Jedro

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 5. 2012 in št. ... z dne 30. 8. 2011 ter da je tožnik za obdobje od junija do decembra 2009 dolžan plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje najmanj od 2. zavarovalne osnove v višini 60 % povprečne plače. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nesprejemljivo tolmačenje Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Uradni list RS, št. 58/2002, v nadaljevanju Sklep), po katerem je sodišče pri izračunu razmerja med presežkom odhodkov in prihodki na eni strani, ter razliko med višino prispevkov po predpisani in nižji zavarovalni osnovi na drugi strani, upoštevalo različno obdobje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati razlike med prihodki in odhodki tožnika v obdobju med junijem in decembrom 2009, saj je za enako obdobje upoštevalo razlike med prispevki po predpisani zavarovalni osnovi in prispevki po nižji zavarovalni osnovi. Razmerje med višino izgube ter razliko med prispevki po predpisani stopnji in tistimi po nižji je treba presojati za enotno časovno obdobje. Izpodbijana sodba je po mnenju tožnika nepreverljiva glede vsebine pojma dolgoročnosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Poleg tega tožnik opozarja, da Sklep bistveno omejuje domet šestega odstavka 209. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da omenjena določba ZPIZ-1 ni zadosti določna in da s citiranim podzakonskim aktom niso določeni dodatni pogoji za uveljavljanje znižanja zavarovalne osnove. Tožnik meni, da ZPIZ-1 ne ureja dolgoročnosti spremenjenega poslovnega izida, vpliva zavarovanca na spremenjene okoliščine ter dolgoročnega presežka odhodkov nad dohodki zavarovanca. Določba osmega odstavka 209. člena ZPIZ-1 daje le podlago za določitev postopka za uveljavljanje pravice do medletnega znižanja zavarovalne osnove. Vsebina Sklepa omejuje uveljavljanje znižanja zavarovalne osnove in krši načelo legalitete, pa tudi z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS je protiustavno posameznega zavarovanca obremeniti s plačevanjem prispevkov do mere, ki onemogoča poslovanje s pozitivnim poslovnim izidom. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje znižanja zavarovalne osnove tožniku kot samozaposleni osebi. Določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam je glede na določbo 4. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) urejeno v 209. členu ZPIZ-1 ter temelji na razmerju med doseženim dobičkom samozaposlene osebe in minimalno oziroma povprečno letno plačo zaposlenih v RS. V šestem odstavku 209. člena ZPIZ-1 je določeno, da lahko zavarovanec, ki oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu, in bi plačevanje prispevkov od osnove iz drugega odstavka tega člena ogrozilo njegovo nadaljnje poslovanje, zahteva znižanje zavarovalne osnove, vendar največ do zneska iz 2. alinee prvega odstavka tega člena. O zahtevi odloči zavod.

Skladno z osmim odstavkom 208. člena ZPIZ-1 podrobnejše določbe o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove in drugih postopkih določi minister, pristojen za finance, v soglasju z ministrom, pristojnim za delo. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o postopku za razvrščanje zavarovalne osnove (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 49/2006 in 38/2007), Skupščina Zavoda pa je sprejela Sklep.

Tožnik zatrjuje, da Sklep bistveno omejuje vsebino določila šestega odstavka 209. člena ZPIZ-1 in s tem krši načelo legalitete. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na Ustavo in zakon ter v tem okviru legalitetno načelo pri izdaji podzakonskih predpisov pomeni, da so upravni organi pri izdajanju podzakonskih predpisov vsebinsko vezani na Ustavo in zakon. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih aktov. Podzakonski predpis sme zakonsko normo dopolnjevati le do te mere, da z dopolnjevanjem ne uvaja izvirnih nalog države in da z zakonom urejenih pravic in obveznosti ne zožuje.

Citirana podzakonska akta (Sklep in Pravilnik) temeljita na določbi 209. člena ZPIZ-1. Glede na to, da postopek odločanja o znižanju zavarovalnih osnov brez predhodno določenih kriterijev in meril objektivno ni mogoč, se je Zavod pri sprejemu Sklepa oprl tudi na peti odstavek 266. člena ZPIZ-1, ki omogoča, da Skupščina zavoda sprejema izvršilne akte, s katerimi ureja vprašanja obveznega zavarovanja iz tega zakona, za katera ni izrecno določena pristojnost državnih organov. Podrobnejša določitev kriterijev in meril za znižanje zavarovalne osnove v Sklepu torej temelji na izrecni zakonski določbi, s čimer se dopolnjuje oziroma izvršuje določba šestega odstavka 209. člena ZPIZ-1, katere namen je preprečiti, da bi v primeru bistvenega poslabšanja tekočega oziroma pričakovanega poslovnega izida, plačevanje prispevkov ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča Sklep (podzakonski predpis) ni presegel zakonskega pooblastila, zato ne krši načela legalitete.

Prav tako ne gre za (protiustaven) poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave RS. Ureditev določanja zavarovalnih osnov oziroma pogojev njihovega znižanja se sicer odraža v višini dejanskega ostanka dobička tako, da ga znižuje, vendar se ureditev po ZPIZ-1 in s podzakonskimi predpisi nanaša na urejanje socialne varnosti. Takšna ureditev samozaposlenim osebam samim zagotavlja pravice iz tega zavarovanja. Ne gre torej za urejanje pogojev vstopa na trg ali drugih okoliščin, značilnih za področje, ki ga varuje 74. člen Ustave, čeprav v skrajnem primeru in skupaj z drugimi obveznostmi lahko tudi plačevanje prispevka za lastno socialno varnost vpliva na odločitev za vstop na trg ali umik z njega (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-370/98 z dne 5. 12. 2002).

Do znižanja zavarovalne osnove po določbi šestega odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. S tem se omogoča prilagoditev dejanskim razmeram poslovanja samozaposlene osebe na letni ravni. Glede na določbo šestega odstavka 209. člena ZPIZ-1 je relevanten poslovni izid v tekočem letu, zato letni poslovni izkaz samozaposlenega predstavlja primerno osnovo za določitev oziroma znižanje zavarovalne osnove za obračun prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi letnega poslovnega izkaza ugotovilo, da je razlika med dohodki in odhodki tožnika oziroma njegova izguba v letu 2009 znašala - 1.827,54 EUR. Ta znesek je potrebno primerjati z zneskom razlike med predpisano zavarovalno osnovo (4. zavarovalni razred) in nižjo zavarovalno osnovo v istem obdobju, torej na letni ravni, in ne le za obdobje od junija do decembra 2009, kot zmotno meni pritožnik. Tožnik je bil po obvestilu tožene stranke z dne 11. 5. 2009 v 4. zavarovalni razred uvrščen že v aprilu 2009 in ne od junija 2009, zaradi česar se je tožnikova izguba od zneska razlike prispevkov še bolj oddaljila in bi bila na letni ravni skoraj še enkrat višja. S tem, ko je sodišče upoštevalo letni poslovni izkaz za leto 2009 in naslednja leta je preverilo in se opredelilo do dolgoročne ogroženosti tožnikovega poslovanja. Izpodbijana sodba ima o tem ustrezne razloge, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).