Jedro

Odločba tožene stranke (Sodnega sveta RS), ki temelji na njeni negativni oceni, na podlagi negativnega mnenja personalnega sveta, ki temelji na štirih kazenskih postopkih zoper kandidata, za katere iz upravnih spisov ni razvidno, ali so že pravnomočno končani, kar tožena stranka ni ugotavljala, pomeni kršitev 27. člena Ustave RS. Mnenje personalnega sveta v tem primeru za toženo stranko ni obvezno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba (sklep) Sodnega sveta Republike Slovenije v Ljubljani z dne 10.4.1997.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (sklepom) zavrnila tožničino kandidaturo za razpisano prosto sodniško mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v M. zaradi neizpolnjevanja kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št.19/94 in 8/96). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da se je tožnica prijavila na prosto mesto okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v M. (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/96). Tožena stranka je na svoji 86. seji dne 10.4.1997 obravnavala tožničino kandidaturo in ugotovila, da ne izpolnjuje kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena citiranega zakona. Podlago za tako odločitev predstavlja mnenje personalnega sveta Okrožnega sodišča v M. z dne 10.2.1997, iz katerega izhaja, da so glede tožnice, ki opravlja delo sodnika za prekrške, izkazana različna obdolževanja o njenem nepravilnem delu, kar je imelo odmev tudi v javnih medijih. Tako so zoper kandidatko bili sproženi tudi trije kazenski postopki, in sicer K ... in Kpd ... zaradi žaljive obdolžitve po zasebni tožbi in javni obtožbi, nato pa še K ... zaradi ponarejanja uradnih listin. V zadevi K ... je bila zasebna tožba zavržena, ker na obravnavo nista pristopila zasebni tožilec in njegova pooblaščenka. V zadevi K ... je bila izrečena oprostilna sodba "v dvomu", čeprav iz podatkov tega spisa nedvomno izhaja, da je v tožničinih prekrškovnih spisih prišlo do ponareditve ali celo do ponarejanja datumov zaradi prikritja zastaranja zadev, ali pa tudi do ustavitve postopkov zaradi pomanjkanja dokazov, namesto ustavitve postopkov zaradi zastaranja, kar bi lahko imelo za posledico prikaz uspešnejšega dela, ker se meritorno rešene zadeve bolje vrednotijo, kar posredno nakazuje tudi na pomanjkljivo strokovno usposobljenost tožnice kot kandidatke.

Zadeva Kpd ... pa je še v teku. Personalni svet na podlagi teh okoliščin ocenjuje, da od tožnice kot kandidatke ni mogoče pričakovati uspešne vključitve v ustvarjalno sodniško delo, saj so podani utemeljeni dvomi v to, da bi zadostila zahtevam sodniške službe po kriterijih iz 1. do 5. točke 1. odstavka 29. člena citiranega zakona. Navedeni personalni svet je svoje mnenje dopolnil 21.2.1997 in navedel, da je bil dne 26.1.1996 pri Okrajnem sodišču v M.S. pod opr. št. K ... zoper tožnico vložen tudi obtožni predlog zaradi nevestnega dela v službi po 262. členu KZ RS. Iz obtožnega predloga izhaja, da je tožnica kot sodnica za prekrške izdala 14 odločb zoper 24 obdolžencev, ki jih je spoznala za odgovorne ter jim naložila plačilo kazni in stroškov postopka, kljub temu, da so postopki v času odločanja relativno že zastarali. Tožena stranka na podlagi navedenega mnenja personalnega sveta ugotavlja, da tožnica kot kandidatka ne izpolnjuje kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena citiranega zakona, in sicer: varovanje ugleda nepristranskega sodnika, pa tudi vestnost in marljivost pri izvrševanju delovnih obveznosti. Po mnenju tožene stranke njeno ravnanje namreč kaže na to, da njena vestnost in marljivost nista na takšni ravni, da bi lahko uspešno reševala sodne zadeve, pri čemer pa v situacijah, v katerih zaradi njenega opisanega ravnanja pride do zastaranja sodnih zadev, ravna celo nezakonito, da bi svoje slabo delo prikrila. Na ta način pa nedvomno tudi krši ugled nepristranskega sodnika. Glede na navedene ugotovitve je tožena stranka odločila, da tožnice kot kandidatke ne izbere in ne predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev na navedeno sodniško mesto.

