Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 6,400.000,00 SIT višji tožbeni zahtevek do 8,000.000,00 SIT je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek 3,200.000,00 SIT. Tožnici je zaradi posledic škodnega dogodka, v katerem se je smrtno ponesrečil njen sin, sicer nastala škoda lastnega izvora, vendar pa je bila upoštevana 20% sokrivda oškodovanca - tožničinega sina - iz osnovnega škodnega dogodka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Po določbi 373. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, vendar pa prekorači svoja pooblastila, če drugače presodi na prvi stopnji izvedene dokaze. Prav to pa je storilo sodišče druge stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe. Če se je odločilo drugače presojati dejanske ugotovitve, bi moralo opraviti glavno obravnavo, česar pa ni storilo. Odškodnina, dosojena z izpodbijano sodbo, po svoji naravi ni pravična denarna odškodnina. Pravičnost kot pravni standard vsebuje vse elemente pravne, pa tudi socialne, premoženjske, psihološke in druge narave. Pojem pravičnosti pomeni zadoščenje in popolno satisfakcijo. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M. T. sledi, da je tožnica zaradi izgube edinega sina težko duševno zbolela in izgubila vsakršno možnost za pridobitveno delo. Odpovedala je na čustvenem, intimnem in drugih področjih. Nastala ji je torej katastrofalna škoda. Višina na drugi stopnji dosojene odškodnine tudi ne vzdrži primerjeve z odškodninami, dosojenimi v drugih podobnih primerih zaradi podobnih škod.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje ob pogojih, predvidenih v določbi 373. člena ZPP. To lahko med drugim stori, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ob spremembi sodbe prve stopnje je sodišče druge stopnje storilo prav to: ob ugotovljenem dejanskem stanju, v katerega ni posegalo, je določbo 200. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) o višini pravične denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti uporabilo tako, da je na prvi stopnji dosojeno odškodnino za polovico znižalo. Postavilo se je torej na stališče, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer prav ugotovilo, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato mu ni bilo treba opraviti pritožbene obravnave. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 354. člena v zvezi z določbo 373. člena ZPP tako ni podana.

Škoda, ki je tožnici nastala, se odraža na področju duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Duševno trpljenje zaradi sinove smrti je preraslo v samostojno škodno obliko, ki se po ugotovitvah izpodbijane sodbe kaže v tožničini hudi depresivni motnji kot posledici akutne reakcije na stres ob sinovi smrti. V tem obsegu je povzeto mnenje izvedenke prof. dr. T. v podrobnostih, ki se nanašajo na tožničino potrtost, utrudljivost, nespečnost, motnje teka, izgubo volje in motivov, motnje koncentracije in spomina ter na somatske motnje, ki jih je akutna reakcija na stres sprožila. Čeprav je tožničina sposobnost za opravljanje poklicnega dela zato okrnjena, v enaki meri pa tudi sposobnost vključevanja v družbo in ukvarjanja z hobiji, pa je po dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe bolezni navkljub tožnica še vedno sposobna samostojnega življenja, med drugim tudi skrbi za družino. Nastala škoda zato sicer spada med večje škode, ni pa je mogoče uvrstiti med škode katastrofalnega obsega, kakor meni revizija. Uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR) pa terja poleg drugega opredelitev škode s stališča njenega obsega, posebej tudi primerjavo s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Slednje je po prepričanju revizijskega sodišča sodišču druge stopnje utemeljeno narekovalo znižanje na prvi stopnji dosojene odškodnine od zneska 8,000.000,00 SIT na znesek 4,000.000,00 SIT (oziroma ob upoštevanju sokrivde oškodovanca iz osnovnega dogodka od 6,400.000,00 SIT na 3,200.000,00 SIT). Prav primerjava s podobnimi primeri sodne prakse je pokazala, da je na drugi stopnji dosojena odškodnina, čeprav gre za večjo škodo, primerna, to je pravična denarna odškodnina za ugotovljeno nepremoženjsko škodo.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).