Jedro

Vendar je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev zahteve za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe. Navedeno velja zlasti ob upoštevanju dejstva, da že iz samih tožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da naj bi tožeča stranka plačala, tožena stranka pa sprejela del kupnine po izteku roka, določenega za sklenitev glavne pogodbe, s čimer je na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank lahko prišlo do podaljšanja roka za njeno sklenitev, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 15.03.2007. Ugotovilo je, da je tožnica zahtevala sklenitev glavne pogodbe po preteku 6 mesečnega prekluzivnega roka iz 5. odst. 45. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato verjetnosti obstoja terjatve po 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni uspela izkazati.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je rok za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe prekluziven. Iz vsebine 45. čl. ZOR po mnenju pritožnika izhaja, da gre za zastaralni rok, na zastaranje pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožeče stranke o tem, da je bil drugi obrok kupnine plačan 26.06.2002, torej takrat, ko bi morala biti po določilu 4. alinee 2. člena predpogodbe glavna pogodba že sklenjena. Stranki sta se namreč dogovorili za podaljšanje roka, tožena stranka pa je plačilo po izteku roka, dogovorjenega za sklenitev glavne pogodbe, sprejela. S tem je bil rok za sklenitev glavne pogodbe podaljšan z realiziranim ustnim dogovorom in s konkludentnimi ravnanji strank, pri čemer nov rok iz razloga vpisa prepovedi odtujitve in obremenitve ni bil določen. Med strankama so ves čas, ko je bila vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, potekali dogovori o tem, da bosta s sklenitvijo pogodbe počakali do izbrisa prepovedi. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke tudi spregledalo, da sklenitve glavne pogodbe ni bilo mogoče zahtevati zaradi višje sile, saj je bila v zemljiški knjigi vpisana navedena prepoved, ki ni zadevala ravnanja pogodbenih strank, pač pa je šlo za oviro, zaradi katere rok za sklenitev glavne pogodbe ni potekel. Pritožba je utemeljena.

Nepravilno je stališče pritožbe, da je šest mesečni rok za sklenitev glavne pogodbe po 5. odst. 45. čl. ZOR zastaralni rok. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev zahteve za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe. Navedeno velja zlasti ob upoštevanju dejstva, da že iz samih tožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da naj bi tožeča stranka plačala, tožena stranka pa sprejela del kupnine po izteku roka, določenega za sklenitev glavne pogodbe, s čimer je na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank lahko prišlo do podaljšanja roka za njeno sklenitev, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve po 1. odst. 272. čl. ZIZ ni izkazana, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno oceni obstoj pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, pri čemer naj v zvezi s (pre)tekom prekluzivnega roka za sklenitev glavne pogodbe (in v zvezi s tem z verjetnostjo obstoja terjatve) upošteva okoliščine, na katere je opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa.