Jedro

Tožnica je z neupoštevanjem navodil toženke in z lažnim prikazovanjem dejstva, da je polno cepljena in torej izpolnjuje pogoj PCT, zaradi česar se ni samotestirala na delovnem mestu, kršila 12. člen ZVZD-1 ter določbe 33., 34., 36., 37. člena ZDR-1, 93. člena ZJU, 4. člena ZNPPol pa tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Kodeks policijske etike, Pravila Policije ter določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč brez izpolnjevanja pogoja PCT dela na delovnem mestu v obravnavanem obdobju glede na takrat veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 ne bi smela opravljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 12. 2021 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 23. 2. 2022 in ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 3. 2022 in še vedno traja. Zavrnilo je reparacijski in reintegracijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Poudarja, da je izredna odpoved najstrožja sankcija, v delovnem pravu pa velja načelo stopnjevitosti sankcij. Sodišče prve stopnje je zakonitost izredne odpovedi presojalo izven razlogov iz sklepa o izredni odpovedi, zaradi česar je izpodbijana sodba že iz tega razloga nezakonita. V izreku sklepa o izredni odpovedi namreč tožena stranka sploh ni zatrjevala razlogov, na podlagi katerih je nato sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je odpoved zakonita. Odlok, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje je določal, da preverjanje pogoja PCT organizira delodajalec in se opravlja z dokazili (potrdilo o cepljenju, potrdilo o rezultatih testa, itd.). Vendar pa je zbiranje podatkov omejeno z varstvom osebnih podatkov. Delodajalci so imeli po odloku na voljo dva načina zbiranja podatkov za namen zagotavljanja pogoja PCT. Izjavo, da delavec izpolnjuje pogoj PCT s preverjanjem njene resničnosti z vpogledom v potrdilo, ki izkazuje pogoj PCT. Drugi način je bil samotestiranje, pri čemer je bil predviden evidenčni list, ki ga je delavec izpolnil s podatki o samotestiranju, rezultatu in podpisu. Delodajalec ni imel podlage, da bi vodil evidence o tem, ali so tisti, ki izpolnjujejo pogoj PCT, cepljeni, prebolevniki ali testirani in ni imel podlage, da bi vodil evidenco, kot to izhaja iz predmetne zadeve. Tožnica se je doma ves čas testirala in v evidenčni list ni bila dolžna ničesar vpisovati. Tožnica pa toženi stranki ni dala nobene pisne izjave, da izpolnjuje pogoj PCT. Nadrejeni od tožnice tudi nikoli niso zahtevali na vpogled potrdila o izpolnjevanju pogoja PCT. Sodišče si zmotno razlaga določbe 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b) točko drugega odstavka 9. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Svojo odločitev je tako oprlo na nedovoljen dokaz. Sodišče prve stopnje zgolj povzema posamezne zakonske določbe in posamezna vodila Kodeksov, pri tem pa ne konkretizira, kaj od navedenega je tožnica dejansko kršila. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožnica ves čas od 18. 10. 2021 do dne 30. 10. 2021, ko je zbolela za Covid-19, dejansko izpolnjevala pogoj PCT, saj se je doma ves čas samotestirala, 24. 10. 2021 pa je pridobila negativno potrdilo o opravljenem negativnem testu iz ZD A. Preveliko težo je pripisalo ustnemu obvestilu tožnice neposredno nadrejenemu in vpisu v evidenco, za katero toženka ni imela pravne podlage, ni pa upoštevalo, da je sporno potrdilo o cepljenju tožnici uredil sin B. B. brez njene vednosti, da lažnega potrdila tožnica ni nikoli uporabila, da je bila tožnica šibkega zdravja in v strahu pred negativnimi posledicami cepljenja na njeno zdravje in je v takšnih okoliščinah nadrejenemu dejala, da se je cepila in to vpisala v evidenco, da njena ravnanja nimajo znakov očitanih kaznivih dejanj, da je pri toženi stranki zaposlena 20 let in je delo vedno opravljala vestno. Ker je tožnica izpolnjevala pogoj PCT, ni bilo nobenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na delovni proces. Dejanje je tožnica priznala in ga obžalovala. Od delodajalca tako ni bilo nerazumno zahtevati, da tožnico obdrži v delovnem razmerju. Izredna odpoved je prestroga sankcija za izjavo, dano v stiski (tožnica je želela zaščititi sina in svoje zdravje). Ne obstajajo okoliščine, ki omogočajo zaključek, da je bilo zaupanje med strankama porušeno do te mere, da z delovnim razmerjem ni bilo moč nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Priča C. C. je izpovedal, da je bila tožnica korektna, da je potekalo medsebojno sodelovanje tako na profesionalni kot neprofesionalni ravni brez problemov. Tožničin nadrejeni D. D. je pojasnil, da bi lahko s tožnico delal brez problema in da ni bil v času, od takrat, ko se je zaposlila, zoper njo izveden noben delovnopravni ukrep. Priči E. E. in C. C. sta pojasnili, da je marsikdo, ki je storil prekršek ali kaznivo dejanje, še vedno zaposlen v policiji, F. F. pa se je skliceval na napisano v obrazložitvi, pojasnil pa je, da zaradi obsega dela ni mogel preverjati vseh okoliščin, saj so to opravljale strokovne službe. