Jedro

Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila dopis z naslovom „Dogovor o poravnavi dolga SODBA (VI PG 1266/2013)“ z dne 7. 12. 2014. Pritožbeno sodišče je to vlogo obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, saj vloga vsebuje nujni sestavini, ki jih mora v skladu s 3. odstavkom 343. člena ZPP vsebovati pritožba, da bi se lahko obravnavala (tj. navedbo sodbe, zoper katero se vlaga pritožba, in podpis pritožnika).

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205525/2012 z dne 25. 12. 2012 ostane v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna znesek v višini 1.773,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.610,87 EUR od 18. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 162,44 EUR od 25. 12. 2012 dalje do plačila, ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka). V delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna zakonske zamudne obresti od zneska 162,44 EUR od 18. 12. 2012 do 24. 12. 2012 je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 241,37 EUR pravdnih stroškov z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila dopis z naslovom „Dogovor o poravnavi dolga SODBA (VI PG 1266/2013)“ z dne 7. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je to vlogo obravnavalo kot pravočasno pritožbo zoper sodbo (vloga vsebuje nujni sestavini, ki jih mora v skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP vsebovati pritožba, da bi se lahko obravnavala, tj. navedbo sodbe, zoper katero se vlaga pritožba in podpis pritožnika) in jo predložilo v reševanje višjemu sodišču. 3. Tožeča stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe P., na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja z dne 26. 6. 2009, od tožene stranke, kot najemnice poslovnega prostora št. 5 v navedeni poslovni stavbi, zahtevala plačilo računov za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v skupni višini 1.773,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala z navedbo, da je tožeča stranka v letu 2011 samovoljno podražila zaračunane storitve, saj je v letu 2010 za stroške plačevala skupaj približno 60 do 80 EUR na mesec, od leta 2011 pa približno 290 EUR na mesec. V zvezi z navedenim ugovorom je tožeča stranka pojasnila, da je v mesecu juniju 2011 od predsednika nadzornega odbora sporne poslovne stavbe, B. V., prejela obvestilo, da je bil med uporabniki poslovnih prostorov dosežen dogovor, da se stroški porabe vode, odvoza smeti, obratovalni stroški, čistilna in hišniška dela delijo na enoto, in ne glede na solastniški delež oziroma površino poslovnega prostora, zato je z julijem 2011 navedene stroške pričela obračunavati skladno z novim dogovorom. Tožena stranka navedenim trditvam tožeče stranke ni nasprotovala, zato jih je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. členom ZPP štelo kot priznane.

8. Ker drugih relevantnih ugovorov tožena stranka ni podala, niti navedb tožeče stranke ni prerekala (tožena stranka na pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe) tožeče stranke z dne 22. 4. 2013 ni odgovorila), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (z izjemo zakonskih zamudnih obresti od zneska 162,44 EUR od 18. 12. 2012 do 24. 12. 2012) ugodilo.

9. Tožena stranka v pritožbi trdi, da o podražitvi stroškov ni prejela nobenega obvestila (še manj da bi bila obveščena o razlogih zanjo) ter izraža nestrinjanje, da morajo uporabniki, ne glede na površino poslovnega prostora, plačevati enake stroške. S temi navedbami tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (da je bil med uporabniki poslovnih prostorov sporne poslovne stavbe dosežen nov dogovor o načinu obračunavanja stroškov), kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišča odločajo v mejah postavljenih zahtevkov. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača 1.773,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nima pooblastila, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnici omogoči obročno plačilo dolga, kot to predlaga v pritožbi.

11. Ker pritožba deloma ne uveljavlja pravno upoštevanih pritožbenih razlogov, deloma pa ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker upoštevajoč vsebino odgovora, le-ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13. Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno dodatno vloženo pritožbo tožene stranke zoper sodbo.

14. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

15. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep trdi, da je pritožbo poslala že dne 7. 12. 2014, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje (pritožbeno sodišče je vlogo z dne 7. 12. 2014 kot pravočasno pritožbo tudi sprejelo obravnavo in o njej odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe). Vendar pa ta dopis (pritožba) z dne 7. 12. 2014 ni predmet izpodbijanega sklepa (kot to zmotno razume pritožnica). Le-ta se nanaša na dopis tožene stranke z dne 10. 1. 2015 z naslovom „Pritožba zoper sodbo opr. št. VI Pg 1266/2013“, v kateri tožena stranka obrazloženo napada odločitev sodišča prve stopnje (trdi, da dogovor med uporabniki o povišanju stroškov ni bil sklenjen; da v zvezi z povišanjem stroškov ni prejeli nobenega obvestila; da se z novim obračunom ne strinja,...), zato ga je sodišče prve stopnje upravičeno (glede na njen naslov in vsebino) opredelilo kot (dodatno) pritožbo (in ne zgolj kot odgovor tožene stranke na poziv sodišča prve stopnje z dne 6. 1. 2015 ali naj se vloga z dne 7. 12. 2014 šteje kot pritožba).

16. Ker je bil torej tudi dopis z dne 10. 1. 2015 po svoji vsebini pritožba, je sodišče prve stopnje opravilo preizkus pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti pritožbe in ob tem pravilno ugotovilo, da je bil dopis (pritožba) z dne 10. 1. 2015 (in ne tudi dopis – pritožba z dne 7. 12. 2014) vložena po izteku pritožbenega roka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbo tožene stranke z dne 10. 1. 2015 zavrglo, je tako skladna s 343. členom ZPP in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).