem roku, ni ne sme biti daljši kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Vendar 2. odst. iz tega člena določa, da če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Med pravdnima strankama je spor o tem, kdaj bi lahko med strankama bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti, da bi bilo treba zaradi velike tožnikove škode izplačati zavarovalno vsoto oziroma 51.000,00 €. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 15.5.2009 naslovil odškodninski zahtevek z vso zdravstveno dokumentacijo na zavarovalnico in določil 15 dni za izpolnitev (A24). Odškodninski zahtevek je bil 108.000,00 € oziroma je zahtevek presegel zavarovalno vsoto. Zavarovalnica je nato pozvala tožnika, da se zglasi pri njenem cenzorju (vabilo z dne 2.6.2009 in 16.6.2009). Zavarovalnica je trdila, da tako določa 2. odst. 943. čl. OZ, ker mora ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti. Ker se tožnik ni zglasil, je cenzor izdelal mnenje 21.7.2009 na podlagi medicinske dokumentacije in brez pregleda tožnika in zavarovalnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje plačala 7.8.2009. Vložitev tožbe je bila 8.6.2009 (list. št. 1), vendar je tožena stranka tožbo prejela 18.8.2009, to je po tem, ko je zavarovalno vsoto plačala.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo pri razlagi pravnega standarda „obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice“ iz 2. odst. 943. čl. tudi na pojem skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. čl. OZ. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izvedenski postopek predviden tudi v 7. čl. splošnih pogojev za zavarovanje AO – PLUS, po katerem vsaka pogodbena stranka lahko zahteva, naj določena sporna dejstva ugotavljajo izvedenci. Tudi pritožnik poudarja, da je tožnik predlagal že v zahtevku, da se izdela izvedeniško mnenje neodvisnega izvedenca, zavarovalnica pa je želela, da tožnika pregleda njen zdravnik cenzor. Ni torej spora o tem, da sta pravdni stranki v predhodnem postopku skušali ugotoviti obseg tožnikove škode, saj sam tožnik priznava, da je bila škoda velika in trdil, da preko zavarovalne vsote. Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da tudi v tožbi tožnik navaja (druga stran spisa), da zdravljenje še vedno ni zaključeno. Ker je tudi sam predlagal izvedenca, je sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno predlagala, da tožnika pregleda zdravnik cenzor, pravilen. S tem ni tožena stranka prišla v dolžniško zamudo, kot zmotno meni pritožba. Ko je izvedenec cenzor izdelal mnenje (21.7.2009), je tožena stranka v roku 15 dni, to je 7.8.2009, izplačala zavarovalno vsoto. To je njena celotna obveznost iz zavarovalne pogodbe. Ne gre za nesporni del, ampak za izpolnitev celotne obveznosti tožene stranke. Ker je tudi plačala predno je prejela tožbo, ni mogoče očitati toženi stranki, da je bila v dolžniški zamudi. Ravnala je po 2. odst. 943. čl. OZ in v skladu s 7. čl. zavarovalnih pogojev, vse pa ob upoštevanju standardov iz 6. čl. OZ. Ravnanje tožene stranke ni bilo nerazumno dolgo in je imelo podlago v konkretnem primeru. Dejstvo, da je bil zahtevek preko zavarovalne vsote še ne pomeni, da zavarovalnica ne sme tega povrniti.

Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je zapisalo, na kateri pravni podlagi temelji odločitev sodišča. Tožnik je za ureditev škode predlagal postavitev zunanjega izvedenca, vendar bi se tudi zglasil pri zdravniku cenzorju in če ne bi bil s tem mnenjem zadovoljen, bi lahko vztrajal tudi pri zunanjem izvedencu. Tožena stranka je imela podlago za svoje ravnanje v 7. čl. zavarovalnih pogojev. Zmotno meni pritožba, da je sodišče sodilo mimo navedb tožene stranke oziroma ugovorov. Tožena stranka je smiselno zatrjevala, da rabi za izplačilo svoje obveznosti pregled pri zdravniku cenzorju (list. št. 10 – 11). Pač pa je tožena stranka v odgovoru tudi zatrjevala, da če je tožnik menil, da je upravičen do izplačila nespornega dela, bi to moral predlagati pred vložitvijo tožbe.

Zato je sodišče v sodbi odgovarjalo tudi z navedbami o tožnikovem ustreznem ravnanju, ko je dobil poziv zavarovalnice, naj se zglasi pri cenzorju.

Zmotno meni pritožba, da bi morala tožena stranka dokazati, da je bil pregled nujen za izplačilo zavarovalne vsote. Pri takšnem zahtevku, kot je bil, gre za dokazilo, da je bilo mnenje zdravnika cenzorja potrebno. To je zavarovalnica dokazala, saj je izplačala škodo v razumnem roku in po prejemu tega mnenja. Ponovno je treba pojasniti tožniku, da je tudi v tožbi zapisal, da zdravljenje tožnika še ni končano.

Pritožbeno sodišče na koncu ugotavlja, da je tožena stranka dokazala svoje trditve, pač pa tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da je tožena stranka prišla v zamudo.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zadevo obravnavalo senatno, ker je šlo za zapleteno pravno vprašanje. Sicer pa gre za spor majhne vrednosti (5. odst. 458. čl. ZPP).