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi in tožnici prizna za pravdo potrebne stroške, oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. V pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka so v celoti nekonkretizirane in posledično neutemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o odločilnih dejstvih sodišče prve stopnje pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožničinega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožničinih navedb, neposredno ali posredno. Ocena izvedenih dokazov je skrbna in prepričljiva ter v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje ter se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)1. Toženka je tožnici v izredni odpovedi očitala storitev več kaznivih dejanj (kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odstavku 262. člena KZ-1, kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. in 2. odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi s 1. odst. 37. člena KZ-1). Očitala ji je, da je neugotovljenemu posredniku izročila denarno nagrado najmanj 100 EUR, skupaj s svojimi osebnimi podatki in podatki zdravstvenega zavarovanja, s čimer je zdravstvena delavca v ZD G. napeljala, da sta proti prejemu nagrade v eRCO lažno vpisala podatke o tem, da je bila cepljena proti SARS-CoV-2, čeprav to ni držalo. Z opisanim ravnanjem si je pridobila QR kodo, namenjeno za izkazovanje pogoja PCT, vedoč, da je potrdilo lažno. S tem v zvezi ji je delodajalec očital tudi naklepno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Nadalje pa ji je očital še, da je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je svojega nadrejenega dne 18. 10. 2021 po vrnitvi na delo z letnega dopusta lažno seznanila, da je drugič cepljena s cepivom proti SARS-CoV2 in v seznam za samotestiranje lažno vpisala podatek, da se je dne 13. 10. 2021 cepila z drugim odmerkom cepiva, kar je tudi lastnoročno podpisala, s tem pa je lažno prikazovala izpolnjevanje pogoja PCT, ki je bil pogoj za opravljanje dela v spornem obdobju. Posledično se zaradi tega na delovnem mestu ni samotestirala, kar bi bila sicer njena dolžnost. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izkazan drugi od očitkov iz izredne odpovedi, tj. naklepna hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot posledica lažnega prikazovanja izpolnjevanja pogoja PCT in nespoštovanja navodil delodajalca s tem v zvezi, ni pa presojalo drugega očitka iz izpodbijane izredne odpovedi (torej, ali je podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker upoštevajoč izkazanost utemeljenosti izredne odpovedi že na podlagi enega od očitkov, to ni bilo potrebno.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica z neupoštevanjem navodil toženke in z lažnim prikazovanjem dejstva, da je polno cepljena in torej izpolnjuje pogoj PCT, zaradi česar se ni samotestirala na delovnem mestu, kršila 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)2 ter določbe 33., 34., 36., 37. člena ZDR-1, 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)3, 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)4 pa tudi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, Kodeks policijske etike, Pravila Policije ter določbe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč brez izpolnjevanja pogoja PCT dela na delovnem mestu v obravnavanem obdobju glede na takrat veljavni Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Odlok)5 ne bi smela opravljati. Dejstva, da je neposredno nadrejenemu D. D. podala lažni podatek o cepljenju, tožnica niti ne zanika. Prav tako je pritožbeno nesporno, da tožnica pred nastopom dela dne 18. 10. 2021 ni izvedla testiranja v kateri izmed ustanov, ki so pooblaščeno izvajale takšno testiranje in ji tako zaradi izpolnjevanja pogoja PCT, kot ga je določal Odlok, samotestiranja na delovnem mestu ne bi bilo potrebno izvesti. Slednjega na delovnem mestu (zaradi lažnega prikazovanja, da PCT pogoj izpolnjuje zaradi polne cepljenosti) tudi ni izvedla. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica kršitev storila naklepno, saj je vedela, da delodajalec za opravljanje dela zahteva izpolnjevanje pogoja PCT, ter da ga sama ne izpolnjuje.

