Jedro

Prispevka obeh voznikov motornih vozil je torej treba oceniti na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek v I. točki sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, v višini 50%.“

II. V preostalem delu se zavrne pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke ter se v preostalem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroški postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je odškodninski zahtevek tožnika po podlagi utemeljen do 40% (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da delovni stroj ne spada v kategorijo izrednega prevoza in se zanj ne zahteva spremstvo. Opozarja na določilo drugega odstavka 78. člena Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP), kot tudi na dejstvo, da naloga izvedenec ni presoja pravnih vprašanj, kar pa vprašanje spremstva za delovni stroj vsekakor je. Zmotna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral, v čem je zavarovanec toženke kršil pravila gospodarske vožnje. Opozarja, da zavarovanec toženke zaradi dimenzij vozila ni mogel voziti zgolj po svojem voznem pasu na delu ceste, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Delovni stroj pa prav tako ni bil primerno označen in je bil brez spremstva. Nadalje pritožba ugotavlja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zavarovanec toženke objektivno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in da tožnik ni prekoračil dovoljene hitrosti 90km/h. Graja pa postopanje sodišča prve stopnje, ki je prezrlo, da je tožnik zaznal delovni stroj in začel z zaviranjem pri hitrosti največ 54,8 km/h, upoštevaje dejstvo, da je bila dovoljena hitrost 90km/h. Izvedenec je zavzel stališče, da je tožnik vozil le 5 km/h prehitro, v posledici česar je sodišče prve stopnje ocenilo njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka na 60%. Ob tem pa sodišče prve stopnje ni presojalo primerne hitrosti zavarovanca toženke glede na konfiguracijo vozišča, predvsem upoštevaje njegov zavorni mehanizem in dejstvo, da je voznik cesto dobro poznal in po njej redno vozil. Ker sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da je tožnika zaneslo na nasprotni vozni pas, po katerem je peljal delovni stroj, hkrati pa ugotavlja, da je delovni stroj zaradi svojih dimenzij vozil preko svojega voznega pasu, so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik opozarja, da je primarno res zahteval s tožbenim zahtevkom 50% nastale mu škode, vendar s pridržkom do povečanja tožbenega zahtevka, v kolikor se bodo potrdila dejstva, da tožniku prispevka k nastanku škodnega dogodka ni mogoče očitati. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnik uveljavlja zgolj 50% odgovornost zavarovanca toženke. Meni, da tožniku glede na izveden dokazni postopek ni mogoče pripisati soprispeka, v vsakem primeru pa ne več kot 50% soprispeka. Tožnik opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno oblikovalo izrek sodbe, ko je razsodilo, da je odškodninski zahtevek toženke utemeljen do 40% in ne, da je toženka v 40% odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

4.Toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP zoper določitev o temelju tožbenega zahtevka v višini 40%. Opozarja, da tožnik ni prilagodil hitrosti in načina vožnje glede na potek, tehnične in druge razmere na cesti, preglednosti ter vidljivosti. Glede na prikolico, ki jo je vozil, bi moral hitrost še dodatno prilagoditi celotni situaciji. Voznik delovnega stroja ni mogel voziti drugače, kot da je nekoliko zavil na nasprotni vozni pas. Opozarja, da je izvedenec pojasnil, da če bi tožnik prilagodil hitrost vožnje, do trčenja ne bi prišlo. Meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče pripisati nobene krivde, temveč je izključna krivda v nepravilni vožnji tožnika, ki je bil spoznan za krivega za strojeni prekršek pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju. Predlaga, da sodišče druge stopnje v celoti ugodi njeni pritožbi in vmesno sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške.

5.Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in niso med seboj v nasprotju, tako da ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zavarovanec toženke kot voznik delovnega stroja objektivno odgovoren za nastanek škodnega dogodka po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožnik pa je s svojimi dejanji soprispeval k nastanku škodnega dogodka po 171. členu OZ.

8.Tožnik, ki s predmetno tožbo vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, je bil poškodovan v trčenju dveh motornih vozil. Vsako od teh je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, je urejena v 154. členu OZ in sicer tako glede škode, ki jo utrpijo tretji kot glede škode, ki jo utrpijo imetniki motornih vozil: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabijo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek), če je krivda obojestranska, pa odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek navedenega člena).

9.Škoda torej izvira iz uporabe obeh v prometni nesreči udeleženih motornih vozil. Objektivna odgovornost njunih imetnikov že zgolj iz razloga, ker sta oba ravnala (tudi) krivdno, ni prenehala. Krivda je ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 154. člena OZ le (so)kriterij za porazdelitev odgovornosti (zaradi konkurence objektivnih odgovornosti) med njima. V nasprotnem primeru (če bi šlo torej za „čisto“ krivdno odgovornost), ne bi bil odškodninsko odgovoren imetnik motornega vozila, ki mu ne bi bilo mogoče pripisati nobene krivde, čeprav bi (lahko tudi velika) škoda izvirala iz obratovanja njegovega vozila (do trčenja bi npr. prišlo zaradi odpovedi zavor), ki meni, da je bistvo položajev urejenih v 154. členu OZ prav v izključitvi objektivne odgovornosti imetnikov nevarne stvari in v njihovi krivdni odgovornosti.

