Jedro

Sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za očitani prekršek, zato ocena sodišča ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je z odločbo o prekršku samostojnega podjetnika G. - F. R. s.p., spoznal za odgovornega prekrškov po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena, 2. alineji četrtega odstavka 31. člena in 2. alineji osmega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1).

Storilcu je na podlagi navedenih zakonskih določil v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena in prvim odstavkom 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) za prekršek pod točko 1 določil globo v višini 900,00 EUR, za prekršek pod točko 2 globo v višini 900,00 EUR in za prekršek pod točko 3 globo v višini 1.800,00 EUR ter mu nato na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel globo v višini 3.600,00 EUR.

Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo ZSV 275/2013 z dne 29. 4. 2014 zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zahtevo utemeljuje z navedbo, da sodba nima razlogov, iz katerih bi izhajala ocena sodišča glede uveljavljanega ekskulpacijskega razloga iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Po prepričanju vložnice gre za relevantna in konkretizirana zatrjevanja, od ocene katerih je odvisna odločitev o tem, ali je kršitelj uspel dokazati, da je bil prekršek storjen s kršenjem njegovih navodil in pravil, zato bi sodba morala vsebovati oceno navedb zahteve za sodno varstvo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (tako tudi v odločbi Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je samostojni podjetnik posameznik F. R. s.p., v svoji izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 13. 4. 2013 in v zahtevi za sodno varstvo z dne 12. 9. 2013 uveljavljal ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je pri njemu zaposleni voznik kršil navodila ali pravila storilca, ta pa je v okviru dolžnega nadzorstva izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Pri njem zaposleni voznik M. N. je 27. 2. 2013 vozil tovorno vozilo, katerega skupna masa je za 4.400 kg presegala največjo dovoljeno skupno maso predpisano za tovorno vozilo (1), skupna masa tovornega vozila je za 3.400 kg presegala tudi največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila (2), vsota obremenitev posameznih osi tandemskega sklopa pa je znašala 3.900 kg več od predpisane največje dovoljene vsote obremenitev posameznih osi tandemskega sklopa tovornega vozila (3). S tem je storil tri prekrške. Pojasnil je, da ima kot samostojni podjetnik posameznik več tovornih vozil, ki jih upravljajo pri njem zaposleni vozniki. Storilec se za storjeni prekršek ne čuti krivega, ker tovornega vozila ni naložil in vozil sam, vozniku, ki je upravljal vozilo, pa ni odredil ali dovolil, da vozilo preobremeni. Voznik, ki je v času prekrška upravljal vozilo, je bil ob podpisu pogodbe o zaposlitvi seznanjen, da mora pri delu ravnati v skladu z veljavnimi predpisi in internim pravilnikom z dne 3. 12. 2012, ki pri storilcu zaposlene voznike opozarja, da morajo pred začetkom prevoza preveriti izpravnost vozila, da se s preobremenjenim vozilom ne smejo vključiti v promet in da ne smejo naložiti tovora, ki presega dovoljene obremenitve vozila. Storilec pred opravljanjem dela voznikom zagotovi izobraževanje oziroma jih seznani z lastnostmi vozila, s katerim bodo opravljali delo. K izjavi je priložil tudi listinska dokazila, in sicer izvleček iz pravilnika z dne 3. 12. 2012 in izjavo voznika M. N. z dne 21. 12. 2012, da je seznanjen z veljavno zakonodajo in vsebino pravilnika, k zahtevi za sodno varstvo pa je storilec priložil pogodbo o zaposlitvi z M. N. z dne 21. 12. 2012. V izjavi je storilec predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje voznika M. N. 6. V svoji odločbi se je prekrškovni organ opredelil do navedb glede razbremenilnega razloga. Navedel je, da samostojni podjetnik posameznik v izjavi in s prilogo, ni z ničemer izkazal kako in kdaj je zagotovil, da je voznik v celoti seznanjen z vsebino internega pravilnika ter raznih navodil (ter po potrebi tudi preveril, če to pozna in je z njim seznanjen), saj samo dejstvo, da je voznik to izjavil v izjavi, samo zase ni zadosten dokaz, da voznik te določbe tudi dejansko pozna. Pri tem je prekrškovni organ ugotovil, da naj bi izjavo, s katero samostojni podjetnik posameznik dokazuje, da je voznik seznanjen z internim pravilnikom, voznik podpisal 21. 12. 2012, pri tem pa je bilo iz vpogleda v evidence ZZZS ugotovljeno, da je voznik zavarovan in zaposlen pri samostojnem podjetniku posamezniku od 24. 12. 2012. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo ob sklicevanju na izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška ponovil navedbe glede razbremenilnega razloga. Okrajno sodišče je v svoji sodbi zaključilo le, da ni našlo razlogov, da bi odločitev prekrškovnega organa odpravilo ali spremenilo, saj je bilo dejansko stanje prekrška pravilno in popolno ugotovljeno, prekrškovni organ je pravilno določil sankcije za prekrške in pravilno izrekel enotno globo. Zato vrhovna državna tožilka meni, da sodišče ni presodilo pravnorelevantnih navedb zahteve za sodno varstvo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča storilec s svojimi navedbami v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter zahtevi za sodno varstvo jasno in določno uveljavlja razbremenilni razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1, da je voznika seznanil s pravili cestnega prometa, vendar je ta kršil njegova navodila in pogodbo o zaposlitvi, ko ni ravnal v skladu z internim pravilnikom, ki narekuje upoštevanje veljavnih cestnoprometnih predpisov. Ker gre za bistvene navedbe, se je sodišče do njih dolžno opredeliti. Okrajno sodišče je sicer povzelo storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo, vendar v nadaljevanju ni podalo razlogov, zakaj ni sledilo storilčevim navedbam, da je do prekrška s strani voznika tovornega vozila prišlo zaradi kršenja navodil oziroma pravil storilca, ki pa je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Sodišče v obrazložitvi sodbe torej ni presodilo bistvenih pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na razbremenitev odgovornosti samostojnega podjetnika posameznika za očitani prekršek. Sodišče v tem delu ni naredilo ocene storilčevih navedb, zato ocena sodišča ni v skladu s standardom obrazloženosti sodbe, s katero sodišče odloča o zahtevi za sodno varstvo. Potrebno je še pojasniti, da kršitelju s predloženimi dokazi ni potrebno s stopnjo gotovosti dokazati uveljavljanega ekskulpacijskega razloga; zadostuje, da predloženi dokazi izkazujejo določeno stopnjo verjetnosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekrških po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni podana. Navedena kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o katerih izmed odločb, vsebovanih v izreku(1). V konkretnem primeru gre za kršitev določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navedena kršitev, ki je analogna kršitvi prvega odstavka 395. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je podana, če sodišče kot drugostopenjski organ v obrazložitvi sodbe ne oceni bistvenih in pravno relevantnih navedb zahteve za sodno varstvo, kar vpliva na zakonitost sodbe. To pa je presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, saj je bila s tem storilcu v postopku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja (drugi odstavek 155. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da je zato okrajno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določbe iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. C.

9. Ker je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev iz drugega odstavka 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče vsebinsko opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo ter do podanih dokaznih predlogov za zaslišanje voznika in storilca ter svojo odločitev tudi obrazložiti.

(1) Tako tudi sodba VSRS IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013.