Jedro

Ne glede na to, ali gre za upravni spor po 2. ali 4. členu ZUS-1, je treba ugotoviti, da zoper posamične akte, ki jih izdajajo sodniki pri izvrševanju sodne funkcije, ni zagotovljen niti upravni spor po 2. členu ZUS-1, saj 3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, niti ni mogoče 4. člena ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora.

Prav tako ni mogoče v upravnem sporu uveljavljati kršitev ustavnih pravic v (drugem) sodnem (v konkretnem primeru izvršilnem) postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka. Pa tudi če bi tožeča stranka menila, da pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, s katero naj bi bilo poseženo v njene pravice in pravne koristi, nima, mora to pomanjkljivost uveljavljati v postopku, v katerem je bila odločitev sprejeta in izvršena, ter v ugovoru o njeni nezakonitosti to pomanjkljivost ustrezno zatrjevati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Zakonita zastopnica tožeče stranke je dne 17. 8. 2018 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v svojem imenu zoper uvodoma navedeni akt Okrajnega sodišča v Lendavi. Navedeni upravni spor se je vodil pred Upravnim sodiščem pod opr. št. I U 1749/2018. Tožnica je zatrjevala poseg v ustavne pravice, do katerega naj bi prišlo z izdajo uvodoma navedenega sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi in z nadaljnjimi dejanji, opravljenimi v izvršilnem postopku in na podlagi omenjenega sklepa. Dne 20. 8. 2018 je tožnica iz upravnega spora I U 1749/2018 (ki je torej zakonita zastopnica tožeče stranke v predmetnem upravnem sporu) na sodišče vložila vlogo, v kateri je napovedala, da bo še istega dne pravna oseba, katere zakonita zastopnica je (torej tožeča stranka v tem upravnem sporu), "vložila stransko intervenienco oziroma pridruženo tožbo". To napoved je uresničila dne 27. 8. 2018 (kot bo pojasnjeno v naslednji točki). Dne 22. 8. 2018 je sodišče izdalo sklep I U 1749/2018-4, s katerim je dne 17. 8. 2018 vloženo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Sklep je bil tožnici (v predmetnem upravnem sporu zakoniti zastopnici tožeče stranke) poslan 24. 8. 2018. 2. Tožeča stranka v predmetnem upravnem sporu je nato dne 27. 8. 2018 po pošti vložila vlogo naslovljeno s "stranska intervencija v upravnem sporu opr. št. I U 1749/2018 in pridružena tožba". V njej navaja, da ima pravni interes, da sodišče zavaruje ustavne pravice tožeče stranke v upravnem sporu I U 1749/2018, ker odločitev vpliva tudi na njene ustavne pravice, ki jih opredeli. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je "sodnik Okrajnega sodišča v Lendavi in predsednik tega sodišča, A.A., ki je nosilec javnega pooblastila v smislu 1. čl. ZUS-1, kot sodeči sodnik" v izvršilnem postopku I 83/2017 s tem, ko ni odločil o ugovoru dolžnice zoper postavitev začasnega zastopnika, kršil njeno pravico do pravnega sredstva, in s tem, ko ji je postavil začasnega zastopnika, kršil še druge ustavne pravice. Navaja, da je zaradi ravnanja sodnika prišlo do posega v njeno pravico do nedotakljivosti prostorov in pravico do zasebne lastnine, saj da je ona posestnica nepremičnine, ki jo je začasni zastopnik predal izvršitelju, in lastnica v opreme, ki se tam nahaja. Tožeča stranka ni stranka izvršilnega postopka, v katerem je bil izdan sporni sklep o postavitvi začasnega zastopnika, tako da bi za povračilo škode morala tožiti lastno zakonito zastopnico (torej dolžnico v spornem izvršilnem postopku), kar je absurdno, zoper to pa ni drugih pravnih poti kakor tovrstni upravni spor. Nadalje navaja, da zoper dejanja sodnika niti nadzorstvena pritožba niti drugo pravno sredstvo ("priziv na instanco") ne prideta v poštev, saj ne gre za zamudo o ugovoru, pač pa "ugovora kakor da sploh ne bi bilo". Tožeča stranka predlaga, da sodišče s sodbo in tudi z začasno odredbo toženi stranki naloži, da se sporni izvršilni postopek vrne v stanje na dan postavitve začasnega zastopnika dolžnici ter da odloči o dolžničinem ugovoru zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika. Zahteva tudi povračilo odškodnine, objavo ugodilne odločitve v uradnem listu in povračilo stroškov postopka.