Tožnica v tožbi navaja, da negativna ocena tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji izključno na kazenskih postopkih, ki sta ju zoper njo in sodnico Č. vložila prejšnja predstojnica sodnika za prekrške g. A.J. in g. B.B. v letu 1994. Nista se namreč strinjali, da bi bil izključni odjemalec zaseženega blaga g. B. Vzrok njenega nasprotovanja je bil med drugim tudi članek, objavljen v časopisu D. dne 17.8.1993, katerega fotokopijo prilaga v izogib novim tožbam. Do ostrejših nasprotovanj je prišlo po tem, ko sta bili dne 6. in 7.10.1993 izdani odločbi, s katerima je bilo blago - čevlji zaseženo v fakturni vrednosti 312.969,35 DEM oziroma po srednjem tečaju LB v višini 22.547.654,61 SIT. S sodnico Č. sta bili mnenja, da nihče brez izkazanih stroškov ni upravičen do visoke provizije za 6 oziroma 7 dni dela, prav tako pa se tudi nista strinjali, da je g. A.J. v imenu organa za potrebe strojepiske iz teh sredstev kupila stanovanje v izmeri 70.29 m2. G. A.J. jima je prvotno grozila, ker ji, kot je dejala, nagajata, za tem pa je, ko z grožnjami ni uspela, vložila zoper njo in sodnico Č. ovadbi zaradi ponareditve uradne listine, ki se je pri njej vodila pod št. K ... Gre za spis P ..., v katerem je zapisnik o zaslišanju delavca policije A.Š. in kjer je popravljen datum zaslišanja. Delavec policije je bil vabljen v skladu s priporočili Republiškega senata za prekrške in sklepi posvetovanja organov za notranje zadeve občinskih sodnikov za prekrške občin p. regije dne 19.2.1988, po katerem so se delavci policije vabili za več zadev hkrati in so bili sestavljeni uradni zaznamki. Tak način vabljenja so v organu izvajali vsi sodniki, vključno z g. A.J., vse od sprejeta navedenih sklepov. Obdolženec pa je za tem storil enako hud prekršek, zato ni imela nobenega razloga, da bi sama popravljala datum na zapisniku ali da bi po njenem naročilu to storil nekdo drug. Tudi v zadevi K ... gre v 11 spisih od 14 za tak način vabljenja delavcev policije, g. A.J. pa trdi, da relativni rok ni bil pretrgan. Da so delavci policije bili v tem vmesnem času vabljeni, izhaja že iz poštne knjige, ki se še nahaja pri organu. Kolikšna je bila želja g. J., da vloži prijave, dokazuje tudi dejstvo, da je v zadevi P ..., kot je sama priznala, ponaredila njen podpis na odredbi, v tej isti zadevi pa zoper njo vložila prijavo. Trditve o tem, da je izdajala take odločbe zato, ker se bolje vrednotijo, so neprimerne, saj je v letu 1994 (na to leto se nanašajo spisi) za vse leto prejela na račun uspešnosti 45.779,30 SIT bruto (samo diktafon, ki ga je za uradne potrebe priskrbela zaradi odsotnosti strojepiske, je stal dvakrat več). Pri sodniku za prekrške so tedaj delale 4 sodnice, ki so rešile naslednje število zadev: J.: 1136, Č.: 1148, R.: 1228 in ona: 1267. Ker se v izpodbijani odločbi postavljata pod vprašanje predvsem njena vestnost in marljivost, dodaja še nekaj dejstev: Do leta 1996 ni bila niti en dan odsotna zaradi bolezni, razen, ko je bila na porodniškem dopustu. Pa še tedaj je zaradi velikih zaostankov po 4 mesecih pričela ponovno delati ter vsak mesec dosegala in presegala mesečno normo sodnika, čeprav je delala 4 ure dnevno. V letu 1995, ko je imela večji del leta v obravnavi čez 5000 spisov, sta s sodnico Č. reševali vse nujne primere, tudi za območja L. v času odsotnosti njihove sodnice. Bila je več let namestnik sodnika za prekrške v Lj., ne da bi prejela kakršnokoli povračilo. Zato meni, da so trditve tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene. Glede na funkcijo, ki jo opravlja, je bila dolžna nasprotovati načinu dela g. J. in ravnanju g. B. Dejstvo je tudi, da so njene zadeve in zadeve sodnice Č. zaradi poznanstva in mentorstva odstopljene na druga sodišča. Po drugi strani pa se zadevi zoper g. A.J. in g. S.M., sodnico za prekrške v ... (obe sta v postopku zaradi nepravilnosti pri prodaji, ker je tudi v ... vse zaseženo blago prodajal g. B.), še vedno obravnavata na sodišču v M., čeprav je mož g. S.M. zaposlen na Okrožnem državnem tožilstvu v M. kot tožilec. Navedenih dejstev doslej ni objavljala v medijih in tudi nikomur ni dovolila njihove objave , čeprav za vse trditve poseduje listinske dokaze, ki jih bo po potrebi tudi predložila. Ker tožena stranka daje oceno o njenem nezakonitem ravnanju (da bi svoje delo prikrila, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu), še preden je to dokazano, krši temeljna načela kazenskega prava. Res je sicer, da večine dejstev doslej ni navajala, ker je bil postopek v dveh zadevah ustavljen, v preostalih dveh pa še ni bilo glavne obravnave. Kljub temu pa so taka sklepanja tožene stranke nedopustna. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo (sklep) tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v izpodbijani odločbi (sklepu) obširno obrazložila svojo odločitev in k tem razlogom nima kaj dodati. Po stališčih Ustavnega sodišča Republike Slovenije v postopku ustavne pritožbe g. D.C. je namreč vezana na oceno ustreznosti kandidata pristojnega personalnega sveta. Vezana ni le na prednostni vrstni red, ki ga personalni svet določi na podlagi 16. člena citiranega zakona izmed (več) ustreznih kandidatov za sodnike in pa na negativno oceno sodniške službe, ki jo personalni svet izdela v smislu določbe 33. člena citiranega zakona za sodnika. Po mnenju tožene stranke, ker v konkretnem primeru zadnja dva navedena primera nista podana, ampak gre za v mnenju personalnega sveta Okrožnega sodišča v M. negativno oceno o tožnici kot kandidatki glede enega od najpomembnejših kriterijev - iz 3. točke 1. odstavka 29. člena citiranega zakona, tožena stranka, upoštevaje določbi 28. in 29. člena citiranega zakona, drugačne odločitve, kot je izpodbijana, ni mogla sprejeti. Izpodbijana odločba (sklep) je po mnenju tožene stranke zakonita, pri čemer so v njej upoštevana tudi stališča iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so sicer za vse državne organe obvezna (1. odstavek 3. člena Zakona o ustavnem sodišču). Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnica ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka negativno oceno o njenem ravnanju kot sodnice za prekrške v M. sprejela le na podlagi takega negativnega mnenja navedenega personalnega sveta (Okrožnega sodišča v M.), ki temelji na štirih kazenskih postopkih zoper tožnico, za katere iz upravnih spisov ni razvidno, ali so že pravnomočno končani ali ne. Tega tudi tožena stranka ni ugotavljala in tudi sodišču ni predložila listin v zvezi s temi postopki. Odločba tožene stranke, ki temelji le na taki negativni oceni, ne da bi tožena stranka ugotavljala, ali so bili kazenski postopki zoper tožnico pravnomočno končani in ali je bila tožnica za obtožena dejanja pravnomočno obsojena, pomeni kršitev določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije o domnevi nedolžnosti, po kateri, kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