9. Tožnica neutemeljeno izpostavlja, da toženi stranki ni dala nobene pisne izjave, da izpolnjuje pogoj PCT. S tem, ko se ni samotestirala na delovnem mestu in je v evidenčni list o opravljenem HAG testiranju vpisala podatek, da se je dne 13. 10. 2021 cepila z drugim odmerkom cepiva, kar je tudi lastnoročno podpisala (enako pa je navedla nadrejenemu), je dejansko izjavila, da izpolnjuje pogoj PCT. Slednji je bil namreč izpolnjen, v kolikor je delavec prejel drugi odmerek cepiva6 in je tako razpolagal z dokazilom o cepljenju. Dejstvo, da nadrejeni od tožnice niso zahtevali na vpogled potrdila o izpolnjevanju pogoja PCT in da jim je torej zadoščala njena izjava, za ta postopek ni relevantno. Bistveno je, da je tožnica podala lažno izjavo o tem, da je polno cepljena in se zato na delovnem mestu ni samotestirala, kar je bila sicer njena dolžnost, glede na to, da ni bila niti prebolevnik. Tudi sicer ni jasno, zakaj tožnica kot pomembno izpostavlja, da nadrejeni od nje niso zahtevali na vpogled potrdila o izpolnjevanju pogoja PCT, saj niti ni trdila, še manj dokazala, da je v spornem času razpolagala z veljavnim potrdilom o izpolnjevanju pogoja PCT.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz7 (evidenco), ter da je zmotno razlagalo določbe 48. člena ZDR-1 v povezavi s Splošno uredbo o varstvu podatkov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da podlago za dopustno obdelavo osebnih podatkov delavcev, do katere pride s preverjanjem pogoja PCT, predstavljata določba 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b) ter tudi (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov (UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. V 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je na podlagi vpogleda v evidenčni list o opravljenem HAG testu za samotestiranje za tožnico (B34) pravilno ugotovilo, da je pri tej evidenci šlo le za podatke, ki so bili nujno potrebni za namen organiziranja preverjanja pogoja PCT, da so se zbirali le najnujnejši podatki in le toliko časa, da je delodajalec lahko preveril izpolnjevanje pogoja PCT. Iz predložene evidence tudi po stališču pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi jo tožena stranka vodila v nasprotju s citiranimi predpisi. Podatek o tem, da je polno cepljena, je v to evidenco (ki se je nanašala na testiranje na delovnem mestu) tudi sicer vpisala tožnica sama. Vpisala pa je zgolj podatek, da je dne 13. 10. 2021 drugič cepljena (torej podatek o polni cepljenosti) brez navajanja ostalih podatkov (npr. o vrsti cepiva, itd.), kar pa predstavlja podatek, s katerim se je delodajalec tako ali tako lahko seznanil z vpogledom v vsako dokazilo o cepljenju (kot enim od dokazil o izpolnjevanju pogoja PCT).

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnica v spornem času izpolnjevala pogoj PCT, ker se je doma ves čas samotestirala, ker je 24. 10. 2021 pridobila potrdilo o opravljenem negativnem testu iz ZD A. in ker je 30. 10. 2021 zbolela za Covid-19. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica po zaključku letnega dopusta ob vrnitvi na delo dne 18. 10. 2021 ni izpolnjevala pogoja PCT na delovnem mestu. Samotestiranje, ki je zadostovalo za izpolnjen pogoj PCT za opravljanje dela na delovnem mestu, se je skladno z Odlokom moralo izvesti na delovnem mestu in ne v domačem okolju. Zgolj na takšen način je bilo namreč mogoče objektivno preveriti, da HAG test ni starejši od 48 ur od odvzema brisa, kar je bila predpostavka za izpolnjenost pogoja PCT8. Tožnica bi se torej upoštevaje dejstvo, da v resnici ni izpolnjevala pogoja PCT (v trenutku posredovanja lažne izjave ni bila drugič cepljena, ni imela potrdila o prebolelosti ali opravljenega samotestiranja na delovnem mestu), ob prihodu v službo dne 18. 10. 2021, morala samotestirati na delovnem mestu, česar pa neutemeljeno ni izvedla. Dejstvo, da je tožnica naknadno, dne 24. 10. 2021 pridobila potrdilo o opravljenem negativnem testu iz ZD A., ter da je dne 30. 10. 2021 zbolela za Covid-19, pa ne moreta vplivati na pravilnost odločitve o tem, da je v obdobju pred tem kršila svoje delovne obveznosti.

