Jedro

Toženka ni prerekala, da je 12. 11. 2011 prejela odškodninski zahtevek tožnice, zato se navedeni datum šteje kot priznano dejstvo, od katerega se določa trimesečni rok, po preteku katerega gredo tožnici zahtevane obresti. Glede na to je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 11. 2. 2012 dalje.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki dosojena odškodnina zniža za 1000 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki pa tako, da se znesek stroškov, ki jih tožnica dolguje toženki, zviša za 312,49 EUR (na 1900,65 EUR). V preostalem delu se toženkina pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I. II. Pritožba tožnice se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v točki II.

III. Tožnica naj toženki plača 152,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožnici odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi prometne nesreče, in sicer za pretrpljene telesne bolečine 6000 EUR (zahtevanih je bilo 7000,00 EUR), za strah vseh zahtevanih 1000 EUR in 1612,40 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (zahtevanih je bilo 1622,40 EUR), skupno torej 8612,40 EUR. Od tega zneska je odštelo valorizirano akontacijo, ki jo je toženka že plačala in ji naložilo v plačilo 4098,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2012 dalje do plačila. Višji zahtevek, vključno z celotnim zneskom, zahtevanim na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zavrnilo, tožnici pa je naložilo še povračilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1588,16 EUR.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe nad 1612,40 EUR, tožnica pa izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 5000,00 EUR, v obrestnem ter v stroškovnem delu. Obe zahtevata še povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v pritožbi očita, da ji je sodišče dosodilo zakonske zamudne obresti od 12. 2. 2012 kljub temu, da je v tožbi zahtevala obresti od 12. 2. 2011. Nadalje se tožeča stranka pritožuje v zavrnilnem delu odmere odškodnine za znesek 5000,00 EUR, in sicer iz naslova strahu za 1500,00 EUR in iz naslova nevšečnosti v času zdravljenja za dodatnih 3500,00 EUR. Navaja, da je brezpredmetno, ali je utrpela impresijski zlom 11. prsnega vretenca ali le hud udarec, zdravljenje je namreč potekalo, kot da ima zlomljeno prsno vretence: Bolečine, ki jih je imela, so bile enake, neugodnosti, ki jih je imela v času zdravljenja, pa prav tako. Prvostopenjsko sodišče se je po njenem mnenju brez potrebe oprlo na izvedensko mnenje rentgenologa, v celoti pa je zanemarilo mnenje travmatologa, predvsem pa njeno izpovedbo. Že samo za zvin vratne hrbtenice, meni, bi bila upravičena do tako visoke odškodnine, kot jo je dosodilo sodišče, ne da bi bila hospitalizirana in ne da bi bila podvržena tako dolgotrajnemu zdravljenju. Višina odškodnine po mnenju tožnice bistveno odstopa od sodne prakse in ni utemeljena z dokazi, meni pa tudi, da so ji bile kršene pravice enakosti pred zakonom.

4. Toženka pa v svoji pritožbi sprejema prisojeno odškodnina za strah in za materialno škodo, meni pa, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odmerilo previsoko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem, ki so delno izhajale iz napačne diagnoze zloma XI. prsnega vretenca in za katere toženka ne more biti odgovorna, meni, da je odmerjenih 6000 EUR previsoka odškodnina, ki ne ustreza odškodninam v primerljivih zadevah. Glede na navedeno in že izplačano odškodnino za telesne bolečine tožena stranka predlaga znižanje prisojene odškodnine na 1612,40 EUR.

5. Odgovora na pritožbo ni podala nobena stranka.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je v škodo toženke napačno uporabilo materialno pravo.

8. Očitek tožnice, da se je sodišče brez potrebe oprlo na izvedensko mnenje rentgenologa, zanemarilo pa mnenje travmatologa, predvsem pa tudi izpovedbo tožeče stranke, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče se je pri ugotavljanju tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem oprlo predvsem na objektivne ugotovitve izvedenca travmatologa (A.) in izvedenca radiologa (B.), svojo dokazno oceno je natančno obrazložilo (10. točka obrazložitve), pri tem pa je tudi utemeljilo, zakaj pri presoji ni upoštevalo mnenja izvedenca C. (9. in 13. točka obrazložitve). Tudi tožničine izpovedbe ni prezrlo, le da ima ta dokaz pri ugotavljanju oz. objektivizaciji bolečin in nevšečnosti razumljivo manjšo težo. 9. Drži sicer pritožbeni očitek tožnice, da ni bistveno, ali je utrpela zlom 11. prsnega vretenca ali ne, temveč predvsem, kakšne telesne bolečine in nevšečnosti je dejansko trpela. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni trpela hudih telesnih bolečin, ampak je (po zanesljivi oceni izvedenca) trpela en teden stalne srednje hude bolečine, mesec dni občasne srednje hude bolečine (do 1 ure dnevno), tri tedne trajne lahke bolečine in tri mesece občasne lahke bolečine (do 4 ure dnevno). Nadalje niti ni več sporno, da je tožnica je med zdravljenjem trpela številne nevšečnosti, in sicer: pregled v urgentni ambulanti neposredno po nesreči, 7 dni hospitalizacije, visoke doze zdravil proti bolečinam in strjevanju krvi, izpostavljenost RTG slikanju (devetnajstkrat), MRI preiskava, šestdeset fizioterapij, dvanajst pregledov pri specialistu, štirinajst pregledov pri izbranem zdravniku in tri mesece nošenje tritočkovnega steznika.

