Jedro

Nedvomno mora izvedenec, cenilec ali tolmač pri opravljanju nalog v okviru odrejenega dela razpolagati in uporabljati določeno računalniško strojno in programsko opremo, določene naprave, literaturo, pisarniški material, elektriko, vodo in podobno, vendar glede na zgoraj opisano spremembo pravne podlage za odmerjanje nagrade in nadomestila stroškov izvedencev, cenilcev in tolmačev, stroškov v zvezi s tem ne more prevaliti na breme strank. Poleg tega, da ne gre za dejanske izdatke, ki bi se nanašali na konkretno izvedensko mnenje in da izvedenec ni z ničemer izkazal, da naj bi letno naredil okoli 25 izvedenskih mnenj, po mnenju pritožbenega sodišča višina materialnih stroškov ne more biti odvisna od števila izvedenskih mnenj, ki jih posamezni izvedenec izdela v obdobju enega leta. Tako tolmačenje bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS, saj bi privedlo do neenakega obravnavanja izvedencev in obremenjevanja strank s stroški izvedenskih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sodnemu izvedencu cestnoprometne stroke odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške za izvedensko mnenje v višini 606,71 EUR, ki jih bo izplačala finančno računovodska služba sodišča iz sredstev proračuna na transakcijski račun sodnega izvedenca, najkasneje v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, v preostalem pa je predlog za odmero nagrade in stroškov zavrnilo.

2. Zoper tak sklep se pritožuje sodni izvedenec, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Izvedenec meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati nadomestilo za vse priglašene materialne stroške, ki jih je specificiral in obrazložil v prilogi stroškovnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je v predmetni zadevi obravnavalo le pravilnost odmere nadomestila drugih materialih stroškov, saj izvedenec izpodbija sklep sodišča prve stopnje le v tem delu.

5. Pravico do plačila za opravljeno delo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača ureja Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ki se uporablja od 1. 1. 2019 dalje. Prvi odstavek 45. člena ZSICT določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do plačila za opravljeno izvedensko in cenilsko delo oziroma delo tolmača in pravico do povrnitve stroškov, ki so jih imeli v zvezi z izvedenskim in cenilskim delom oziroma delom tolmača. Četrti odstavek 45. člena ZSICT pa določa, da minister predpiše višino plačila za opravljeno delo ter povrnitev stroškov iz prvega odstavka tega člena. Ministrica za pravosodje je tako 20. 12. 2018 izdala Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 84/2018), ki velja od 1. 1. 2019 in se uporablja v zadevah, v katerih je bil sklep o postavitvi izvedenca izdan po 1. 1. 2019.1 Glede povrnitve stroškov sodnega izvedenca, sodnega cenilca in sodnega tolmača pa 49. člen Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih določa, da imajo sodni izvedenec, sodni cenilec in sodni tolmač pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku.

6. Povrnitev stroškov postopka o prekršku ureja Pravilnik o stroških postopka o prekršku (Uradni list RS, št. 89/2008), ki v 2. členu določa, da se za povrnitev stroškov postopka o prekršku smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v kazenskem postopku, če ta pravilnik ne določa drugače. V 4. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov kazenskega postopka (Uradni list RS, št. 61/1997, 68/1997 - popr., 62/2008, 38/2013) pa je določeno, da se pričam, izvedencem, tolmačem in strokovnjakom povrnejo potni stroški, stroški za hrano in prenočišče ter nadomestilo plače oziroma izgubljenega zaslužka, izvedencem, tolmačem in strokovnjakom pa se poleg stroškov iz prejšnjega odstavka odmeri nagrada za izvedensko delo oziroma tolmačenje in povrnejo stroški v zvezi z opravljenim delom. Nadalje pa 15. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov kazenskega postopka določa, da se izvedencem in strokovnjakom za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v skladu s tarifo za plačevanje storitev sodnih izvedencev in sodnih cenilcev; da imajo izvedenci, strokovnjaki in tolmači pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom in da v primeru, če je izvedenec, strokovnjak ali tolmač uporabil naprave ali material svojega delodajalca, gre pravica do povrnitve dejanskih izdatkov delodajalcu.

