Jedro

Kakšen mora biti predmet obveznosti, določa ZOR, ki se glede na določilo 1060. čl. OZ uporablja za to razmerje. Po II. odst. 46. čl. ZOR mora biti obveznost, da se nekaj da, stori, opusti ali trpi, mogoča, dopustna in določena ali določljiva. To pravilo je izpeljano tudi v 21. čl. ZIZ, ki pove, kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo in sicer, če so v njem navedeni upnik in dolžnik, ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Zato tudi ZPP v 180. čl. določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.

Sedanji tožnikov zahtevek ni stvarno pravni, ampak obligacijski, saj tožniki zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja ob nastali škodi, ki je nastala z enkratnim posegom pri ureditvi ceste. Ne gre torej za emisije po ZTLR, negatorno tožbo in zahtevek ni stvarno pravne narave.

Ko sodišče odloča o tem ali mora nasprotna stranka nekaj storiti, mora odločiti o natančno določenem zahtevku, ki mora biti tak, da bo stranka vedela, kaj mora storiti. Določen mora biti tako po vsebini, kot količini.

Zahtevek, o katerem je odločalo sodišče, pa ni niti določen, niti določljiv, saj iz njega ni razvidno, kakšna izpolnitev po obsegu se zahteva od tožene stranke.

Izrek

Pritožbama prvega in drugega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek ki se glasi: Tožena stranka je nerazdelno dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da:

1. Iz skrajnega severnega dela parc. št. ... k.o. R. g., to je od mejne linije s parc. št. ... k.o. R. g. pa do linije G do H označene na situaciji obstoječega stanja izvedenca geodetske stroke z dne 12.5.1999, ki je sestavni del te sodbe dolžna odstraniti nasuto zemljo in kamenje v roku 15 dni, kar sme sicer to na stroške in nevarnost tožene stranke to storiti tožeča stranka, pod izvršbo.

2. Na južni del parc. št. ... k.o. R. g. od črtkaste linije, ki predstavlja mejo med parc. št. ... in parc. št. ... obe k.o. R. g. pa do linije, ki je označena s tč. A preko tč. B do tč. C, na situaciji obstoječega stanja z dne 12.5.1999, ki je sestavni del te sodbe, dolžna nasuti in utrditi odstranjeni material (zemljo in kamenje), ter ga ustrezno utrditi v roku 15 dni, kar sme po preteku tega roka to storiti na stroške in nevarnost tožene stranke drugo in tretja tožeča stranka, pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek se v delu pod: -Na vogalu južnega dela parc. št. ... k.o. R. g. dolžna namestiti ter zabetonirati odstranjena podpornika temeljev v roku 15 dni kar sem po preteku tega roka to storiti na stroške in nevarnost tožene stranke drugo in tretja tožeča stranka, pod izvršbo.

-Tožena stranka se je pod pretnjo denarne kazni 200.000,00 SIT, ki se ob vsakem ponovnem vznemirjanju zviša za enak znesek, dokler ne doseže 10 kratne vrednosti, dolžna vzdržati takšnih ali podobnih ravnanj s katerimi bi vznemirjala tožečo stranko v njeni lastninski pravici nepremičnine parc. št. ..., parc. št. ... in ... vse k.o. R. g., pod izvršbo, zavrne kot neutemeljen.

zavrne.

V odločitvi pod II (o stroških postopka) se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrženju pritožbe z dne 8.9.2003 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožečih strank in naložilo toženim strankam nerazdelno vzpostavitev prejšnjega stanja na tak način, da iz skrajnega severnega dela parcele št. ... k.o. R. g., to je od mejne linije s parc. št. ... k.o. R. g., pa do linije G do H označene na situaciji obstoječega stanja izvedenca geodetske stroke z dne 12.5.1999, ki je sestavni del te sodbe, dolžna odstraniti nasuto zemljo in kamenje v roku 15 dni, ker sme sicer to na stroške in nevarnost tožene stranke storiti tožeča stranka sama. Ter na južni del parc. št. ... k.o. R. g. od črtkaste linije, ki predstavlja mejo med parc. št. ... in št. ... obe k.o. R. g., pa do linije, ki je označena s tč. A preko tč. B do tč. C na situaciji obstoječega stanja z dne 12.5.1999, ki je sestavni del te sodbe, dolžna nasuti in utrditi odstranjeni material (zemljo in kamenje), ter ga ustrezno utrditi v roku 15 dni, ker sme po preteku tega roka to storiti na stroške in nevarnost tožene stranke drugo in tretja tožeča stranka pod izvršbo. Preostali del tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna na vogalu južnega dela parc. št. ... k.o. R. g. namestiti ter zabetonirati odstranjena podporna temelja in da se je pod pretnjo denarne kazni dolžna vzdržati takšnih ali podobnih ravnanj, pa je sodišče zavrnilo. Pod II sodbe je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v višini 482.813,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2003 dalje pa do plačila.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pritožili. Sodišče prve stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrglo, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka sprejela sodbo 19.8.2003, pritožbo pa je vložila priporočeno po pošti 4.9.2003, 15-dnevni rok pa se je iztekel 3.9.2003. Tako je sodišče štelo, da je pritožba prepozna in jo je v skladu z določbo 343/II ZPP zavrglo.

