Jedro

Tožena stranka v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, za katere se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v disciplinskem postopku ni ugotavljala posebnih (kvalifikatornih) okoliščin. Delodajalec tako v delovnem sporu ne more dokazati, da so bili dani resni razlogi za odpoved delovnega razmerja (točka a) drugega odstavka 9. člena v zvezi s 4. členom Konvencije MOD št. 158. Teh okoliščin ni dovoljeno ugotavljati v delovnem sporu, ker je to lahko v škodo delavcu - tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 24.10. (ustna obravnava dne 19.10.) in 4.12.1995. Ugotovilo je, da tožnica ni storila dveh hujših kršitev delovnih obveznosti, ki sta navedeni v točkah 1.a) in 1.b) izreka sklepa Disciplinske komisije tožene stranke (v nadaljevanju: DK) z dne 24.10.1995. Ugotovilo pa je, da je tožnica storila tri hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so navedene v točkah 1.c) (pomanjkljivo navedeni podatki v delnem obračunu z dne 14.7.1995 prireditve ...), 1.d) (poslovanje brez potrdil v zvezi s plačili) in 1.e) (slaba, pomanjkljiva in malomarna organizacija prireditve in srečolova) navedenega sklepa DK. Kršitev v točki 1.c) je bila v sklepu DK kvalificirana po 1. točki c) 32. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Uradni list RS, št. 45/94, v nadaljevanju KP - "neizpolnjevanje in nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih dolžnosti ali obveznosti, če je to neposredno vplivalo na potek delovnega procesa"), za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kršitev v točki 1.d) je bila kvalificirana po 5. točki b) navedenega člena KP ("nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja"), za katero se po točki č) navedenega člena lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kršitev v točki 1.e) je bila v sklepu DK kvalificirana po 1. točki c) 32. člena KP.

Sodišče prve stopnje je vse tri kršitve, za katere je ugotovilo, da je tožnica zanje odgovorna, kvalificiralo po 3. točki b) 32. člena KP. Za te kršitve je po točki č) 32. člena KP dovoljeno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so dokazane posebne (kvalifikatorne) okoliščine.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvami v točkah 1.c), 1.d) in 1.e) ugotovilo, da ni dokazov o obstoju škode. Vendar je iz izpovedbe direktorice tožene stranke sklepalo, da je način tožničinega dela povzročil pri delavcih ogorčenje, ki je slabo vplivalo na delovni proces. Delavci so bili tudi vznemirjeni.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo. (Tožena stranka se ni pritožila.) Sodbo sodišča prve stopnje je (po nepotrebnem) v točkah 1.a) in 1.b) izreka sklepa DK spremenilo tako, da je tožnico za ti dejanji oprostilo. Za kršitve v točkah 1.c), 1.d) in 1.e) sklepa DK pa je ugotovilo, da je z njimi tožnica storila hujšo kršitev delovnih obveznosti in ji je izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Ugotovilo je, da tožnici dne 4.12.1995 delovno razmerje ni prenehalo, da še traja, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Tožeči stranki je odmerilo tudi stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Ugotovilo je, da zaključek sodišča prve stopnje, da so dane posebne (kvalifikatorne) okoliščine, ni v skladu z zakonodajo in ustaljeno sodno prakso. Te okoliščine niso bile navedene v zahtevi za začetek disciplinskega postopka, niso jih pa tudi ugotavljali disciplinski organi tožene stranke. Sodišče teh okoliščin ne sme ugotavljati, čeprav po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS) ni vezano na tožbeni zahtevek. Organi tožene stranke bi zakonito izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če bi v skladu z 89. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR (1990)) ugotavljali posebne okoliščine. Tega niso storili, zato je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena, pa tudi iz 311., 350. in 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP (1977)) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (89. člen ZDR, točka č) 32. člena KP). Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo, ker je za nekatere kršitve sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je tožnica storila, za druge pa, da jih ni storila. Sodišče druge stopnje bi glede na to lahko sodbo sodišča prve stopnje le razveljavilo, ne pa, da jo je spremenilo. Ni bilo osnove, da je sodišče druge stopnje navedlo, da je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v delu, v katerem tožnica ni uspela. Dana je torej kršitev določb postopka iz 365. in 350. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Sodba sodišča druge stopnje ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v odgovoru na ugovor tožnice navedla, da je bil zaradi ravnanja tožnice delovni proces hudo moten. Te okoliščine izhajajo tudi iz izpovedbe M. D. na glavni obravnavi dne 12.5.1999. Vršilka dolžnosti direktorice A. J. je na istem naroku izpovedala, da je zaradi ravnanja tožnice tožena stranka izgubila ugled, da so bili ljudje ogorčeni, da je bil delovni proces moten, da so imele očitane kršitve neposreden vpliv na delo delavcev in njihov odnos do dela.

