Jedro

Toženec ni osebni dolžnik tožnic niti kot dedič niti kot prevzemnik nepremičnine po izročilni pogodbi. Je pa hipotekarni dolžnik kot sedanji zemljiškoknjižni lastnik s hipoteko obremenjenih nepremičnin. Hipotekarni upniki od njega ne morejo zahtevati plačila terjatev, temveč sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjate iz kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic A.J.in V.B., po katerem naj bi bil toženec F.U. dolžan plačati vsaki od tožečih strank po 3.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1998 dalje, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine, ki so vpisane pri vl. št. 219 k.o., vl. št. 14 k.o., vl. št. 289 k.o. in vl. št. 122 k.o.. S sklepom je sodišče ugotovilo, da sta tožnici I.B. in A.B. umaknili tožbo. Nasprotno tožbo F. U. je sodišče zavrglo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje. Proti sodbi in 1. točki sklepa ter odločitvi o stroških se pritožujejo tožnice A.J.,I.B. in V.B. ter uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 138. čl. ZZK. Stvarne pravice na nepremičnine prenehajo tako kot so nastale - z vknjižbo izbrisa. Če zakon določa, da se pravica po uradni dolžnosti izbriše, še ne pomeni, da so pravice tudi prenehale pred samim izbrisom. V 7. čl. je ZPP/77 določal, da sodišče ugotavlja sporna dejstva, nesporna dejstva pa le v primeru, če imajo stranke namen razpolagati z zahtevki v nasprotju s 3/III. čl. ZPP/77. V konkretnem primeru je sodišče v sodbi ugotovilo dejstvo, kdo naj bi bil dolžnik, čeprav to med strankami ni bilo nikoli sporno, poleg tega pa je ugotovilo, to drugače, kot so se same stranke strinjale. V tem delu je sodišče zagrešilo kršitev po 1. odst. 354. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče celotno sodbo oprlo na takšno procesno nedopustno ugotavljanje dejstev. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, saj je ugotovilo, da tožeče stranke niso upniki tožene stranke. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno v delu, ko sodišče ugotavlja, da toženec niti z izročilno pogodbo ni prevzel obveznosti izplačila 1/9 sedanje vrednosti izročenih nepremičnin. Iz izročilne pogodbe izhaja, da je tožena stranka prevzela obveznosti izročiteljice. Izročnina se je namreč poračunala z obveznostmi. V pogodbi sicer ni določeno navedeno, katere obveznosti naj bi tožena stranka prevzela, vendar so gotovo določljive glede na namen pogodbe. Tožena stranka ni nikoli oporekala, da je prevzela obveznosti. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka svojo obveznost poravnala, saj je ravno to zatrjevala. S tem je priznala obstoj svoje obveznosti. V preostalem so hipoteze sodišča, kaj bi lahko tožeče stranke vtoževale, povsem irelevantne, saj imajo tožeče stranke še vedno (v ponovljenem postopku) možnost ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek z ozirom na pomisleke glede višine in obstoja hipoteke. Glede delnega umika tožbe se je sodišče napačno postavilo na stališče, da je I.B. umaknila tožbo. Preklic umika tožbe res ni mogoč, vendar gre v konkretnem primeru za error in expresso, ki je bila praktično takoj ugotovljena in popravljena. Umik tožbe je procesno dejanje stranke, ki učinkuje v razmerjuu do tistih, ki sodelujejo v pravdi, šele, ko je vsem sporočen, vendar od trenutka vloge. Končno z umikom tožbe preneha pravdno razmerje, ki je nastalo z vložitvijo na sodišče in vročitvijo toženi stranki. Tožeče stranke se pritožujejo tudi proti sklepu o določitvi stroškov in sicer glede določitve sodne takse. Odprto je vprašanje, ali sta dve ali ena tožeča stranka umaknili pritožbo. V nasprotju s tem, je sodišče štelo za vrednost spornega predmeta 14.000.000,00 SIT, čeprav izhaja iz tožbenega zahtevka, da mora tožena stranka vsaki od (še) tožečih strank plačati po 3.500.000,00 SIT. Pravilna odmera takse je torej ali 70.000,00 SIT ali 105.000,00 SIT, ne pa 140.000,00 SIT. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je Ivanka Brvar umaknila tožbo. To je storila z vlogo (preko svoje pooblaščenke), ki je dne 16.2.1999 prispela na sodišče. Pritožbena trditev, da je šlo za napako v imenu oziroma izražanju, saj je tožbo umaknila A.B., kot je bilo dne 22.2.1999 pojasnjeno, je brezpredmetna, saj je bil umik tožbe I.B. jasno in nedvoumno zapisan, preklic umika tožbe pa ni mogoč, kar priznava tudi tožeča stranka. Zmotno poudarja tožeča stranka pomen umika tožbe kot procesnega dejanja, ki učinkuje v razmerju do tistih, ki sodelujejo v pravdi šele, ko je vsem sporočen. Pravdni postopek se začne s tožbo (185. čl. ZPP), pravda pa začne teči z vročitvijo tožbe tožencu (1. odst. 194. čl. ZPP). Pravdna dejanja strank so preklicljiva ali neprikljicljiva. Slednja so tista, ki so neposredne narave, torej takšna, ki konstitutivno sprožijo procesni učinek, ne da bi sodišče poseglo s svojo sodno dejavnostjo. Dejanje z neposrednim pravdnim učinkom je tako vložitev tožbe in enako tudi umik tožbe, česar ne spreminja pravilo o toženčevi privolitvi v umik tožbe v določenih primerih, saj gre le za institut v toženčevo korist, ki lahko učinek umika tožbe odloži do toženčeve izjave. Sporočitev umika tožbe sodišču torej sproži procesni učinek, zato gre za pravdno dejanje neposredne narave, ki ni preklicljivo. Obširneje je o tem razloženo v opisanem smislu prav v sklepu VS RS II Ips 327/98, na katerega se sklicujejo tožnice v pritožbi, vendar ga očitno napačno razumejo. Zato je zaključiti, da je zaradi nepriklicljivosti umika tožbe neutemeljena pritožba proti sklepu o ugotovitvi umika tožbe I.B.. V tej pravdi gre za hipotekarno tožbo, pri čemer ni sporno, da je v zapuščinskem postopku po pok. J.B. (opr.št. Z 1462/46) dedovala sedaj pokojna Š.U., ki se je devetim otrokom zavezala plačati vsakemu po 7.384,00 din s 4 % obrestmi in 4 % zamudnimi obrestmi, v zavarovanje teh terjatev pa je bila vknjižena zastavna pravica na podedovanih (v izreku prvostopne sodbe naštetih) nepremičninah. Toženec je sin pok. Š.U. iz njenega drugega zakona in lastnik nepremičnin, na katerih je vpisana zastavna pravica v zavarovanje terjatev prvotnih štirih tožnic, na podlagi izročilne pogodbe z dne 24.4.1981. Prvostopno sodišče ugotavlja, da toženec ni osebni dolžnik tožnic, ker ni dedič po Š.U., saj do dedovanja po njej ni prišlo ker je že za življenja razpolagala z vsem svojim premoženjem. Osebni dolžnik pa tudi ni po izročilni pogodbi, saj obveznosti poplačila hipotekarnim upnikom po pogodbi ni prevzel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedeni razlogi pravilni. Tožena stranka sicer zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi prvostopno sodišče kršilo 7. čl. ZPP, ko je samo ugotavljalo dejstvo, kdo je dolžnik, čeprav to dejstvo ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče meni, da je navedeni očitek kršitve postopka neutemeljen. Ker se je pravdni postopek končal na prvi stopnji pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS št. 26/99), je prvostopno sodišče utemeljeno uporabilo določbe ZPP/77, ki jih je dolžno uporabiti tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s 7. čl. ZPP/77 pa je poudariti, da pri ugotovitvi, da toženec ni osebni dolžnik, prvostopno sodišče ni kršilo določb 7. čl. ZPP, kot trdi pritožba (češ, da je ugotavljalo dejstvo, ki ga stranke niso navajale). Prvi odstavek 7. čl. ZPP/77 namreč zahteva ugotavljanje materialne resnice, 3. odst. tega člena pa daje možnost sodišču izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev. V kolikor je sodišče pooblaščeno izvajati nepredlagane dokaze, sme toliko bolj na podlagi s strani strank predloženih dokazov ugotavljati dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Pri tem pa ugotavljanje, ali je nekdo dolžnik ali ne, ni samo dejansko temveč je tudi materialnopravno vprašanje. V pravdi zaradi plačila denarnega zneska pa je odločilno vprašanje, ali je toženec dolžnik. Materialno pravo in tožbeni zahtevek, kakor je bil postavljen, je prvostopnemu sodišču nalagalo ugotovitev, ali je toženec do tožnic osebni dolžnik ali ne in je zato očitek kršitve postopka neutemeljen. Zaključku, da toženec ne odgovarja kot dedič (142. čl. ZD), tožnice v pritožbi ne ugovarjajo. Nasprotujejo pa ugotovitvi, da toženec po izročilni pogodbi ni prevzel obveznosti izročiteljice Š.U.. To pritožbeno stališče je zmotno. Prevzemnik premoženja po izročilni pogodbi po 113. čl. ZD ni odgovoren za izročiteljeve dolgove, razen če ni bilo ob izročitvi določeno kaj drugega. V pogodbi z dne 24.4.1981 ni navedeno, da je toženec prevzel obveznosti izročiteljice. Iz 3. tč. te pogodbe izhaja, da je prevzel obveznosti, ki so razvidne v nadaljevanju in to do izročiteljice Š.U.