12. Do kršitev obveznosti, narave le-teh, teže in posledic kršitve obveznosti iz delovnega razmerja se je prvostopenjsko sodišče podrobno in konkretno opredelilo ter jih tudi natančno obrazložilo, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Kršitve tožnice so v obrazložitvi sodbe jasno konkretizirane glede na ugotovljeno dejansko stanje, izrečen delovnopravni ukrep, ki ga je sodišče prve stopnje celovito in pravilno presodilo, pa je njihova posledica. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje zakonitost izredne odpovedi presojalo izven razlogov, ki so navedeni v sklepu o izredni odpovedi. Resda v samem izreku sklepa o izredni odpovedi ni očitka, da je tožnica svojega nadrejenega dne 18. 10. 2021 lažno seznanila, da je bila dne 13. 10. 2021 drugič cepljena, ter da bi se zato morala samotestirati, vendar to na samo zakonitost odpovedi ne vpliva. V izreku sklepa se tožnici jasno očita naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je očitek o lažni seznanitvi nadrejenega o cepljenju podrobno opisan v obrazložitvi odpovedi. Ta očitek je bil prav tako predmet obvestila in vabila na zagovor (A2), do tega očitka pa se je tožnica v pisnem zagovoru (A3) tudi opredelila.

13. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnice predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. V obravnavanem obdobju razglašene epidemije tožnica z lažnim prikazovanjem dejstev zavestno ni spoštovala ukrepov, ki so bili povezani z varnostjo in zdravjem pri delu in katerih namen je bil preprečevanje širjenja okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 ter trud za zmanjševanje absentizma na delovnem mestu in obremenitve zdravstvenega sistema. S svojim ravnanjem je tako potencialno ogrožala zdravje in življenje ostalih oseb, s katerimi je prihajala v stik na delovnem mestu. Tožnica v pritožbi zatrjuje tudi, da glede njene lažne izjave ni nastala nobena škodljiva posledica za delodajalca in njegove poslovne interese, kar pa ni bistveno. Bistveno je, da bi lahko nastala. Nespoštovanje sprejetih ukrepov je namreč predstavljalo možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter je posledično lahko ogrozilo poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije). Tožnica je bila dolžna sprejete ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu dosledno upoštevati, dolžna se je bila tudi vzdržati vseh ravnanj, ki bi glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tako ji nalagata tako ZDR-1 (35. člen in 37. člen ZDR-1) kot ZVZD-1 (prvi odstavek 12. člena ZVZD-1). Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

14. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je ta pogoj izpolnjen in je svojo odločitev tudi jasno in ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo tako težo in naravo kršitve, pa tudi to, kako je sama kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Pri izpolnjenem pogoju stvarnega značaja je pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnica neposredno nadrejenemu namenoma posredovala lažne podatke o cepljenju, da se iz tega razloga ni samotestirala na delovnem mestu in torej naklepno ni upoštevala navodil delodajalca, ki so se nanašala na varnost in zdravje pri delu. Ustrezno je upoštevalo tudi poslanstvo Policije in naloge policista, kar je bila tožnica kot kriminalistična inšpektorica in od katere se je zato še posebej upravičeno pričakovalo, da ne bo ravnala v nasprotju s predpisi, saj je zakonitost ravnanja policistov bistvena tudi za zaupanje javnosti v Policijo. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je zato še posebej tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanja tožnice porušeno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pri presoji o tem, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati vsaj do poteka odpovednega roka ni spregledalo niti dosedanjega dela tožnice, niti njenih navedb, da je izjavo o cepljenju nadrejenemu podala v stiski, ker bi sicer morala ovaditi sina, ki je brez njene vednosti uredil ponarejeno potrdilo o cepljenju. Navedbe tožnice o „stiski“ so po presoji pritožbenega sodišča neprepričljive, zato jim sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo večje teže. Nobene potrebe namreč ni bilo, da tožnica „v stiski“ lažno navaja, da je cepljena. Kljub ponarejenemu potrdilu o cepljenju, ki ga je uredil njen sin, bi se tožnica ob zavedanju, da dejansko ne izpolnjuje pogoja PCT, dne 18. 10. 2021 ob prihodu na delovno mesto lahko samotestirala (oz. bi se morala samotestirati) in ji torej cepljenja sploh ne bi bilo treba omenjati. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je tožnica lahko tudi realno pričakovala, da bo delodajalec od nje ob izjavi, da je polno cepljena, zahteval predložitev potrdila o cepljenju. Zato je toliko bolj neverjetno njeno zatrjevanje, da je cepljenje omenjala zgolj v stiski, če ponarejenega potrdila ob morebitni zahtevi delodajalca ni imela namena pokazati. Tožnica namreč ni imela nobenih zagotovil, da nadrejeni od nje ne bo zahteval predložitve dokazila.

15. Tožnica se v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja vsaj do poteka odpovednega roka neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič D. D., C. C. in F. F.. Tožnici neposredno nadrejeni D. D. je resda pojasnil, da bi s tožnico še nadalje lahko sodeloval, tudi C. C. je povedal, da s tožnico nikoli ni imel težav, vendar pa delo policije skladno z 17. členom ZODPol vodi generalni direktor Policije (kot predstojnik po drugem odstavku 20. člena ZDR-1). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno večjo težo glede ugotovitve dejstva, ali je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, pripisalo izpovedi priče F. F. (takratnega generalnega direktorja Policije), ki je podal izredno odpoved ter njemu bistveno skladni izpovedi E. E., direktorja policijske uprave A., kjer je bila zaposlena tožnica. S pojasnilom o tem, da stoji za svojo odločitvijo in tam zapisanimi argumenti, je F. F. povsem določno potrdil nezaupanje v delo tožnice, ki je posledica njenega ravnanja. Prav tako iz zaslišanja E. E. izhaja, da se mu ravnanje tožnice glede na standarde o obnašanju policistov, ne zdi sprejemljivo, da je zaupanje do nje porušeno in da zato reintegracija ni mogoča. Okoliščina, da tožnica pred obravnavanim dogodkom ni kršila delovnih obveznosti, nad utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke, ne more pretehtati. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je medsebojno zaupanje pogodbenih strank tako omajano, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče, zaradi česar je izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 16. S pritožbenim poudarjanjem stopnjevitosti sankcij, tožnica neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega delovnopravnega ukrepa. Če delavec naklepoma huje krši obveznosti iz delovnega razmerja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi odpovedni razlog podan, pa tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženi stranki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo.

17. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprememb. 2 Ur. l. RS, št. 43/11 3 Ur. l. RS, št. 63/07- UPB s sprememb. 4 Ur. l. RS, št. 15/13 s sprememb. 5 Ur. l. RS, št. 147/2021 in nadaljnji 6 Cepiva Comirnaty proizvajalca Biontech/Pfizer, cepiva Spikevax (COVID-19 Vaccine) proizvajalca Moderna, cepiva Sputnik V proizvajalca Russia"s Gamaleya National Centre of Epidemiology and Microbiology, cepiva CoronaVac proizvajalca Sinovac Biotech, cepiva COVID-19 Vaccine proizvajalca Sinopharm, cepiva Vaxzevria (COVID-19 Vaccine) proizvajalca AstraZeneca ali cepiva Covishield proizvajalca Serum Institute of India/AstraZeneca oziroma kombinacijo dveh cepiv iz te alineje ali pa odmerek cepiva COVID-19 Vaccine Janssen proizvajalca Johnson in Johnson/Janssen-Cilag - 4. točka 2. odstavka 2. člena Odloka 7 Nedovoljen dokaz je tudi sicer dokaz, pridobljen na nedovoljen način. Da bi toženka pridobila dokaz na nedovoljen način, pa iz trditev tožnice ne izhaja. 8 1. točka 1. odstavka 2. člena Odloka