7. Za odločitev v tej zadevi pa je potrebno izpostaviti tudi, da je odmero nagrade in nadomestila stroškov za delo sodnih izvedencev in sodnih cenilcev pred 1. 1. 2019 urejal Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2012, 32/2013, 50/2015, 22/2018 - ZSICT), ki je glede materialnih stroškov v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom v 45. členu določal, da se materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, obračunajo po veljavni ceni gospodarskih družb ali zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške; da mora izvedenec oziroma cenilec za obračun storitev iz prejšnjega odstavka predložiti vsaj eno ponudbo gospodarske družbe ali zavoda, ki te storitve opravlja, oziroma predložiti druga dokazila, iz katerih je razvidno ustrezno obračunavanje tovrstnih storitev ter da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu priznalo nagrado v celotni priglašeni višini, potne stroške v višini 55,48 EUR od priglašenih 55,50 EUR in materialne stroške za kopije v višini 7,20 EUR. Ostalih priglašenih materialnih stroškov za strojno in programsko opremo, izobraževanje, fotografsko opremo in pomožno opremo v skupni višini 64,67 EUR pa ni priznalo, ker ne gre za stroške, ki bi bili v neposredni povezavi z izdelanim izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta oprema in izobraževanje pogoj, da lahko izvedenec opravlja svojo dejavnost in da to niso stroški, ki so nastali izključno v zvezi z naloženim izvedenskim delom. Pritožbeno sodišče takemu stališču pritrjuje in zavrača pritožbene navedbe o zmotnosti takega zaključka kot neutemeljene, saj meni, da je mogoče kot materialne stroške, do povračila katerih je upravičen sodni izvedenec, cenilec ali tolmač, šteti samo tiste stroške, ki so neposredno povezani s konkretno izdelanim izvedenskim mnenjem. Pri tem se pritožbeno sodišče v tolmačenje pojma materialnih stroškov v zvezi z odmero nagrade in nadomestila sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem, ob upoštevanju opredelitev pojmov v Slovenskih računovodskih standardih (SRS), na katere se sklicuje pritožnik, ni spuščalo, saj so te opredelitve namenjene in se tudi uporabljajo za potrebe vodenja knjigovodstva.

9. Prav tako pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenemu sklicevanju na članek avtorjev mag. Mihaela Kranjca, sodnega izvedenca ekonomske stroke, in Matjaža Voglarja, okrožnega sodnika na Okrajnem sodišču v Ljubljani z naslovom ″Možnosti obračunavanja dela sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev″, ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu št. 4/2014 (str. 155-188). Avtorja članka v zvezi s t.i. Drugimi materialnimi stroški, ki se priznajo v višini največ 15 odstotkov od odmerjene nagrade (stran 163) sicer navajata, da po njunem mnenju, ″postavka drugi materialni stroški poleg najobičajnejših stroškov pisarniških potrebščin zajema nadomestilo za uporabo prostora, vključno s stroški uporabe prostora, računalnika in druge opreme, nabavo strokovne literature, ki pomaga SIC pri njegovem delu, in drugimi stroški, ki so povezani z izdelovanjem izvedenskih in cenilskih mnenj.″ Vendar pa hkrati v nadaljevanju izpostavljata, da se ″Ob tem lahko postavi tudi vprašanje, s katero strokovno literaturo bi SIC moral razpolagati zaradi dela v stroki, ne glede na to, ali opravlja tudi izvedensko in/ali cenilsko delo. Za posamezen primer je morda nujno pridobiti kakšno literaturo, standard ali drug predpis, ki se v stroki redkeje uporablja in ga je bilo treba pridobiti namensko zanj. Tak strošek bi sodišče praviloma moralo priznati. Po drugi strani pa bi bilo nenavadno, da bi na primer sodni izvedenec za računovodstvo priglašal stroške pridobitve slovenskih računovodskih standardov, saj se domneva, da jih dnevno uporablja pri svojem delu in bi jih moral imeti ali poznati ne glede na izvedensko delo.″ Poleg tega je potrebno upoštevati, da je bilo mnenje avtorjev, ki je izključno njihov pogled na obravnavano problematiko, in ki za sodišče nikakor ni formalno zavezujoč, oblikovan na podlagi besedila prej veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je omogočal odmero drugih materialnih stroškov v pavšalnem znesku. Sedaj veljavni Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, take določbe ne vsebuje, temveč napotuje uporabo pravilnikov za posamezno vrsto sodnih postopkov, v konkretnem primeru Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku, ki pa prav tako ne omogoča odmere materialnih stroškov v pavšalnem znesku. Namen take spremembe po mnenju pritožbenega sodišča pa zagotovo ni bil v tem, da se izvedencem, cenilcem in tolmačem omogoči neomejeno priznavanje drugih materialnih stroškov, temveč nasprotno - da se priznavanje teh stroškov omeji le na tiste materialne stroške, ki so nastali v zvezi s konkretnim izvedenskim mnenjem.