(nuditi brezplačno stanovanje, odgovarjajočo postrežbo in nego, zdravnika in zdravila). Nikakršnega prevzema obveznosti do tožnic v izročilni pogodbi ni. Pravilen je torej zaključek, da toženec ni osebni dolžnik v razmerju do tožnic. S tem pa, ko je toženec med pravdo zatrjeval, da je leta 1988 podjetje T.D. hipotekarnim upnikom izplačalo vsakemu po 11.740,00 din, toženec ni priznal obstoja svoje obveznosti, kot osebnega dolžnika. Navajal je plačila hipotekarnim upnikom za dediščinske terjatve v obsegu hipotekarno zavarovane glavnice in pripadajočih obresti. Navedbe je mogoče razumeti le kot priznanje, da je njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko v zavarovanje denarnih terjatev tožnic, ki so bile po njegovem tudi poravnane. Tožnice so pridobile hipoteko z vpisom v zemljiško knjigo leta 1947, poplačilo pa lahko dosežejo hipotekarni upniki iz vrednosti z zastavo obremenjene nepremičnine proti zemljiškoknjižnemu lastniku obremenjene nepremičnine, čeprav se je lastništvo spremenilo (1. odst. 63. čl. ZTLR). Poravnava terjatve je torej mogoča iz vrednosti s hipoteko obremenjenih nepremičnin, v obravnavanem primeru torej proti tožniku kot hipotekarnemu dolžniku, a ne osebnemu dolžniku. V nadaljevanju je prvostopno sodišče menilo, da je tožbeni zahtevek proti tožencu neutemeljen glede na določbo 138. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS št. 33/95), zaradi predvidene po uradni dolžnosti vknjižbe izbrisa hipotek, starejših od 25 let. Temu zaključku pritožba utemeljeno nasprotuje, saj hipoteke na spornih nepremičninah (ki so res starejše od 25 let), niso bile izbrisane in ker zastavna pravica na nepremičninah kot stvarna pravica preneha samo tako, kot je nastala, to je z vknjižbo izbrisa, kar pa se po podatkih zemljiške knjige ni zgodilo. Sicer pa je mogoče določbe 138. do 140. čl. ZZK razumeti samo tako, da ne pride do avtomatičnega izbrisa starih hipotek takrat, ko se hipotekarni upniki pritožijo in se ugotavljajo materialnopravni pogoji za izbris hipoteke v smislu 68. čl. ZTLR. Ne glede na zmotno stališče prvostopnega sodišča o izbrisu hipotek, pa je pravilen materialnopravni zaključek o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti tožencu. Kot je bilo navedeno, toženec ni osebni dolžnik tožnic, pač pa le hipotekarni dolžnik zaradi lastništva s hipoteko obremenjenih neprmičnin. Hipotekarni upniki od takega hipotekarnega dolžnika ne morejo zahtevati plačila terjatev, pač pa le sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjatev iz kupnine. Glede na naravo in namen hipotekarne tožbe se mora zahtevek glasiti, da je toženi hipotekarni dolžnik dolžan priznati, da je tožnik (kot hipotekarni upnik) upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo tožnikove terjatve z izvršbo na te nepremičnine. Hipotekarni dolžnik kot posestnik zastavljene stvari, ki ni obenem osebni dolžnik, nima namreč nikakršne obveznosti, razen, da mora dopustiti, da se zastavni upnik iz zastave poplača. Tožbeni zahtevek tožnic, pa se je glasil na plačilo zneskov vsaki od tožnic, da ne bo izvršbe v zastavljene nepremičnine, kar je povsem v nasprotju s pravkar navedenim. Materialnopravno gledano je zato napačni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnjen. Končno je še dodati, da ni utemeljena pritožba zoper sklep o stroških. O teh je prvostopno sodišče glede na uspeh vsake do strank pravilno odločilo. Ker pa tožeča stranka graja odmero takse, ki ne spada med stroške, ki jih mora ena stranka povrniti drugi, naj bo pojasnjeno, da zoper nalog ali opomin za plačilo sodne takse ni pritožbe. Stranka lahko zahteva od sodišča le odločbo o odmeri takse (27. čl. ZST). Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker prvostopno sodišče ni storilo kršitev postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.