Tožena stranka pa v konkretni zadevi nima prav, ko se v zvezi z obveznim upoštevanjem negativnega mnenja personalnega sveta po 1. odstavku 16. člena citiranega Zakona o sodniški službi sklicuje na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije v drugi zadevi (D.C.), saj gre v konkretnem primeru, kot je že navedeno, za kršitev citirane ustavne določbe (27. člena), kar pa ni bilo predmet postopka v navedeni drugi zadevi. Negativna ocena tožene stranke, ki temelji na negativnem mnenju navedenega personalnega sveta, ob tem, da tožena stranka niti ni ugotavljala, ali so štirje kazenski postopki zoper tožnico pravnomočno končani, ali ne, ne more biti podlaga za trditev tožene stranke, da je to mnenje zanjo obvezno, ker tako trdi Ustavno sodišče Republike Slovenije v drugi zadevi (ker pač za toženo stranko ni obvezno oziroma ni nanj vezana, ko gre za prednostni vrstni red, ki ga personalni svet določi izmed več ustreznih kandidatov po 16. členu Zakona o sodniški službi in za negativno oceno sodniške službe za sodnika - 16. in 33. člen navedenega zakona). Tožena stranka bi na tako negativno mnenje personalnega sveta bila vezana že po citirani ustavni določbi (27. člen) in po določbah Kazenskega zakonika RS in Zakona o kazenskem postopku v konkretnem primeru le takrat, če bi bila tožnica pravnomočno obsojena za katerokoli izmed obtoženih kaznivih dejanj. Tudi iz 1. odstavka 16. člena Zakona o sodniški službi, da personalni svet po obravnavi vseh kandidatur oblikuje mnenje o vseh prijavljenih kandidatih, ne izhaja, da bi bilo to mnenje v vsakem primeru za toženo stranko (Sodni svet RS) obvezno, ali da bi bila nanj v celoti vezana, posebej pa ne takrat, ko se tako mnenje opira zgolj na kazenske postopke zoper kandidata za sodnika, za katere tožena stranka ni ugotovila, ali so že pravnomočno končani ali ne in ali je bil kandidat pravnomočno obsojen ali ne.

V izpodbijani odločbi (sklepu) pa se tožena stranka tudi ni izrekla o stališču Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije v njegovem dopisu njej (z dne 17.3.1997), v katerem to ministrstvo navaja, da tožnica kot kandidatka glede na določbo 3. odstavka 15. člena Zakona o sodniški službi izpolnjuje formalne pogoje za opravljanje funkcije okrajne sodnice, da pa, glede na navedbe v mnenju navedenega personalnega sveta, ki vzbujajo dvom v kandidatkino primernost za opravljanje sodniške funkcije, to ministrstvo objektivno ne more oblikovati svojega mnenja, ker s podatki o postopkih, ki naj bi bili sproženi zoper kandidatko, ne razpolaga, prav tako ne z morebitnimi pravnomočnimi obsodilnimi sodbami (glej 2. odstavek 16. člena tega zakona, po katerem personalni svet pošlje svoje mnenje skupaj z vsemi razpisnimi spisi ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, ki o kandidatih oblikuje svoje mnenje in ga skupaj z vsemi spisi predloži sodnemu svetu).

V ponovnem postopku naj torej tožena stranka terja od Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, da ponovno oblikuje svoje mnenje o tožnici kot kandidatki za navedeno prosto sodniško mesto na Okrajnem sodišču v M. v smislu citiranega 2. odstavka 16. člena Zakona o sodniški službi v zvezi z navedenimi kazenskimi postopki zoper tožnico in po predložitvi vseh spisov (tudi tistih, ki se nanašajo na te postopke) o zadevi ponovno odloči v roku tridesetih dneh od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, navedena v tej sodbi (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena citiranega Zakona o upravnem sporu.