Jedro

Tožnica zahteva s tožbo izpolnitev pogodbene obveznosti. Njen zahtevek predstavlja terjatev iz obligacijskih razmerij. Take terjatve je mogoče uveljavljati le v določenem časovnem obdobju, ker zastarajo. Zastaranje terjatve pa pomeni, da z njegovim nastopom preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker je bilo zastaranje terjatve proti njenemu možu kot zakoncu zadržano do njegove smrti, se je začelo zastaranje šele leta 1978. Zakon o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) je bil uveljavljen s 1.10.1978 ter je v 1106. členu določil, da se njegove določbe ne bodo uporabljale za obligacijskopravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Zastaranje terjatev, ki so nastale pred 1.10.1978, se zato presoja po določbah preje veljavnega zakona o zastaranju terjatev (Uradni list bivše federacije, št. 40/53), ki je v 41. členu določil, da se njegove določbe uporabijo v celoti za vse terjatve, ne glede na to, kdaj so nastale, razen za terjatve, katerih zastaranje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali če je za zastaranje določenih terjatev določen s posebnim zakonom poseben zastaralni rok. Zastaranje obveznosti, ki so torej nastale pred 1.10.1978, je bilo tako urejeno s citiranim predpisom. Ta predpis je s 14. členom določil 10 letni splošni zastaralni rok. Glede na tako pravno stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožničina terjatev res zastarala že več let pred vložitvijo tožbe, kot je bilo presojeno na nižjih stopnjah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da sta toženca dolžna dopustiti vpis zastavne pravice na njeno ime za znesek 3.677.700,00 SIT z obrestmi pri nepremičnini z vl.št. in k.o. ter izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Predlagala je tudi oprostitev plačila sodnih taks. V reviziji vztraja na svojem stališču, da njena pravica ni zastarala, saj je v pogodbi določeno, da jo lahko uveljavlja kadarkoli in zato taka njena pravica traja za čas njenega življenja. Napačno je sklicevanje sodišč glede zastaranja na 1. odstavek 360. člena ZOR ali določila občega državljanskega zakonika ali na zakon o zastaranju terjatev. Pri odločanju tudi ni upoštevano, da sta oba toženca ves čas vedela za vsebino navedene listine in se zavedala tudi tožničine terjatve. Tudi ni upoštevano, da gre za lastninsko tožbo (člen 41. ZTLR). Zahteva, da se vpogleda spis vrhovnega sodišča, ker naj bi bila tožnica že razglašena za mrtvo. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica 29.5.1995 vložila še posebno pisno izjavo kot prilogo k reviziji. Te izjave revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker je bila vložena že po preteku roka za vložitev revizije (ki je potekel 11.4.1995).

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila 23.9.1935 pisno dogovorjena med tožnico in njenim leta 1978 umrlim možem J.R. zastavna pravica v tožničino korist za terjatev 14.000 starojugoslovanskih din na nepremičninah J. z vl.št. in k.o... Dalje sta ugotovili, da sta na omenjeni nepremičnini vpisana kot solastnika toženca od leta 1954 oziroma 1979 dalje in da je tožnica vložila tožbo zaradi dopustitve vpisa zastavne pravice 23.8.1994. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da je tožničin zahtevek zastaran in sta ga zato zavrnili.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje pravilna, medtem ko ni ugotovilo, da bi prišlo v navedenih postopkih do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (na katero mora paziti po uradni dolžnosti - člen 386. ZPP), v smeri kršitve kakšnih drugih procesnih določb pa revizijsko sodišče omenjenih sodb ni moglo preizkusiti, ker revizija postopkovnih kršitev ni pojasnila.

Glede materialnopravne presoje spora je potrebno zaradi revizijskih izvajanj poudariti sledeče: Tožnica zahteva s tožbo izpolnitev pogodbene obveznosti. Njen zahtevek predstavlja terjatev iz obligacijskih razmerij. Take terjatve je mogoče uveljavljati le v določenem časovnem obdobju, ker zastarajo. Zastaranje terjatve pa pomeni, da z njegovim nastopom preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker je bilo zastaranje terjatve proti njenemu možu kot zakoncu zadržano do njegove smrti, se je začelo zastaranje šele leta 1978. Zakon o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) je bil uveljavljen s 1.10.1978 ter je v 1106. členu določil, da se njegove določbe ne bodo uporabljale za obligacijskopravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Zastaranje terjatev, ki so nastale pred 1.10.1978, se zato presoja po določbah preje veljavnega zakona o zastaranju terjatev (Uradni list bivše federacije, št. 40/53), ki je v 41. členu določil, da se njegove določbe uporabijo v celoti za vse terjatve, ne glede na to, kdaj so nastale, razen za terjatve, katerih zastaranje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali če je za zastaranje določenih terjatev določen s posebnim zakonom poseben zastaralni rok. Zastaranje obveznosti, ki so torej nastale pred 1.10.1978, je bilo tako urejeno s citiranim predpisom. Ta predpis je s 14. členom določil 10 letni splošni zastaralni rok. Glede na tako pravno stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožničina terjatev res zastarala že več let pred vložitvijo tožbe, kot je bilo presojeno na nižjih stopnjah. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialno pravo tj. obligacijskopravne predpise pravilno uporabili, ko sta tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Tako se pokaže, da v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani, zaradi česar je revizijsko sodišče moralo zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP). Na revizijska izvajanja, ki omenjajo domnevni postopek zoper tožnico zaradi razglasitve za mrtvo, se posebej ne odgovarja, ker so navedena izvajanja pravno nepomembna za odločitev o tem sporu. Kar pa zadeva tožničin predlog, da naj se jo oprosti plačila taks, pa je opozoriti, da je odločanje o takih predlogih pridržano sodiščem prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP), zaradi česar bo moralo o takem predlogu odločiti pristojno sodišče prve stopnje.