Jedro

V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZZZDR se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, po razvezi zunajzakonske zveze vrniti v stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni vrniti in izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) v last in posest njej lastno nepremičnino parc. št. 370/1, k.o. P. (ID ...), ID znak ..., ter mu izstaviti zemljiškoknjižno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom in z njo izrecno in brezpogojno dovoliti, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do celote, sicer bo takšno listino nadomestila predmetna sodba (točka II izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je toženka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 4.419,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge toženke z zaslišanjem prič J.Š. in N.V. ter s pritegnitvijo sodnega izvedenca gradbene stroke zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju pritožba navaja še, da sodišče prve stopnje ni raziskalo navedb toženke o tem, da je sporna darilna pogodba dejansko predstavlja simulirani pravni posel, saj je bil dejanski namen pravdnih strank ureditev premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema in da je v posledici vlaganj v skupno nepremičnino pravdnih strank nastala nova stvar, saj je nepremičnina spremenila svojo identiteto, ker je iz konjske farme prešla v puranjo farmo, čemur je bila prilagojena tudi celotna infrastruktura. Posledično vrnitev nepremičnine v naravi ni več možna, zato bi moral tožnik svoj prispevek iz naslova posebnega premoženja uveljavljati v okviru postopka za delitev skupnega premoženja, ki že teče pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici pod opr. št. N 19/2018. Nazadnje pritožba izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki govori o tem, da je potrebno zavrniti tožbo na vračilo darila, če je predmet tožbe premoženje, ki sodi v skupno premoženje nekdanjih zakoncev in poudarja, da je toženka izkazala, da je za investicije v predmetno nepremičnino najela kredit, ki ga tudi sama odplačuje. V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je predmetna nepremičnina parc. št. 370/1, k.o. P. (ID znak ...) predstavljala posebno premoženje tožnika, saj iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 30. 4. 2011 (priloga spisa A4) izhaja, da je tožnik postal (so)lastnik predmetne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27. 2. 1978 in sodne poravnave z dne 1. 7. 2003, sklenjene z N.K., nekdanjo ženo tožnika. Glede na navedeno so vse pavšalne in dokazno nepodprte pritožbene navedbe v smeri, da je bila nekdanja žena tožnika po razdružitvi skupnega premoženja s tožnikom izplačana iz skupnega premoženja pravdnih strank, neutemeljene.

7. Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je toženka postala lastnica predmetne nepremičnine na podlagi notarskega zapisa darilne pogodbe med zunajzakonskima partnerjema, opr. št. SV-527/12 z dne 7. 6. 2012 (priloga spisa A2), pri čemer je zunajzakonska skupnost pravdnih strank razpadla meseca oktobra 2016, sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje dejansko in materialno- pravno pravilna, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je namreč kot nesporno ugotovilo, da predmetno darilo ni sorazmerno s tožnikom premoženjskim stanjem, česar pritožba ne izpodbija. V skladu z drugim odstavkom 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) pa se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, po razvezi zunajzakonske zveze vrniti v stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo.

9. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je tožnik upravičen do vrnitve podarjene nepremičnine, saj toženka ni uspela izkazati, da ji je tožnik predmetno nepremičnino podaril zgolj zaradi posla. Slednji je namreč zaslišan kot stranka izrecno in prepričljivo izpovedal, da je toženki predmetno nepremični podaril zato, ker je mislil, da bo družina ("familija") ostala skupaj. Ob tem je na izrecno vprašanje pooblaščenke toženke zanikal, da bi bil spor s P.P. odločilen za prepis nepremičnine na toženko in poudaril, da je v trenutku daritve verjel v zunajzakonsko zvezo s toženko. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje prepričano, da je v danem primeru odpadel tudi nagib tožnika za sklenitev darilne pogodbe.

10. Posledično se za neutemeljene izkažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe v smeri, da je pri predmetni darilni pogodbi šlo za simulirani pravni posel, ki je dejansko prikrival ureditev premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema oziroma uskladitev dejanskega stanja s pravnim, saj toženka ob že zgoraj povedanem ni uspela izkazati, da predmetna nepremičnina v resnici predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Posledično je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tudi dokazna predloga toženke z zaslišanjem prič J.Š. in N.V., ki naj bi bili seznanjeni z dejstvom, da je predmetna darilna pogodba fiktivna, saj niti toženka zaslišana kot stranka ni več izpovedala, da naj bi bila darilna pogodba fiktivna, kot je to sicer predhodno zatrjevala v odgovoru na tožbo. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je toženka dokazni predlog z zaslišanjem priče B.F. umaknila, za pričo N.K. pa ni sporočila novega naslova, zato je sodišče prve stopnje tudi ta dokazna predloga utemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče druge stopnje sicer verjame, da sta pravdni stranki vlagali v predmetno nepremičnino (odstranili konjske bokse, naredili ventilacijo, krožni promet, dokupili opremo, itd.), vendar iz dokaznih listin v spisu (priloge A12 - A17 in B24 - B37) izhaja, da so bila vsa vlaganja opravljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank (ki je nesporno trajala od dne 3. 1. 2000 do meseca oktobra 2016), toženka pa ni uspela dokazati, da je v predmetno nepremično vložila tudi svoje posebno premoženje (v višini 20.000,00 EUR), saj slednjega zaslišana kot priča ni potrdila niti njena mama T.F.. Za odločitev v zadevi tudi niso bistvene hipoteke, s katerimi je predmetna nepremičnina obremenjena, saj nobena pravdna stranka ni znala prepričljivo pojasniti njihovega nastanka, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, toženka pa tudi ni dokazala, da jih izključno sama odplačuje. V tej zvezi sodišče druge stopnje tako zgolj dodaja še, da bo toženka zatrjevana vlaganja lahko uveljavljala v okviru že uvedenega postopka za delitev skupnega premoženja, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici pod opr. št. N 19/2018. 12. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da pritožba ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da toženka ni podala zadostne trditvene podlage v smeri zatrjevanih vlaganj, saj ni specificirala vrednosti nepremičnine pred vlaganji, višine vlaganj in vrednosti nepremičnine po vlaganjih, temveč je nasprotno kot dokaz za svoje pavšalne navedbe predložila zgolj nekaj računov (ki so bili vsi izstavljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, kot je to že pojasnjeno zgoraj), pri čemer bi izvedba teh dokazov pomenila izvajanje dokazov v informacijske namene, kar pa ni dopustno (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženke po pritegnitvi sodnega izvedenca gradbene stroke, ki bi naj odgovoril na vprašanje ali je v posledici vlaganj nastala nova stvar.

13. Ker toženka tako ni uspela dokazati nastanka nove stvari tožnik svojega zahtevka tudi ni dolžan uveljavljati v okviru postopka za delitev skupnega premoženja pravdnih strank, ki se sicer vodi pred Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici pod opr. št. N 19/2018, kot to zmotno meni pritožba.

14. Vsled obrazloženega sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zgoraj navedenih dokaznih predlogov zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je svojo odločitev obrazložilo v 8. 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pavšalne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, saj pritožba ne navede konkretnih sodnih odločb na katere se sklicuje.

15. Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).