10.Prispevka obeh voznikov motornih vozil je torej treba oceniti na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok nastanka škodnega dogodka (prometne nesreče). Upoštevati je treba še (ker gre za objektivno odgovornost) tudi različno stopnjo nevarnosti, izvirajočo iz vsakega od v škodnem dogodku udeleženih motornih vozil.

11.Tožnik je z osebnim vozilom, na katerega je bila pritrjena delovna prikolica, vozil po cesti, na kateri je omejitev hitrosti 90km/h, največ s hitrostjo 54,8 km/h. Da bi lahko varno prevozil oster in nepregleden ovinek, bi po oceni izvedenca moral voziti vsaj 5 km/h počasneje. Moral bi torej prilagoditi hitrost vožnje poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da bi ves čas vožnje obvladoval vozilo oziroma da bi ga lahko ustavil pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakoval. Tožnik bi že zaradi dejstva, da ni mogel videti, kaj se dogaja za krivino, moral zmanjšati hitrost do te mere, da bi lahko ves čas vožnje skozi ovinek obvladoval svoje osebno vozilo s prikolico. Ker hitrosti ni prilagodil opisanim okoliščinam (ostremu nepreglednemu ovinku in vožnji prikolice), je tožnik kršil 45. člen ZprCP, kot je pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje. Pritožba sicer opozarja, da je prekoračitev hitrosti za 5 km/h, od primerne hitrosti, da bi bilo mogoče ovinek normalno prevoziti, minimalna, vendar ne glede na po oceni pritožbe minimalno prekoračitev hitrosti, bi tožnik moral in mogel vedeti, da mora vedno prilagoditi hitrost in način vožnje okoliščinam opisanim v 45. členu ZprCP.

12.Delovni stroj, zavarovan pri toženki, pa že zaradi večjih volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od osebnega vozila, kakršnega je vozil tožnik. Poleg tega bi bilo prav iz razloga njegove širine in teže, v posledici česar je vozilo tudi manj okretno, potrebno, da bi se prevoz s takim vozilom opravil kot izredni prevoz v skladu z določilom prve alineje četrtega odstavka Pravilnika o pogojih in načinu opravljanja izrednih prevozov po javnih cestah ter o tranzitnih smereh za izredne prevoze v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 4/08, 36/08, 110/09, 48/10 in 109/10 – Zces-1). Določilo drugega odstavka 78. člena ZprCP, na katerega opozarja tožnik v pritožbi, sicer določa odstopanja od citiranega pravilnika, vendar pa po oceni sodišča druge stopnje zgolj ob upoštevanju prostega profila ceste in cestnih objektov. To pa v obravnavanem primeru zaradi konfiguracije cestišča, po katerem je vozilo omenjeno vozilo, ki je bilo na nekaterih odsekih celo ožje od širine samega vozila, ostremu ovinku in visoki travnati brežini, ni bilo podano. Okoliščine primera nakazujejo ravno nasprotno, da bi bilo potrebno prevoz z omenjenim vozilom zavarovanca toženke opraviti kot izredni prevoz. Navsezadnje toženka tudi priznava, da je tudi njen zavarovanec vozil delno po nasprotnem voznem pasu, po katerem je pripeljal tožnik, s čimer je kršil pravila v cestnem prometu in je tudi iz tega razloga prispeval k nastanku škodnega dogodka.

13.Tehtanje vsega pravkar navedenega tako narekuje porazdelitev odgovornosti med oba udeleženca škodnega dogodka po enakih deležih.

14.Ob vsem navedenem sodišče druge stopnje glede na pritožbena izvajanja tožnika, pojasnjuje, da njegova pritožba ni utemeljena v delu, kjer navaja, da v tožbi ni priznal svoje odgovornosti za nastanek škodnega dogodka v višini 50%. Kot izhaja iz trditev v tožbi je tožnik izrecno navedel, da sta za škodni dogodek odgovorna on in zavarovanec toženke v razmerju 50%:50%, temu primerno pa je prilagodil tudi svoj tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode. Izrecno je zapisal: „Tožnik je v 50% soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar je ustrezno upošteval pri izračunu odškodnine, zaradi česar zahteva, da mu tožena stranka iz naslova nepremoženjske škode plača odškodnino v skupnem znesku 28.250,00 EUR“ (upoštevaje da celotna odškodnina znaša 56.500,00 EUR). Tožnik tekom predmetnega pravdnega postopka svojega zahtevka ni modificiral. Vendar glede na zgoraj navedeno tudi modifikacija zahtevka ne bi prinesla drugačne odločitve glede odgovornosti tožnika za predmetni škodni dogodek.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Glede na navedeno je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožnika in spremeniti izpodbijano vmesno sodbo tako, da je toženka odgovorna za nastalo škodo, ki jo je utrpel tožnik, v višini 50% (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je glede na navedeno sodišče druge stopnje pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

16.Ker je sodišča prve stopnje odločalo z vmesno sodbo o temelju zahtevka in ni bilo odločeno še o njegovi višini, se je odločitev o stroških postopka s pritožbo pridržala za končno odločbo, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank v predmetnem postopku.

-------------------------------

1Pojem motornega vozila predstavlja tudi delovni stroj, bistveno je, da se vozilo lahko premika z močjo lastnega motorja. Tako N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 879.

2N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 882.

3Sodba VSRS II Ips 133/2006 z dne 7.7.2008.

4Tako tudi S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 678, 679.

5Določilo 45. člena ZprCP.

6Neveljaven predpis, ki se še uporablja.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 154, 154/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.