3. Dne 28. 8. 2018 je tožeča stranka "k predlogu za stransko intervenienco v zadevi I U 1749/2018 in k svoji pridruženi tožbi z začasno odredbo" priložila listine, ki naj bi dokazovale njeno posest nepremičnine, ki jo je izvršitelju predal postavljeni začasni zastopnik.

4. Dne 29. 8. 2018 je tožeča stranka vložila vlogo, v kateri navaja, da se je kmalu po vložitvi predloga za stransko intervenienco seznanila, da je sodišče v upravnem sporu I U 1749/2018 tožbo zavrglo, zato naj sodišče obrazložitev njenega predloga šteje kot obrazložitev samostojne tožbe in samostojnega predloga za izdajo začasne odredbe, oboje v subsidiarnem upravnem sporu. Predlog začasne odredbe popravlja tako, da naj se izvršilni I 83/2017 vrne v stanje pred "nepravnomočnim in nezakonitim izvršilnim dejanjem v škodo izključne posesti nepremičnine in premoženja tožeče stranke, to je pred datumom 7. 5. 2018". Dodaja, da v izvršilnem postopku dolžnica-zakonita zastopnica tožeče stranke, nima pravnega interesa, da bi zavarovala premoženjske pravice tožeče stranke, ker ne gre za njene pravice in ne za njeno premoženje ter posest. 5. Dne 30. 8. 2018 je tožeča stranka v vlogi naslovljeni s "tožba s predlogom za začasno odredbo, prošnja za takojšnjo odločitev o začasni odredbi - urgenca odločanja" naslovno sodišče prosila, da o začasni odredbi odloči še isti dan.

6. Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: K točki I izreka:

7. Sodišče je vlogo tožeče stranke z dne 29. 8. 2018 obravnavalo kot samostojno tožbo, saj je tako v svoji vlogi z dne 29. 8. 2018 izrecno zahtevala stranka sama, njene navedbe iz vloženega predloga za intervenienco oziroma "pridružene tožbe", vložene dne 27. 8. 2018, pa je sodišče štelo kot del tožbenih navedb, kakor je tožeča stranka prav tako sama zahtevala. Iz tega razloga sodišče vloge z dne 29. 8. 2018 tožeči stranki ni pošiljajo v dopolnitev, saj je razvidno, da obe omenjeni vlogi skupaj tvorita celoto, in je tako tožba sposobna za obravnavo. Sodišče tudi ni pošiljalo v dopolnitev vloge z dne 30. 8. 2018 (kot je povzeta v 5. točki obrazložitve tega sklepa), ki je sicer naslovljena kot tožba, saj je iz njene vsebine jasno, da se nanaša na že vloženo tožbo med istima strankama in da tožeča stranka v njej le prosi za čim prejšnjo odločitev o začasni odredbi.

8. Nadalje sodišče še pojasnjuje, da je tožeča stranka kot toženo stranko navedla Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Državno odvetništvo RS, vendar ker za subsidiarni upravni spor (kakor ga je tožeča stranka izrecno in tudi smiselno opredelila v svoji tožbi) velja, da toženo stranko (v konkretnem primeru Republiko Slovenijo) zastopa organ, ki je izdal izpodbijani posamični akt oziroma izvršil dejanje,1 je sodišče kot zastopnika tožene stranke, torej Republike Slovenije, (tako kot v upravnem sporu I U 1749/2018) štelo Okrajno sodišče v Lendavi. Tožnica je obrazložila, da so ji bile kršene ustavne pravice z izdajo in izvršitvijo posamičnega pravnega akta (sklepa o postavitvi začasnega zastopnika I 83/2017 z dne 10. 4. 2018), ta akt pa je izdalo Okrajno sodišče v Lendavi kot državni organ, zaradi česar ni dvoma o tem, kdo je v skladu z zakonom tožena stranka in kdo jo zastopa. Zato sodišče tožeče stranke ni pozivalo k popravi tožbe.2

9. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

10. Tožeča stranka zatrjuje poseg v izrecno navedene ustavne pravice, do katerega naj bi prišlo z izdajo sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I 83/2017 z dne 10. 4. 2018 in z nadaljnjimi dejanji, opravljenimi v izvršilnem postopku in na podlagi omenjenega sklepa ter izrecno uveljavlja sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu. Tožeča stranka torej primarno ne izpodbija sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. I 83/2017 z dne 10. 4. 2018, pač pa predvsem uveljavlja kršitve človekovih pravic, ki naj bi nastale z izvršitvijo tega sklepa oziroma z dejanji, opravljenimi na njegovi podlagi. Sodišče je zato tožbo obravnavalo kot tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za t.i. subsidiarni upravni spor, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11. Ne glede na to, ali gre za upravni spor po 2. ali 4. členu ZUS-1 pa je treba ugotoviti, da zoper posamične akte, ki jih izdajajo sodniki pri izvrševanju sodne funkcije, ni zagotovljen niti upravni spor po 2. členu ZUS-1, saj 3. člen ZUS-1 izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, niti ni mogoče 4. člena ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave RS razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. To, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo zagotovljeno sodno varstvo, zato dodatno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.3

12. Poleg tega se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.4 Če bi upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, ki je sicer, kot pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, jasno izključeno z določbo 3. člena ZUS-1, bi to pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč mimo tistega, ki je s pravnimi sredstvi zagotovljen v konkretnem sodnem postopku.5

13. Prav tako ni mogoče v upravnem sporu uveljavljati kršitev ustavnih pravic v (drugem) sodnem (v konkretnem primeru izvršilnem) postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka. Ker gre v obravnavanem primeru za izvršilni postopek, sta predvsem relevantna predpisa Zakon o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ, v povezavi z Zakonom o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Tožeča stranka sicer navaja, da ni stranka izvršilnega postopka, vendar imajo tudi tretje osebe, ki niso stranke izvršilnega postopka, na podlagi 64. člen ZIZ možnost ugovarjati, da imajo na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, zaradi česar lahko vložijo ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahtevajo, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno.

14. Pa tudi če bi tožeča stranka menila, da pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, s katero naj bi bilo poseženo v njene pravice in pravne koristi, nima, mora to pomanjkljivost uveljavljati v postopku, v katerem je bila odločitev sprejeta in izvršena, ter v ugovoru o njeni nezakonitosti to pomanjkljivost ustrezno zatrjevati.6 To velja tudi za tožničine navedbe o tem, da naj bi bilo pravno sredstvo, ki ga je zakonita zastopnica vložila v svojem imenu spregledano. Sodišče je že v sklepu I U 1749/2018 z dne 22. 8. 2018 pojasnilo, da lahko pospešitev postopka dolžnica doseže s pravnimi sredstvi, ki jih predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

15. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da ji je otežena možnost uveljavljanja pravice do povračila škode iz 26. člena ustave, češ da bi morala tožiti svojo lastno zakonito zastopnico, saj je slednja stranka izvršilnega postopka, v katerem ji je bil (po mnenju tožeče stranke in njene zakonite zastopnice nezakonito) postavljen začasni zastopnik. Ustava v 26. členu namreč ne ureja splošne pravice do odškodnine, pač pa ureja pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Zakonita zastopnica tožeče stranke pa ni oseba, ki bi opravljala dejavnost državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. 16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo, niti v rednem upravnem sporu niti v sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se veže na tožbo. Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, hkrati zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki III izreka:

18. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj v primeru zavrženja tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Za upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1 peti odstavek 17. člena ZUS-1 izrecno določa, da toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Drugi odstavek 4. člena ZUS-1 določa, da če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Na tej podlagi torej v subsidiarnem upravnem sporu toženo stranko zastopa organ, ki je izdal posamični akt oziroma izvršil sporno dejanje. 2 Gl. tudi Breznik v Breznik et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 111, prvi odstavek 7. točke. 3 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016 (tč. 7), sklepu I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016 (tč. 9), sodbi I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016 (tč. 7) in v sklepu I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 10). 4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 11) in I Up 40/2016 z dne 2. 3. 2016 (tč. 9). 5 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016 (tč. 15). 6 Ibidem, tč. 16.