10. Nedvomno mora izvedenec, cenilec ali tolmač pri opravljanju nalog v okviru odrejenega dela razpolagati in uporabljati določeno računalniško strojno in programsko opremo, določene naprave, literaturo, pisarniški material, elektriko, vodo in podobno, vendar glede na zgoraj opisano spremembo pravne podlage za odmerjanje nagrade in nadomestila stroškov izvedencev, cenilcev in tolmačev, stroškov v zvezi s tem ne more prevaliti na breme strank. Gre za splošne stroške v zvezi z opravljanjem dejavnosti izvedenca, cenilca ali tolmača, ki so nujni pogoj za opravljanje dejavnosti. V obravnavani zadevi je izvedenec te stroške specificiral in obrazložil z uporabo pavšalno navedenih vrednosti posamezne opreme (računalnik 1.300,00 EUR, tiskalnik 400,00 EUR, specifična programska oprema za izvedence cestnoprometne stroke 3.500,00 EUR, letna nadgradnja računalniškega programa 500,00 EUR, fotografska oprema 500,00 EUR, druga pomožna oprema - merilnik razdalj, naklona in druga drobna oprema 150,00 EUR), navedbo cene obveznega letnega izobraževanja 186,70 EUR, uporabo amortizacijskih stopenj za posamezne vrste opreme, na podlagi katerih je izračunal letni strošek posamezne vrste opreme, nato pa delil te letne stroške na 25 mnenj, kolikor naj bi jih po lastnih trditvah izdelal vsako leto. Poleg tega, da ne gre za dejanske izdatke, ki bi se nanašali na konkretno izvedensko mnenje in da izvedenec ni z ničemer izkazal, da naj bi letno naredil okoli 25 izvedenskih mnenj, po mnenju pritožbenega sodišča višina materialnih stroškov ne more biti odvisna od števila izvedenskih mnenj, ki jih posamezni izvedenec izdela v obdobju enega leta. Tako tolmačenje bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS, saj bi privedlo do neenakega obravnavanja izvedencev in obremenjevanja strank s stroški izvedenskih del. Ob takem stališču bi namreč sodišče izvedencu, ki letno izdela zgolj eno izvedensko mnenje (ker je imenovan na nekem strokovnem področju, kjer je potreba sodišč po izvedenskih mnenjih zaradi števila življenjskih situacij majhna) priznalo letne amortizacijske stroške opreme v celoti. Takega stroška pa nedvomno ni mogoče naložiti v plačilo posameznemu naročniku, saj bi to pomenilo, da bi naročnik v celoti kril stroške nabave vse opreme, ki jo izvedenec potrebuje za izdelavo izvedenskih mnenj, četudi ne specifično samo za opravljanje nalog izvedenca, kar pa je nerazumno in nesprejemljivo.

11. Glede na navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe zgoraj citiranih predpisov, ki urejajo odmero nagrade in nadomestila stroškov izvedencev, cenilcev in tolmačev, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izvedenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 54. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih določa, da se v zadevah, v katerih je sodišče imenovalo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača pred uveljavitvijo tega pravilnika, za odmero plačila in povrnitev stroškov sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu ali sodnemu tolmaču uporablja Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15) ali Pravilnik o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15).