Tožena stranka se je sklicevala na okoliščine, ki so določene v točki č) 32. člena KP.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo določbo 89. člena ZDR, ker iz disciplinskega spisa izhajajo kvalifikatorne okoliščine. Zato ni razloga za izrek milejšega ukrepa.

Po določbi 390.člena ZPP (1977) je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma in pod pogoji in zaradi razlogov, ki so navedeni v 382. in 385. členu ZPP (1977). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

To sodišče je sprejelo načelno pravno mnenje (Pravna mnenja in načelna pravna mnenja z Občne seje VS RS št. I/96, s. 16), da je revizija delodajalca dovoljena, če je sodišče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki so ga izrekli disciplinski organi, nadomestilo z disciplinskim ukrepom javnega opomina ali denarno kaznijo. Po določbi drugega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000, v nadaljevanju ZS) so pravna mnenja iz prvega odstavka navedenega člena obvezna za senate Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ne glede na določbo 25. člena ZDSS je zato to sodišče v zvezi z revizijo odločilo v stvari sami.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedb v reviziji, ki se nanašajo na vsebino izpovedb M. D. in A. J., ter na vsebino sklepov disciplinskih organov tožene stranke, zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Na podlagi navedene določbe ZPP (1977) je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter preizkusilo in sprejelo sodišče druge stopnje. Sicer pa so trditve v reviziji, da so bile v postopku pri toženi stranki ugotovljene posebne okoliščine, v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP (1977) ni podana. Predmet spora na sodišču prve stopnje je bil izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni storila dveh hujših kršitev, da pa je dokazana storitev in odgovornost za nadaljnje tri hujše kršitve delovnih obveznosti.

Zaradi takšne ugotovitve so bili še vedno dani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato je utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da je potrebno v izreku sodbe navesti, za katere kršitve je bila tožnica oproščena in katere hujše kršitve je storila. Niso torej podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Sodbo sodišča druge stopnje je - v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje - moč preizkusiti in niso dane pomanjkljivosti, ki so navedene v 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Določbi 311. člena (vodstvo glavne obravnave) in 350. člena (vsebina pritožbe) z revizijskimi navedbami nista smiselno povezani in zato ni mogoče ugotoviti, v čem bi naj bila kršitev teh določb postopka.

Meje preizkusa sodbe prve stopnje so določene v 365. členu ZPP (1977). Sodišče druge stopnje je pravilno preizkusilo izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem tožnica ni uspela, torej v zvezi s točkami c), d) in e) izreka sklepa DK. Ta preizkus je bil v skladu s pritožbenimi navedbami, v materialnopravnem smislu pa z določbami materialnega prava (ZDR, Konvencija 158) in ustaljeno sodno prakso.

To sodišče je v številnih odločbah sprejelo stališče, da posebnih (kvalifikatornih) okoliščin ni dovoljeno ugotavljati šele v sodnem delovnem sporu, ker je to (lahko) v škodo delavcu - tožniku (tako na primer v sodbah opr. št. VIII Ips 24/98, 262/98 in 135/99 v Zbirki odločb 1998-2000, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Delovno-socialni oddelek, GV Založba, Ljubljana, 2001, strani 303 in naslednje). Te okoliščine morajo ugotavljati organi delodajalca, če ta v delovnem sporu želi dokazati obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (točka a) drugega odstavka 9. člena v zvezi s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca). Tožena stranka teh okoliščin v disciplinskem postopku ni ugotavljala in v sklepih disciplinskih organov niso navedene. Točka č) 32. člena KP določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so navedene v točki b), če je bilo z dejanjem ali opustitvijo dolžnosti ali druge delovne obveznosti ogroženo življenje ali zdravje delavcev, strank oziroma gostov, povzročena večja gmotna škoda, ogrožen ali bistveno moten delovni proces v podjetju. Ta določba, ki je zaradi navedenega bistvenega pomena za pravilno odločitev, ni v nobeni disciplinski odločbi omenjena in tudi ne obrazložena.

Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno spremenilo disciplinski ukrep v javni opomin, ker je ugotoviti, da kršitve, ki so bile očitane tožnici, niso bile takšne, da bi bilo zanje dopustno izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Po obrazloženem je bilo treba revizijo na podlagi 393. člena ZPP (1977) zavrniti kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP (1977) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.