Jedro

Otrok, katerega starši so se odpovedali roditeljskim pravicam in obveznostim, je pravno brez staršev. Ker tudi posvojen ni bil, ga je za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona potrebno obravnavati kot samostojno osebo, ker bi drugačno obravnavanje bilo v nasprotju s Konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 5.1.1993 odpravi.

Obrazložitev

V ponovnem postopku opravljenem na podlagi sodbe naslovnega sodišča z dne 5.11.1992, je tožena stranka vlogo Z.L. - skrbnice ml. P.S. za njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila. V obrazložitvi ugotavlja, da sta starša ml. P.S. državljana Republike Makedonije in nista pridobila državljanstva Republike Slovenije. Staršema so bile sicer "odvzete" roditeljske pravice, vendar zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92) namenoma ni predpisal možnosti samostojne pridobitve državljanstva mladoletne osebe. Mladoletna oseba tako pridobi državljanstvo z naturalizacijo le v primeru, če je državljanstvo pridobil vsaj eden od staršev (4., 5., 6. in 14. člen zakona). Državljanstvo je politično in pravno razmerje posameznika do države in ne samo skupek pravic, temveč gre v prvi vrsti za politično razmerje, ki ga ni mogoče vzpostavljati na podlagi konvencije o pravicah otroka.

Tožnik v tožbi navaja, da je rojen v zakonski zvezi, sklenjeni v Sloveniji. Prva leta je živel v neurejenih družinskih razmerah. Ko je bil star pet let sta se oba roditelja odpovedala roditeljskim pravicam in dolžnostim in predlagala posvojitev. Nameščen je bil v rejniško družino z namenom posvojitve, vendar do posvojitve ni prišlo. Dne 2.7.1991 mu je rejniška družina odpovedala bivanje v družini in je tako popolnoma odvisen od raznih institucij. Mati od dneva izjave o dovolitvi posvojitve ne živi več na Jesenicah, oče pa se je odselil pred petimi leti. Tožnik nikoli ni živel v Republiki Makedoniji in ni mogoče pričakovati, da bi le-ta poskrbela zanj. Predlaga, da se ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije in mu tako omogoči prejemanje pomoči v obliki bivanja v vzgojnem zavodu in ostalih oblik pomoči, saj v nasprotnem primeru ostane brez vsake pomoči, sam zase pa še ni sposoben poskrbeti. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 4. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po kateri otrok do dopolnjenega 18. leta starosti pridobi državljanstvo Republike Slovenije pod pogoji iz 14. člena tega zakona. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da po tej določbi lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije otrok, če oče in mati ali eden od njiju, ki je pridobil državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo za to zaprosi, ali če za to zaprosi posvojitelj - državljan Republike Slovenije, če posvojenec z njim stalno živi v Sloveniji. Toda po mnenju sodišča navedena zakonska ureditev ureja normalno situacijo, ko starši izvršujejo svoje roditeljske obveznosti in pravice. V obravnavani zadevi pa sta se po podatkih spisa oba starša odpovedala roditeljskim pravicam in dolžnostim ter predlagala posvojitev za mladoletnega P., vendar do posvojitve žal ni prišlo. Ml. tožnik (sedaj že polnoleten) je tako pravno brez staršev in tudi posvojen ni bil, zato bi ga po mnenju sodišča, morala tožena stranka obravnavati kot samostojno osebo po 1. odstavku 40. člena zakona, ki omogoča oziroma je omogočala pridobitev državljanstva Republike Slovenije državljanu druge republike, ki je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Ob takšni zakonski ureditvi, ki omogoča oziroma je omogočala polnoletnim državljanom drugih republik bivše SFRJ pridobiti državljanstvo Republike Slovenije pod izredno ugodnimi pogoji, bi drugačno obravnavanje otrok, ki so pravno brez staršev, bilo v nasprotju s konvencijo združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - mednarodne pogodbe št. 15/90, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 9 - 55/92), ki določa kot temeljno načelo otrokovih pravic upoštevaje njegove največje koristi.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena navedenega zakona, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).