10. Ob upoštevanju načela individualizacije, torej posebnosti tožničinega primera, kot tudi načela objektivne pogojenosti odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, pa se pokaže kot utemeljen očitek toženke, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerjena nekoliko previsoko. Sodna praksa ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska za lahko telesno poškodbo, ki ni povzročila hudih telesnih bolečin. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pri primerljivih zadevah namreč znaša okoli 4 neto povprečne mesečne plače v republiki Sloveniji (primerjaj zadeve VSS II Ips 703/2004, II Ips 47/2004, II Ips 661/2006, II Ips 175/2008, II Ips 208/2009 in druge), sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki dosodilo 6 povprečnih mesečnih plač. Odškodnina torej ni bila odmerjena prenizko, temveč previsoko. Ker pa je tožnica imela precej nevšečnosti, je primerna in pravična odškodnina za ta del njene škode 5000 EUR, in ne (še) manj, kar je približno 5 povprečnih neto plač, v presežku pa je treba ta zahtevek zavrniti.

11. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožničinemu zahtevku glede višine odškodnine zaradi pretrpljenega strahu, in že zato je neutemeljen njen očitek, da je dosojena odškodnina za to škodo prenizka. Tako določena višina odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo v 18. točki obrazložitve, je sicer celo višja kot v primerljivi sodni praksi (II Ips 208/2009, II Ips 68/2007, II Ips 397/2005), a tak znesek eksplicitno sprejema kot pravičen v pritožbi tudi toženka.

12. Prav tako je neutemeljen očitek tožnice, da sodišče ni pravilno dosodilo teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je v tožbeni predlog sicer res zapisala kot datum teka zahtevanih zamudnih obresti 12. 2. 2011, vendar pa je predhodno iz II. točke tožbenih navedb navedeno, da „je [tožnica] 12. 11. 2011 toženi stranki poslala odškodninski zahtevek za izplačilo odškodnine“ ter da zahteva, da ji „tožena stranka izplača še preostali del odškodnine v višini 15.122,40 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2012, to je tri mesece, od kar je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek“ (list. št. 4). Očitna pisna napaka pri navedbi datuma v tožbenem predlogu tožnici ne more koristiti, kajti navedeni znesek zamude 12. 2. 2011 nima nobene podlage ne v dejstvih ne v pravu. V 20. a. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), je določeno, da zavarovalnica pride v zamudo po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Toženka ni prerekala, da je 12. 11. 2011 prejela odškodninski zahtevek tožnice, zato se navedeni datum šteje kot priznano dejstvo, od katerega se določa trimesečni rok, po preteku katerega gredo tožnici zahtevane obresti. Glede na to je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od 11. 2. 2012 dalje.

13. Pavšalni in nekonkretizirani so pritožbeni očitki glede odmere stroškov za izvedence in odmere pravdnih stroškov, zato nanje ni mogoče odgovarjati, prav tako niso podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. Po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo in odškodnino znižalo za 1000 EUR, s čimer je delno ugodilo toženki, v preostalem delu pa je toženkino pritožbo zavrnilo. Tožničino pritožbo je bilo treba zavrniti v celoti in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak.

15. V posledici spremembe glavne odločitve je bilo treba spremeniti tudi stroškovni del izpodbijane sodbe. Tožničin uspeh je sedaj manjši, in sicer je 20,5 % (prej 27 %), zato je po pobotanju ustreznih delov obeh zneskov obračunanih pravdnih stroškov tožnica dolžna toženi stranki plačati 1900,65 EUR in ne 1588,16 EUR.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeni uspeh toženke je glede na izpodbijani del približno 40 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tak del njenih pritožbenih stroškov, to je 152,64 EUR. Celotni pritožbeni stroški skupaj znašajo 381,60 EUR, in sicer taksa za pritožbo v znesku 180 EUR in nagrada za pritožbo v znesku 168 EUR, povečana za 22% DDV, torej 201,60 EUR.