Jedro

V okviru odločanja o odreditvi pripora senat o obstoju pogojev za odreditev pripora (tako o obstoju materialnopravno relevantnih dejstev, kot okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost) odloča samostojno in neodvisno od razlogov, ki jih navede preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi blažjega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenega A. H. odredil hišni pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem, v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pri odločanju o nesoglasju preiskovalnega sodnika s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora ter o pritožbi zagovornice osumljenega zoper sklep o odreditvi hišnega pripora s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 9. 12. 2012 zoper osumljenca iz istega pripornega razloga odredil pripor ter zavrnil pritožbo osumljenčeve zagovornice. Zoper navedeni sklep o odreditvi pripora je osumljenčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Kp 62104/2012 z dne 13. 12. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornica, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Navaja, da je sodišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo zgolj na težo kaznivega dejanja, medtem ko iz izpodbijanega sklepa ne izhaja niti ena konkretizirana in nepavšalna subjektivna okoliščina, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost osumljenca. Sodišče ni upoštevalo, da osumljenec do sedaj še ni bil kaznovan, da zoper njega ne tečejo drugi kazenski postopki ali prekrškovni postopki, da ni član nasilnih skupin, da živi pri starših v urejenem družinskem okolju ter priložnostno dela preko študentskega servisa. Vse to kaže, da ni mogoče pričakovati, da bo osumljenec očitano kaznivo dejanje ponovil oziroma da gre za način življenja, temveč, da imamo opravka z enkratnim izgredom. Navaja tudi, da je senat dodal nekatere okoliščine, na katere se sklep preiskovalnega sodnika ni opiral. Senat je potenciral nevarnost očitanega dejanja ter osumljenčevo vztrajnost z navedbami, da osumljenec granitne kocke ni le vrgel, ampak z njo meril v policista. Navedeni očitki so po presoji zagovornice zgolj predvidevanja, ki niso zajeti niti v kazenski ovadbi niti v sklepu o odreditvi hišnega pripora, z dodajanjem teh očitkov pa je senat napravil dejanski zaključek, ki ga sklep preiskovalnega sodnika ni vseboval, s čimer je obrambi odvzel možnost učinkovitega pravnega sredstva. Po oceni zagovornice sodišče prav tako ni navedlo konkretnih okoliščin, ki kažejo na to, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Osumljenec je bil od 6. 12. 2012 v hišnem priporu, ki ga ni kršil in torej zaupanja sodišča ni zlorabil. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno odločbo o odreditvi pripora spremeni tako, da pripor odpravi in osumljenega spusti na prostost oziroma pripor nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev v novo odločanje.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke v sklepih ni zaznati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma drugih kršitev, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti. Navaja, da so tudi za odreditev hišnega pripora nujni povsem enaki razlogi, kot za odreditev pripora, le da mora sklep o odreditvi pripora vsebovati še konkretnejši opis, zakaj je pripor primernejši od milejšega ukrepa. Ker se lahko z daljšim trajanjem pripora poveča zaupanje storilcu, bo lahko sodišče vedno ocenilo, da je moč varnost ljudi zagotoviti z milejšim ukrepom. Ko pa je do odreditve pripora prišlo, je bila po mnenju vrhovne državne tožilke, njegova odreditev utemeljena.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Osumljenec naj bi namreč dne 3. 12. 2012 na neorganiziranem javnem shodu na Trgu Leona Štuklja v Mariboru v policiste vrgel granitno kocko, nato pa je nameraval vreči še drugo granitno kocko, a sta ga pri tem zalotila policista. Po oceni senata je osumljenec s tem pokazal precejšnjo mero brezobzirnosti in vztrajnosti. Senat je navedel, da so brutalni napadi nekaterih protestnikov na policiste ob protestih 3. 12. 2012 splošno znano dejstvo, ter da je podana velika verjetnost, da bodo isti protestniki, ki so sodelovali pri izgredih, na bodoče proteste ponovno prišli in lahko ponovno ravnali na način, kot se očita osumljenemu H. Po oceni senata je nevarnost, ki jo osumljeni predstavlja za čas, ko se vrstijo množični protesti, še toliko večja ob upoštevanju dejstva, da osumljenec kocke ni le vrgel, ampak naj bi z njo celo meril v policista, kar predstavlja izredno nevarno ravnanje. Osumljenčevo ravnanje na protestih dne 3. 12. 2012 tako po oceni senata kaže na dejstvo, da mu nasilje nikakor ni tuje. Navedenim zaključkom je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je prav tako izpostavilo osumljenčevo vztrajnost, agresivnost in brezobzirnost, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazuje realno nevarnost, da bo osumljenec v primeru ponovnih protestov, ki so že napovedani, nasilno ravnanje ponavljal. 6.

Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje vrgel granitno kocko in nato nameraval vreči še drugo, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih demonstracijah takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na javnih demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih novih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi ipd.. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo sugestibilnost oziroma dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja, je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 8.

Vrhovno sodišče prav tako zavrača očitek zagovornice, da je izvenobravnavni senat obrambi odvzel možnost učinkovitega pravnega sredstva s tem, ko je pri utemeljitvi osumljenčeve ponovitvene nevarnosti dodal okoliščino, ki je sklep preiskovalnega sodnika ni vseboval. Senat z izpodbijanim sklepom ni odločal zgolj o pritožbi zagovornice zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi hišnega pripora, temveč tudi o odreditvi pripora na prvi stopnji (peti odstavek 202. člena ZKP). V okviru odločanja o odreditvi pripora pa senat o obstoju pogojev za odreditev pripora (tako o obstoju materialnopravno relevantnih dejstev, kot okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost) odloča samostojno in neodvisno od razlogov, ki jih navede preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi blažjega ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti. Zoper tak sklep je dovoljeno vložiti pritožbo, zato obrambi ni mogla biti kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

9. Neutemeljena pa je zahteva zagovornice tudi v delu, v katerem navaja, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora. Senat je pravilno pojasnil, da je pripor neizogibno potreben za varnost premoženja in življenja občanov oziroma policistov in ga upoštevaje vztrajnost in drznost, ki jo je osumljeni pokazal pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom. Za izrek milejšega ukrepa je namreč potrebno zaupanje, takšnega zaupanja pa osumljeni, glede na težo očitanega kaznivega dejanja, z ničemer ne opravičuje.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.