Jedro

Obvezno sestavino programa razreševanja presežnih delavcev določa prvi odstavek 35. člena ZDR. Kriteriji za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, niso obvezna sestavina programa razreševanja presežnih delavcev. Zmotno je zato stališče nižjih sodišč, da odločitve organov tožene stranke niso zakonite zato, ker v programu razreševanja presežnih delavcev ni bil upoštevan kriterij delovne uspešnosti delavcev.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo je sklepe organov tožene stranke, s katerimi je bil opredeljen kot delavec, katerega delo trajno ni potrebno, in na podlagi katerih mu je delovno razmerje prenehalo po izteku šestmesečnega odpovednega roka. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 17.3.1994 dalje in ga nemudoma pozvati nazaj na delo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi stroške postopka.

V utemeljitvi odločbe je navedlo, da so v obratu v Laškem prej delali štirje strojniki kotla, nato pa je bilo ugotovljeno, da je postalo delo dveh delavcev trajno nepotrebno. V 24. členu Pravilnika o postopku in kriterijih določanja presežnih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) je kot osnovno merilo za ugotavljanje, da delo delavcev trajno ni potrebno, določeno merilo delovne uspešnosti. Tožena stranka na pobudo sindikata ni mogla zakonito odstopiti od meril, ki so določena v Pravilniku. Po merilu delovne uspešnosti tožnik v Programu razreševanja presežnih delavcev (v nadaljevanju: Program) ni bil izločen oziroma opredeljen kot presežni delavec, zato so odločitve tožene stranke nezakonite.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožene stranke z utemeljitvijo, da je iz Programa razvidno, da prvo izločitveno merilo delovne uspešnosti ni bilo uporabljeno. To potrjujejo podatki v spisu in ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka je zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku) zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo. V njej je navajala, da prvostopna in drugostopna odločba nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, iz obrazložitve pa ni razvidno, katera dejstva se dokazujejo z izvedenimi dokazi.

Ni res, da ni bilo upoštevano merilo delovne uspešnosti, ker je bila pri odločanju uporabljena določba 24. člena Pravilnika. Delovna uspešnost delavcev je bila enaka. Ker po tem merilu ni bilo mogoče izločiti nobenega delavca, prav tako pa tudi ne po merilu izobrazbe, je bilo uporabljeno prvo naslednje izločitveno merilo, to so delovne izkušenje.

Zmotna uporaba materialnega prava je v tem, ker sta obe sodišči preveč togo razlagali delovno uspešnost. Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno in omejeno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti samo v obsegu in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Obseg preizkusa izpodbijane sodbe na revizijskem sodišču je določen v 386. členu ZPP. Preizkus je dovoljen samo v delu, v katerem se napadena sodba izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče navadene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revident v zvezi z navedbo, da v odločbah nižjih sodišč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da ni navedeno, katera dejstva se dokazujejo z izvedenimi dokazi, vsebinsko uveljavlja revizijski razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Kršitev po navadeni določbi ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz navadene določbe ZPP lahko revident uspešno uveljavlja le, če jo je neuspešno uveljavljal že v pritožbi. To je revident sicer storil, vendar uveljavljana kršitev ni podana, ker sta nižji sodišči v obrazložitvah odločb navedli nujno vsebino, ki jo zahteva četrti odstavek 338. člena ZPP.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Program razreševanja presežnih delavcev urejata 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 12. člen v času odločanja organov tožene stranke veljavno besedilo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG). Po prvem odstavku navedenega člena ZDR so obvezna sestavina programa za razreševanje presežnih delavcev ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja, seznam nepotrebnih delavcev, ter ukrepi in kriteriji za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Kriteriji za ugotavljanje delavcev, katerih delo trajno ni potrebno, niso obvezna sestavina programa razreševanja presežnih delavcev. Zato je pravno zmotno stališče nižjih sodišč, da so odločitve organov tožene stranke nezakonite zato, ker naj v Programu ne bi bil upoštevan kriterij delovne uspešnosti. To velja tudi zato, ker sta predmet sodne presoje prvostopni in drugostopni sklep organov tožene stranke, ki morata biti sprejeta po zakonitem postopku in v katerih morajo biti navedeni razlogi, zakaj je postalo delo delavca trajno nepotrebno in kdaj mu preneha delovno razmerje.

Tudi sicer po mnenju revizijskega sodišča tožena stranka v zvezi s kriterijem delovne uspešnosti ni ravnala protipravno. V drugem odstavku 1. točke III. poglavja Programa je določeno, da se na pobudo sindikata ne uporablja kriterij delovna uspešnost, ker se v minulem obdobju ni ugotavljala za posameznega delavca, ampak le kolektivno. Bistveno za ta kriterij je, da je njegova uporaba mogoča, če so merila določena vnaprej in da se delovna uspešnost ugotavlja za obdobje pred sprejemom programa za razreševanje presežnih delavcev. To merilo morajo organi delodajalca uporabljati tako, da ni kršeno načelo enakopravnosti delavcev. Z navedeno določbo v Programu tožena stranka ni kršila pravic tožnika in ga tudi v razmerju do drugih delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ni postavila v podrejeni položaj. Sicer pa tožnik v tožbi sploh ni trdil, da kriterij delovne uspešnosti ni bil uporabljen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (drugi odstavek 395. člena ZPP), zato je reviziji ugodilo in obe odločbi razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti, ali je bil podan razlog za prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov po prvem odstavku 33. člena ZDR in po določbah Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, Uradni list RS, št. 54/92, v nadaljevanju: Konvencija) in ali so bile odločitve sprejete po predpisanem postopku. Pri tem bo moralo upoštevati določbe o dokaznem bremenu (drugi odstavek 36. h člena ZDR, točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije), o dokaznem sklepu (300. člen ZPP) in o vsebini obrazložitve sodbe (četrti odstavek 338. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.