Zoper sklep o zavrženju pritožbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da je po njeni evidenci oddala pritožbo v roku, v kolikor pa bi se ugotovilo, da je pritožba prepozna, pa se naj njene pritožbene navedbe štejejo kot navedbe odgovora na pritožbo s tem, da predlaga, da v tem primeru sodišče v celoti razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo pritožbo tožeče stranke zoper sklep o zavrženju in ugotovilo, da le-ta ni utemeljena.

Po 333. čl. ZPP se smejo stranke zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. Po določbi 343. čl. ZPP pa se prepozna pritožba zavrže s sklepom, pritožba pa je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Pooblaščenec tožeče stranke je sprejel sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah 19. avgusta 2003. Iz dohodne štampiljke na pritožbi in iz priložene kuverte izhaja, da je pritožbo vložil priporočeno na pošto 4. septembra 2003. 15. dan se je iztekel na sredo, 3. septembra, ker pa je pritožbo vložil v četrtek, 4. septembra, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta pritožba prepozna in jo je kot takšno zavrglo. Iz tega razloga pa pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti. Glede na to, pa je postal tisti del sodbe, ko je sodišče zavrnilo zahtevek pod I tč. 3 in 4 pravnomočen.

Toženi stranki D. I. in V. G. v pravočasni pritožbi uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, s pritožbo pa izpodbijata odločitev sodišča v delu, ko je zahtevku tožeče stranke ugodilo in v stroškovnem delu. Menita, da je sodba nerazumljiva, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke mogoče razumeti le na način, da je dolžna odstraniti oz. navoziti material, ki je bil odstranjen z južnega dela parcele št. ... k.o. R. g.. Po mnenju pritožnikov pa po ugotovitvah izvedenca geodetske stroke I. P. nista posegla v parc. št. ..., ampak zgolj v parc. št. ... k.o. R. g., ki je občinska cesta in javno dobro. Zato je ugotovitev sodišča, da sta posegla v ta teren, v nasprotju z ugotovitvami in skico izvedenca. Poseg sta napravila le na robu obstoječe ceste, zato so ugotovitve sodišča, da je iz skice izvedenca z dne 12.5.1999 dobro razvidno, da so toženci posegli v zemljišče S. v nasprotju s podatki iz spisa, s tem pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je v tem delu delu potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče pa je tudi spregledalo, da tretja tožnica nima nobenega interesa za vodenje te pravde, saj se je proti odškodnini odpovedala vsem zahtevkom iz naslova vznemirjanja lastninske pravice. To izhaja iz zapisnika z dne 31.6.1998. Ker je tretje tožnica s posegom rekonstrukcije ceste soglašala in se je tudi dobro zavedela, da bodo ob zemeljskih delih na rekonstrukciji ceste nastali vplivi na njeno sosednjo zemljišče, je v to privolila in zato ne more vložiti zahtevka na vznemirjanje lastninske pravice. Sicer pa sta s posegom soglašala tudi prvi tožnik in drugo tožnica, kar izhaja iz izpovedbe druge tožnice F. S., ki je izrecno potrdila, da so se ob odmeri občinske ceste vsi strinjali, da se cesta napravi in da so se pogovarjali, da če se bo naredila škoda, se bo plačala odškodnina. Tudi ni res, da ne bi imeli soglasja občine P. za poseg v cesto, saj je priča I.P. na obravnavi jasno povedal, da je kot predstavnik občine z ustreznimi pooblastili dal dovoljenje, da se javna cesta parc. št. ... k.o. R. g. vzpostavi v funkcijo ceste. Tekom postopka pa je ostalo nerazjasnjeno tudi dejstvo, ali je do porušitve terena na parc. št. ... k.o. R. g. sploh prišlo zaradi posega na sosednjo parcelo št. ... k.o. R. g. ali pa je le šlo za porušitev zemlje, ki je bila neustrezno odložena od izkopu temeljev za brezpravno stoječi objekt. V zvezi s tem sodišče ni izvedlo nobenih dokazov in tožeče stranke tega niso dokazale. Sicer pa sodišču ob odločanju o pravdnih stroških ni na ustrezen način upoštevalo načelo uspeha, oz. ni obračunalo pravdnih stroškov toženih strank, ter jih po načelu uspeha pobotalo za stroške tožeče stranke, s tem pa je kršilo pravilo pravdnega postopka v njihovo škodo. Predlagata, da se pritožbi ugodi in da se sodba v delu izreka, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in odločeno o pravdnih stroških razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški.

Pritožbene navedbe tožene stranke sicer niso utemeljene, vendar pa je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevek zavrne iz razlogov, ker sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava in je zato ugodilo zahtevku, ki ni dovolj določen niti določljiv.

Kakšen mora biti predmet obveznosti, določa ZOR, ki se glede na določilo 1060. čl. OZ uporablja za to razmerje. Po II. odst. 46. čl. ZOR mora biti obveznost, da se nekaj da, stori, opusti ali trpi, mogoča, dopustna in določena ali določljiva. To pravilo je izpeljano tudi v 21. čl. ZIZ, ki pove, kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo in sicer, če so v njem navedeni upnik in dolžnik, ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Zato tudi ZPP v 180. čl. določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago tožnikovega zahtevka navedlo 42. čl. ZTLR, ki je veljal v času dogodka in ki ureja varstvo lastninske pravice in varuje pred posegi. Zahtevek iz 42. čl. je zahtevek, s katerim tožnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje (ki še traja !) preneha. Gre za varstvo pred emisijami, ravnanja, ki pomenijo vznemirjanje ali motenje, so lahko različna, vendar pa morajo biti trajnejša. Odškodninski zahtevek (II. odst. 42. čl. ZTLR) ki ni stvarno pravne narave, je samostojne narave. Odpravo motenj in vplivov je treba jasno razločevati od odškodninskega zahtevka, pri katerem gre za civilni delikt. Odškodninski zahtevek vključuje naturalno restitucijo in povrnitev morebitne nadaljnje škode, pri negatornem zahtevku pa mora motilec (na lastne stroške) odpraviti motnjo, moteni pa ne more namesto opustitve zahtevati denarno odškodnino.

Sedanji tožnikov zahtevek ni stvarno pravni, ampak obligacijski, saj tožniki zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja ob nastali škodi, ki je nastala z enkratnim posegom pri ureditvi ceste. Ne gre torej za emisije po ZTLR, negatorno tožbo in zahtevek ni stvarno pravne narave.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da so toženci res opravljali dela na javni cesti, parceli št. ... k.o. R. g., ki meji na eni strani na zemljišče prvega in druge tožnice, parcelo št. ... na drugi strani pa na parcelo tretje tožnice, to je parcelo št. .... Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila pri čiščenju ceste zemlja odrinjena na parcelo tretje tožnice, na podlagi zaslišanja prič in izvedenca pa, da se je zaradi posega na cesti iz višje ležečih zemljišč začela usipati in plaziti zemlja. Sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba tožencev, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče napačno obrazlagalo mnenje izvedenca, ni utemeljena. Toženčeve trditve, da se je začela zemlja iz zgornjega dela nasipa usipati zaradi tožnikovih izkopov glede na mnenje izvedenca niso utemeljene, so pa tudi pritožbena novota, saj tega tožene stranke niso pravočasno navajale. Tudi ni res, da bi toženci imeli dovoljenje za tak poseg, saj je priča izpovedala, da so jim dovolili le, da obstoječo cesto sčistijo, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Zato pritožba v delu, kolikor izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljena.

Ko sodišče odloča o tem ali mora nasprotna stranka nekaj storiti, mora odločiti o natančno določenem zahtevku, ki mora biti tak, da bo stranka vedela, kaj mora storiti. Določen mora biti tako po vsebini, kot količini. Določena morajo biti dejanja, ki so potrebna, da se doseže namen obveznosti. Temu materialno pravnemu pogoju določa ZPP procesni pogoj, kakšna mora biti tožba, oziroma zahtevek (180. čl. ZPP). Zahtevek, o katerem je odločalo sodišče, pa ni niti določen, niti določljiv, saj iz njega ni razvidno, kakšno izpolnitev po obsegu se zahtevka od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v prvem delu zahtevka naložilo tožencem, da v sicer označenih linijah odstranijo nasuto zemljo in kamenje, ni pa odločalo, oziroma tožeča stranka v zahtevku ni navedla, v kakšnem obsegu, globini, oz. v kakšni količini so dolžni odstraniti ta material. Enako pa velja tudi za drug del zahtevka, kjer je sodišče naložilo tožencem, da nasujejo in utrdijo odstranjeni material, ter ga ustrezno utrdijo. Tudi tukaj gre za nedoločen pojem za obveznost, ki ni količinsko navedena in tudi v tem primeru tožbeni predlog ni tako določen, da bi lahko bil utemeljen, saj je pojem ustrezno ostal brez vsebine. Ravnanje, ki se zahteva od tožencev, ni tako opisano, da bi se vedelo, koliko materiala so dolžni odstraniti, oziroma ga navoziti in kako so dolžni utrditi teren. O takšnem zahtevku pa sodišče prve stopnje ni moglo odločati, ker pa je sodišče odločalo, je napačno uporabilo materialno pravo, v tem primeru določila ZOR in ZPP o tem, kakšen mora biti zahtevek. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče napačno zaključilo, da je zahtevek utemeljen. Iz teh razlogov je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 358. čl. spremeniti tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne.

Ker je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, je moralo odločati o stroških postopka. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške. O teh stroških pa bo moralo odločati sodišče prve stopnje s sklepom, saj bo moralo stroške odmeriti v skladu z določbo 155l. ZPP. V tem delu je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje.