10. 9. 2013

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Kati Mininčič, Solkan, na seji 10. septembra 2013

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Kp 52650/2010 z dne 10. 1. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 52650/2010 z dne 24. 10. 2012 se zavrže.

2.Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je višje sodišče pritožnici na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) izreklo denarno kazen v višini 976,81 EUR. Kazen je izreklo pri odločanju o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim je bila pritožnici v istem postopku že izrečena denarna kazen. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper sklep višjega sodišča zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 34. in 39. člena Ustave, v obrazložitvi pa se sklicuje tudi na 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je bila v kazenski zadevi postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti. Po pravnomočnem zaključku postopka naj bi sodišču prve stopnje poslala dopis, v katerem naj bi se kritično izrazila o trajanju odločanja o nagradi in stroških postopka. Okrožno sodišče naj bi ocenilo, da je ta dopis žaljiv in da ruši avtoriteto sodišča, ter ji na podlagi 78. člena ZKP izreklo denarno kazen v višini 500 EUR. Višje sodišče v Kopru naj bi pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep pritrdilo sodišču prve stopnje, hkrati pa kot objektivno žaljive za predsednico senata in sodišče prve stopnje ocenilo tudi navedbe v pritožbi, ter pritožnico zato s posebnim sklepom dodatno kaznovalo v višini 976,81 EUR. Vrhovno sodišče naj bi to odločitev potrdilo in v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi pritožbe dodalo, da uporabljeni izrazi presegajo meje ustavne pravice do svobode izražanja ter da ne omogočajo zaključka o zgolj ostri, odprti in konstruktivni kritiki sodišča prve stopnje.

3.Pritožnica navaja, da taka razlaga 78. člena ZKP ni v skladu z 39. členom Ustave oziroma 10. členom EKČP. Analiza celotne pritožbe bi po njenih navedbah pokazala, da gre za citiranje znanih avtorjev in starih rekov, česar naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot nespoštovanje ali žalitev sodišča. Poleg tega naj bi dejstvo, da je senat višjega sodišča istočasno odločil o zavrnitvi pritožbe in o izreku dodatne kazni, dokazovalo, da so bili sodniki višjega sodišča z njeno pritožbo tudi "globoko osebno užaljeni" in pristranski, na kar naj bi kazala tudi "na pamet" določena višina kazni. Pritožnica ob tem navaja, da je ureditev disciplinskega kaznovanja odvetnikov (78. člen ZKP) tudi sicer presplošna in da gre za blanketno prepoved kritiziranja dela sodnikov. Navedena določba ZKP naj bi tudi neutemeljeno razlikovala med žalitvijo s strani odvetnika (kot zagovornika ali pooblaščenca) in žalitvijo, ki jo izreče ali zapiše državni tožilec. Če koga žali državni tožilec, se o tem le obvesti pristojnega državnega tožilca, če koga žali odvetnik, pa se ga kaznuje z denarno kaznijo in poleg tega obvesti tudi odvetniško zbornico.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Za take zadeve na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS med drugim štejejo tudi ustavne pritožbe zoper posamične akte, izdane v sporih majhne vrednosti po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, oziroma v drugih sporih, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v zakonu, ki ureja pravdni postopek (prva alineja drugega odstavka 55.a člena ZUstS). V teh zadevah lahko Ustavno sodišče na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS o ustavni pritožbi odloča le izjemoma in v posebej utemeljenih primerih, ko gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. To merilo dovoljenosti ustavne pritožbe, ki je v ZUstS določeno na podlagi tretjega odstavka 160. člena Ustave, vlogo Ustavnega sodišča v takih zadevah omejuje na zagotavljanje odgovorov na najpomembnejša ustavnopravna vprašanja s ciljem razvoja in usmerjanja (sodne) prakse, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Pogoje za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo mora izkazati pritožnik (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Na podlagi drugega odstavka 55.a člena ZUstS velja, da kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevah, kot je obravnavana (četudi bi bila izkazana), za pritožnika nima hujših posledic. Pritožnik mora zato v ustavni pritožbi zoper tak posamični akt izkazati več, kot le zatrjevati obstoj kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS) ter navajati razloge, s katerimi kršitev utemeljuje (tretja alineja prvega odstavka 53. člena ZUstS).[1] Pritožnik mora za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izkazati, da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS, to je da iz okoliščin konkretne zadeve izhaja ustavnopravno vprašanje, ki presega njegov posamični interes za izid postopka in ki je pomembno za varstvo človekovih pravic nasploh. Pri presoji, ali je z razlogi ustavne pritožbe to merilo izkazano, Ustavno sodišče ne upošteva navedb, glede katerih ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev (prvi odstavek 51. člena ZUstS), saj mora biti ta zahteva izpolnjena ob preizkusu vsake ustavne pritožbe.

6.Pritožnica izpodbija sodno odločbo o kaznovanju, s katero ji je bila na podlagi 78. člena ZKP (disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev) izrečena kazen 976,81 EUR. Ustavno sodišče je že odločalo o dovoljenosti ustavne pritožbe zoper sklepe o t. i. disciplinskem kaznovanju z vidika prve alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ustavna pritožba na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS (praviloma) ni dovoljena, ko gre za sklepe o kaznovanju, izdane na podlagi 109. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP).[2] Pri tem za opredelitev narave zadeve z vidika navedenih določb ZUstS ni štelo kot odločilno vrednost spornega predmeta v postopku o glavni stvari, temveč višino izrečene disciplinske denarne kazni. Disciplinsko kaznovanje procesnih udeležencev namreč pomeni posebno, od narave glavne stvari različno, sporno pravno razmerje. Nobenih razlogov zato ni, da bi bil sklep o kaznovanju procesnih udeležencev z vidika kriterijev dovoljenosti ustavne pritožbe iz 55.a člena ZUstS obravnavan drugače zato, ker je bil izdan v kazenskem postopku na podlagi 78. člena ZKP in ne na podlagi 109. člena ZPP. Namen navedenih določb o kaznovanju je namreč v teh postopkih enak, primerljiva pa je tudi sankcija (denarna kazen v sicer različnem razponu). Če izrečena redovna globa po višini ne presega zneska, določnega za spor majhne vrednosti, torej ustavna pritožba v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS ni dovoljena ne glede na to, v katerem postopku je bila izrečena, razen pod pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.[3]

7.Višina denarne kazni, izrečene z izpodbijanima sklepoma, ne presega zneska, ki je v prvem odstavku 443. člena ZPP določen za opredelitev spora majhne vrednosti (to je 2000 EUR). Ustavna pritožba bi bila zato v tej zadevi na podlagi tretjega odstavka 55.a člena ZUstS dovoljena le izjemoma, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi preseglo pomen konkretne zadeve. Pritožnica tega ne zatrjuje izrecno, glede na utemeljitev pritožbe pa bi nekatera zatrjevanja lahko kazala, da gre za tak primer.

8.To sicer ne velja glede vprašanj, povezanih z vlogo zagovornika v kazenskem postopku z vidika pravice do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave). O teh vprašanjih je Ustavno sodišče že odločalo. Razlogi ustavne pritožbe v zvezi s to pravico ne odpirajo novih ustavnopravno pomembnih vprašanj, glede katerih Ustavno sodišče še ne bi oblikovalo stališča. Če stališče Ustavnega sodišča o ustavnopravno pomembnem vprašanju ob enakih ustavnopravno pomembnih pravnih in dejanskih okoliščinah že obstaja, pa pogoj za izjemno obravnavo ustavne pritožbe iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS praviloma ni izpolnjen.

9.Med drugimi navedbami ustavne pritožbe bi bila z vidika tretjega odstavka 55.a člena ZUstS lahko upoštevna očitka, da pritožnici ni bila zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen EKČP) ter da sta obramba in državno tožilstvo glede disciplinskega kaznovanja na podlagi 78. člena ZKP brez razumnega razloga različno obravnavana (22. člen Ustave). Vendar pa pritožnica teh trditev ni uveljavljala v pritožbi zoper sklep višjega sodišča. Ker glede teh navedb zato ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja (prvi odstavek 51. člena ZUstS), jih Ustavno sodišče pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izjemno obravnavo te ustavne pritožbe, ni moglo upoštevati.

10.Glede na navedeno je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

11.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se na podlagi prvega odstavka 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker utemeljeni razlogi za drugačno odločitev niso izkazani, je senat Ustavnega sodišča odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

12.Senat je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Ernest Petrič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica senata

[1]Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up-175/12 z dne 8. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 22/12).

[2]Primerjaj sklep št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). Ustavno sodišče v takih zadevah sicer v skladu s četrtim odstavkom 55.c člena ZUstS praviloma odloči s sklepom, ki v obrazložitvi vsebuje samo navedbo razloga iz 55.b člena ZUstS. Člen 109 ZPP se v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1) primerno uporablja tudi v upravnem sporu.

[3]Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-836/12 z dne 28. 1. 2013 na tej podlagi že zavrglo tudi ustavno pritožbo zasebnega tožilca zoper sklep o kaznovanju po 78. členu ZKP.

[4]Glej zlasti odločbo Ustavnega sodišča št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 33).

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-965/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 5. točka, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-424/06 z dne 22. 10. 2009 (OdlUS XVIII, 93).