Jedro

Tožnica kot prosilka ni popolno izpolnila pisne izjave o premoženjskem stanju in njenih družinskih članov. Manjkajočih rubrik tudi po pozivu k dopolnitvi vloge ni izpolnila. Organ za BPP je tako ob upoštevanju prvega in petega odstavka 20. člena ZBPP ravnal pravilno, ko je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrgel potem, ko jo je pozval na dopolnitev vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom opr. št. Bpp 414/2011-4 z dne 29. 8. 2011 je organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS v Ljubljani (organ za BPP) odločil, da se zadevi, ki se vodita pod opr. št. Bpp 414/2011 in 416/2011 združita in se obravnavata skupno pod opr. št. 414/2011 (1. točka izreka); da se prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega zastopanja v postopku s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 522/2011-10 z dne 4. 7. 2011 in sklep opr. št. I U 398/2011-13 z dne 4. 7. 2011, zavržeta (2. in 3. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnica pri Upravnem sodišču RS dne 14. 7. 2011 vložila pritožbo zoper sklep navedenega sodišča opr. št. I U 522/2011-10 z dne 4. 7. 2011, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. I U 522/2011-3 z dne 22. 3. 2011. Hkrati je podala prošnjo za dodelitev BPP, in sicer uveljavlja dodelitev BPP v obliki pravnega zastopanja v postopku s pritožbo zoper navedeni sklep. Prav tako je dne 14. 7. 2011 vložila pritožbo zoper sklep navedenega sodišča opr. št. I U 398/2011-13 z dne 4. 7. 2011, s katerim je Upravno sodišče pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa tega sodišča opr. št. I U 398/2011-4 z dne 10. 3. 2011 in pritožbo zoper sklep tega sodišča opr. št. I U 398/2011-6 z dne 15. 4. 2011, zavrglo. Hkrati je podala prošnjo za dodelitev BPP, in sicer uveljavlja dodelitev BPP v obliki pravnega zastopanja v postopku s pritožbo zoper navedeni sklep.

