Jedro

Nova dejstva in novi dokazi niso zakoniti razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.9.2000, ker je spoznalo, da v postopku za izdajo omenjene odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Z njo je namreč tožena stranka na podlagi 2. odstavka 22. člena ZDavP po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Davčnega urada L., Izpostave L.V.R. z dne 29.10.1997 ter mu zadevo vrnila v nov postopek. Z omenjeno odločbo je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1996 od osnove, v katero ni bil vštet dohodek v višini 636.544,00 SIT, financiran iz dotacij P. Odločitev tožene stranke temelji na presoji, da omenjeni dohodek (636.544,00 SIT) ni bil vštet v dohodninsko osnovo (pa bi po 2. odstavku 6. člena ZDoh moral biti) zaradi napačne uporabe materialnega prava (4. točke 13. člena Okvirnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Komisijo evropskih skupnosti o uresničevanju sklepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja, Uradni list RS, št. 17/93, v nadaljevanju okvirni sporazum).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (glede na podatke upravnih spisov) ugotavlja, da davčnemu organu prve stopnje podatki o dohodkih, ki jih je Mednarodni inštitut za potrošniške raziskave (MIPOR) v letu 1996 izplačal posameznikom, niso bili znani pred izdajo odločbe z dne 29.10.1997, s katero je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 1996 (prejel jih je namreč 24.12.1997). Zato ni mogel ne presojati in ne napačno uporabiti okvirnega sporazuma, če dohodka v že omenjeni višini 636.544,00 SIT (ki niti ni bil napovedan) ni vključil v osnovo za dohodnino. Zakoniti razlog, ki naj bi predstavljal pravno podlago za odločitev tožene stranke (odpravo odločbe po nadzorstveni pravici) zato ni podan. Nova dejstva oziroma novi dokazi, na katerih pravzaprav temelji odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi, pa niso zakonski razlog za uporabo obravnavanega izrednega pravnega sredstva po 2. odstavku 22. člena ZDavP.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi odpravila odločbo davčnega organa prve stopnje na podlagi novih dejstev in novih dokazov, ne pa zaradi kršitve materialnega prava, ni pravilno. Že iz napovedi za odmero dohodnine za leto 1996 je razvidno, da je tožnica napovedala 3,510.620,00 SIT dohodkov iz avtorskih pravic in pri tem (poleg plačane akontacije dohodnine v znesku 622.075,00 SIT) uveljavljala tudi normirane stroške v višini 1,404.284,00 SIT. Stopnja davka iz premoženjskih pravic je 25% (81. člen ZDoh); če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov, štejejo za potrebne stroške normirani stroški v višini 40% (79. člen ZDoh). Tožnica je v napovedi napovedala plačani davek iz premoženjskih pravic v znesku 622.075,00 SIT, ki po izračunu ustreza dohodkom v višini 4,147.164,00 SIT (in ne napovedanim 3,510.620,00 SIT), kolikor jih je tožnica dobila skupaj s prejemki iz dotacij Phare v višini 636.544,00 SIT. Že iz tega sledi, da so bili podatki o prejemkih iz omenjenih dotacij davčnemu organu prve stopnje znani že pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine, a jih zaradi napačne razlage okvirnega sporazuma v osnovo za odmero dohodnine ni vštel. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničino tožbo zavrne in potrdi odločbo tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in svojo odločitev pravilno utemeljilo. Podatki upravnih spisov namreč ne dajejo podlage za sklepanje, da je davčni organ prve stopnje ob izdaji odločbe z dne 29.10.1997, s katero je tožnici odmeril dohodnino za leto 1996 vedel za znesek 636.544,00 SIT, ki ga je tožnica prejela iz dotacij P. in ga v napovedi za odmero dohodnine ni napovedala. To pa pomeni, da vprašanje vključitve omenjenega dohodka v osnovo za dohodnino, pred odločitvijo o dohodninski obveznosti ni mogel presojati in tudi ne v tej zvezi napačno uporabiti okvirnega sporazuma ter posledično ZDoh, kot zatrjuje tožena stranka. Če pa ni šlo za kršitev materialnega zakona pri odločanju o odmeri tožničine dohodnine, ampak za to, da davčni organ prve stopnje okvirnega sporazuma ni uporabil zato, ker mu v času odločanja o dohodnini vsi tožničini dohodki niso bili znani ter je zanje izvedel šele po izdaji odmerne odločbe, potem zakonski razlog, ki ga je kot podlago za odločanje po nadzorstveni pravici navedla tožena stranka (2. odstavek 22. člena ZDavP), ni obstajal. Nova dejstva in novi dokazi pa po navedeni zakonski določbi, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, niso zakoniti razlog za uporabo obravnavanega izrednega pravnega sredstva.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.