Organ za BPP je na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), v katerem je določeno, da če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, lahko začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank zadevi, združil. Tožnica v obeh v zgoraj navedenih zadevah, v katerih zahteva BPP, kljub pozivom sodišča ni predložila popolnih vlog, kar predstavlja v obeh zadevah enako formalno pomanjkljivost, s tem pa tudi enako dejansko stanje in isto pravno podlago za odločitev o zadevi, organ, ki vodi postopek, pa je za obe zadevi stvarno pristojen.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ za BPP citira prvi, drugi in tretji odstavek 32. člena ter prvi odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in naslednji, v nadaljevanju ZBPP) in 1. člen ter prvi odstavek 2. člena Pravilnika o obrazcu prošnje za dodelitev BPP (Uradni list RS, št. 105/08, v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje, da zadevna prošnja ni bila vložena na predpisanem obrazcu, njena vsebina pa je bila nepopolna, saj je bilo iz vloge tožnice mogoče razbrati le podatke o zadevi ter obliki in obsegu uveljavljane BPP, ni pa tožnica navedla ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP. Zato je bila z dopisom št. Bpp 414/2011-2 z dne 27. 7. 2011 in Bpp 416/2011-2 z dne 29. 6. 2011 poučena, kako je treba, glede na določbe ZBPP in Pravilnika, vložiti prošnjo za dodelitev BPP oziroma kaj mora ta vsebovati, ter s tem, da njena prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, da je njena vsebina nepopolna in da zato prošnja ni primerna za obravnavo. Tožnica je bila pozvana, naj v roku 3 dni od prejema poziva, prošnjo za dodelitev BPP dopolni tako, da jo predloži pisno na v celoti izpolnjenem priloženem obrazcu BPP št. 1 in BPP št. 1 – družinski član ali pa vlogo dopolni z manjkajočimi rubrikami tako, da bosta vsebina in zaporedje rubrik v njej enaka vsebini predpisanega obrazca; da predloži dokazila o prejetih plačah in vseh drugih prejemkih iz dela v zadnjih treh mesecih (april - junij 2011) pred vložitvijo prošnje za vsak mesec posebej za tožnico in njene morebitne družinske člane ter da predloži dokazila o podatkih, ki predstavljajo davčno tajnost tožnice oziroma njenih družinskih članov, kolikor odklonijo, da te podatke po uradni dolžnosti pridobi organ za BPP. Tožnica je bila tudi jasno opozorjena na pravne posledice, če v postavljenem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti prošnje, kot ji je naloženo, to je, da bo pristojni organ za BPP njeno prošnjo s sklepom zavrgel. Navedena poziva sta bila tožnici, kot izhaja iz obvestila o poštnem vročanju v spisu, v skladu z določbami 87. člena ZUP vročen 16. 8. 2011. Tožnica se je nanju odzvala tako, da je organu za BPP predložila obrazec BPP št. 1, ki pa ga je izpolnila le delno, in sicer je navedla svoje osebne podatke (ime, priimek, EMŠO in davčno številko, naslov stalnega prebivališča, državljanstvo in status, to je, da je brezposelna). Navedla pa ni prav nobenih podatkov o svojem materialnem stanju. Tako ni navedla, da bi bila prejemnica denarne socialne pomoči. Izpolnila ni nobene rubrike, predvidene v delu obrazca, ki se nanaša na podatke o premoženjskem stanju. Tako ni navedla ali ima prihranke in če jih ima, pri kateri banki, pa tudi ni izjavila, da prihrankov nima (obkrožila rubrike „ne“); prav tako ni izpolnila rubrik, ki se nanašajo na morebitno (so)lastništvo nepremičnin ali kakršnegakoli drugega premoženja, pa tudi ni jasno in nedvoumno podala izjave, da nima nikakršnega premoženja. Navedla tudi ni nikakršnih podatkov o svojem dohodkovnem stanju: izpolnila ni nobene od v obrazcu predvidenih rubrik o morebitnih dohodkih oziroma prejemkih v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje, pa tudi ne rubrik o občasnih dohodkih v omenjenem obdobju, ni pa niti jasno in nedvoumno izjavila, da nima oziroma da v omenjenem obdobju ni imela nikakršnih dohodkov ali prejemkov (obkrožila za to predvidenih rubrik: „ne“). Sklepno je sicer podpisala prošnjo in s tem izjavo, da so vsi navedeni podatki v vlogi resnični, točni in popolni ter da soglaša, da organ za BPP z namenom preverjanja v vlogi navedenih podatkov po uradni dolžnosti pridobi njene podatke, ki so davčna tajnost. Vendar pa dejansko v predloženem obrazcu prošnje ni navedla prav nobenih podatkov o svojem premoženjskem in dohodkovnem stanju. Organ za BPP tako zaključuje, da je prošnja ostala nepopolna in neprimerna za nadaljnje obravnavanje in posebej izpostavlja, da sam v zvezi z ugotavljanjem premoženjskega stanja prosilca potrebne podatke iz uradnih evidenc sicer pridobi po uradni dolžnosti (drugi in tretji odstavek 20. člena ZBPP), vendar je po izrecni določbi prvega odstavka 20. člena tega zakona podlaga za ugotavljanje tega stanja šele pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo podana pisna izjava prosilca o premoženjskem stanju. Da je takšna izjava s predpisano vsebino obvezen sestavni del prošnje za dodelitev BPP pa po mnenju organa za BPP, poleg že citiranih določb ZBPP, kaže tudi določba petega odstavka 20. člena tega zakona. Brez jasno, nedvoumno in popolno podane predpisane izjave prosilca o premoženjskem stanju pa seveda ni mogoče ugotavljati ali je prosilec v izjavi navajal resnične podatke. Glede na povedano je organ za BPP tožničino prošnjo kot nepopolno in neprimerno za nadaljnje obravnavanje zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijani sklep nima podlage v nobenem v Republiki Sloveniji veljavnem zakonu, zato je v celoti nepravilen in nezakonit. Zadeva opr. št. Bpp 416/2011-4 ni upravna zadeva na podlagi ZUP, kar pomeni, da ni predmet upravnega spora in s tem naslovnega sodišča. Zato je odločanje naslovnega sodišča, ki ni pristojno za odločanje o BPP na podlagi zakona, v celoti nepravilno in nezakonito. Citira 1. člen ZUP in 1. člen ZBPP ter izpostavlja, da je po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) toženec lahko država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Poudarja, da je Republika Slovenija pojem, ki določa državno ureditev znotraj meja države, v kateri živijo Slovenci in drugi državljani, kar pomeni, da je upravni spor, v katerem Upravno sodišče zastopa državo, pojem, v katerem ni toženca niti tožnika, nezakonit in da je tovrstno odločanje predsednice Upravnega sodišča RS, ki je sodni organ, odraz popolnega nepoznavanja in nerazumevanja določb zakonov in sojenja, zaradi česar tožnica dejansko nima nobenih možnosti, da bi v postopkih pred naslovnim sodiščem uspela. V nadaljevanju tožbe citira 279. člen ZUP in poudarja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izrek ničnosti akta, ki se izpodbija v tem postopku. Citira tudi 2. člen in 87. člen Ustave RS. V nadaljevanju tožbe navaja, da je ZBPP in Pravilnik z ničemer ne zavezujeta, kar pomeni, da je tovrstno sklicevanje organa za BPP na predpise, ki ga zavezujejo, odraz popolnega nepoznavanja in nerazumevanja ustavnega načela delitve oblasti. Edini namen podzakonskih aktov, izdanih na podlagi zakona, je v enaki obravnavi državljanov pred zakonom in torej zavezuje organ za BPP. Navedeno pomeni, da je odločitev organa za BPP, ki je predlog tožnice zavrgel iz razloga, ker ni izpolnila vseh kvadratkov, ki jih ni potrebno izpolniti, ker niso predmet obravnave, ker jih lahko preveri organ po uradni dolžnosti, v celoti nepravilna in nezakonita. Pri tem se sklicuje na določbo tretjega odstavka 36. člena ZBPP in izpostavlja, da je organ za BPP dokazno breme prenesel na prosilca preden mu je dodelil brezplačno pravno pomoč, kar je v celoti nepravilno in nezakonito. Glede na vse povedano tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ji dodeli BPP v zadevi, v kateri je zanjo zaprosila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot je navedla že tožena stranka, je v prvem odstavku 130. člena ZUP določeno, da lahko organ v primeru, če se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen, začne in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank. V tretjem odstavku 130. člena ZUP je določeno, da o združitvi zadev v en postopek odloči pristojni organ s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba. Upravni postopek se sicer praviloma vodi ločeno za vsako posamezno upravno zadevo, pri čemer upravna zadeva pomeni odločanje o posamezni pravici ali obveznosti stranke. Vendar pa lahko organ od tega pravila odstopi, če so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem in drugem odstavku 130. člena ZUP. Zakon organu daje le možnost združitve, odločitev pa je odvisna od presoje organa, zlasti glede na načelo ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP).

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija sklep, ki ga je Predsednica Upravnega sodišča, Organ za BPP, izdal v zvezi z njenima prošnjama za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega zastopanja v postopku s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča opr. št. I U 522/2011-10 z dne 4. 7. 2011 in sklep opr. št. Bpp 398/2011-13 z dne 4. 7. 2011. Iz spisa zadeve izhaja, da je tožnica navedeno prošnjo poslala v odločanje Upravnemu sodišču RS. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje. Kolikor gre za prošnjo za dodelitev BPP v zadevah upravnih sporov, o prošnji odloča pristojni organ za BPP Upravnega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež (3. alinea prvega odstavka 31.a člena ZBPP). O tožničini prošnji za BPP je torej, glede na veljavno zakonsko ureditev (citirane določbe ZBPP), odločal pristojni organ, to je Predsednica Upravnega sodišča. O predmetni tožbi pa je po določbi četrtega odstavka 34. člena ZBPP pristojno odločati naslovno sodišče. Toženo stranko v upravnem sporu pa, kot je citirala že tožnica v tožbi, opredeljuje ZUS-1 v petem odstavku 17. člena. Ker je predmetni izpodbijani akt izdalo Upravno sodišče, Služba za BPP, le-to v skladu z določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1 tudi zastopa državo kot toženo stranko v tem upravnem sporu. Glede na navedene zakonske določbe tožbeni ugovor nepristojnosti ni utemeljen. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pavšalna tožbena navedba, da tožnica nima nobenih možnosti, da bi v postopkih pred naslovnim sodiščem uspela. Sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in kolikor ugotovi, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit, tožbo zavrne (63. člena ZUS-1), sicer pa tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovni postopek (64. člen ZUS-1). Sodišče torej pri sojenju ravna v skladu z določbami ZUS-1, zato tožničine povsem neizkazane in nekonkretizirane navedbe, da pred naslovnim sodiščem ne more uspeti, sodišče zavrača. Utemeljen pa ni niti ugovor ničnosti izpodbijanega sklepa. Kot zgoraj povedano, in glede na citirane določbe ZBPP, namreč sklepa ni izdal nepristojni organ, saj v zadevah dodelitve BPP ne gre za zadeve iz sodne pristojnosti. Tožničina pavšalna tožbena trditev, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, s katerim je organ za BPP njeno vlogo za dodelitev BPP zavrgel kot nepopolno in zato nesposobno za obravnavo, lahko povzročilo kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, je brezpredmetna. Navedba, da je organ odločil brez njene zahteve, pa je protispisna.

Sodišče dalje ugotavlja, da tožnica kot prosilka ni popolno izpolnila pisne izjave o premoženjskem stanju in njenih družinskih članov ter da tem ugotovitvam organa za BPP niti ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, katerih rubrik tudi po pozivu na dopolnitev vloge ni izpolnila, in sicer tistih, ki se nanašajo na podatke o njenem premoženjskem stanju. Čim pa je tako, je tudi po presoji sodišča organ za BPP ob upoštevanju prvega in petega odstavka 20. člena ZBPP ravnal pravilno, ko je njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrgel potem, ko jo je pozval na dopolnitev vloge. Za svojo odločitev je tudi navedel pravilne razloge, ki jim sodišče v celoti sledi in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pri tem pa še dodaja, da je takšno tudi stališče Vrhovnega sodišča RS (glej sodbo opr. št. I Up 1010/2006 z dne 6. 7. 2006 in sodbo I Up 1584/2006 z dne 30. 11. 2006). V zvezi s tožničinim sklicevanjem na tretji odstavek 36. člena ZBPP pa sodišče pojasnjuje, da ta določba ureja pogoje in postopek dodelitve nujne BPP, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo.

Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti.