Jedro

Kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, je to pravno vprašanje na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje (tretji odstavek

210. člena ZD). Kadar pa je med dediči spor o vprašanju veljavnosti oporoke, torej o tem, ali je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oporoke določa ZD, je to v pretežni meri dejansko vprašanje, o katerem se odloča v pravdi, po izvedenem dokaznem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v I. in II.

točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodno odločbo je sodišče prve stopnje pod točko I. in II. izreka odločilo, da se za dedovanje upošteva oporoka pokojne z dne 16.07.1998 in se za dediča razglasi pastorek. Zapuščino predstavljajo nepremičnine vl. št., k.o. do celote. V točki III.

izreka pa je odločilo, da se nečaki in nečakinje po pokojničinem prvem možu, s svojim zahtevkom - domnevne terjatve, ki jo imajo do zapuščine, napotijo na pravdo (211. člen Zakona o dedovanju - ZD), pri čemer se zapuščinski postopek ne prekine.

Zaradi pritožbe oporočnih dedičev je na podlagi določil prvega odstavka 173. člena ZD prvo točko izpodbijanega sklepa z dne 11.02.2005 s sklepom opr. št. z dne

15.04.2005 spremenilo, tako da se pravilno glasi: a.) za dedovanje se upošteva oporoka pokojne z dne

16.07.1998;

b.) oporoka z dne 20.05.1999 ni veljavna in se ne upošteva pri dedovanju.

Delu pritožbenih izvajanj, v katerih se izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neveljavnosti oporoke z dne 20.05.1999, zapuščinsko sodišče ni ugodilo (drugi odstavek 173. člena ZD), ampak jih je poslalo v obravnavo sodišču druge stopnje.

V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da je pisna oporoka zapustnice pred pričami z dne 16.07.1998 sestavljena v skladu z določili 64. člena ZD in kot taka formalno veljavna. Oporoka z dne 20.05.1999 (tudi pisna oporoka pred pričami) pa je zaradi dejstva, da je sestavljena v korist oporočne priče, neveljavna (68. člen ZD).

Odločitev s pravočasno pritožbo izpodbijata oporočna dediča oporoke z dne 20.05.1999 zaradi bistvene kršitve procesnih določb in napačne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 163. členom ZD), ki ju je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je o veljavnosti oporoke z dne 20.05.1999 odločalo kot o pravnem vprašanju (tretji odstavek 210. člena ZD), ko bi moralo dediče napotiti na pravdo (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). V nadaljevanju tožba opozarja, da ZD ne prepoveduje prisotnost oporočnega dediča pri sestavi oporoke, pač pa prepoveduje, da oporočni dedič pri sestavi oporoke sodeluje kot oporočna priča. Podrejeno pa še opozarja na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s vprašanjem, ali je oporoko z dne

20.05.1999 morebiti napisala oporočiteljica sama, tako da lahko gre tudi za lastnoročno napisano oporoko (63. člen ZD), ki ima zopet posebne pogoje za veljavnost. Pritožba je utemeljena.

Oporoko z dne 20.05.1999 so kot "prisotni" podpisale štiri osebe, to sta bila pritožnika oz. oporočna dediča obravnavane oporoke in dve fizični osebi. Pritožnika zatrjujeta, da je nista podpisala kot oporočni priči (v tej vlogi sta pri sestavi oporoke sodelovali drugi dve osebi), pač pa samo v smislu seznanjenosti in strinjanja s poslednjo voljo oporočiteljice, pokojne.

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji: vsebina predložene listine je takšna, da jo je mogoče šteti za izjavo oporočne volje; oporočitelj je hotel narediti oporoko in izjava volje je podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD.

Kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, je to pravno vprašanje na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje (tretji odstavek

210. člena ZD). Kadar pa je med dediči spor o vprašanju veljavnosti oporoke, torej o tem, ali je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oporoke določa ZD, je to v pretežni meri dejansko vprašanje, o katerem se odloča v pravdi, po izvedenem dokaznem postopku.

Zapuščinsko sodišče bi moralo ob pravilni presoji 210. člena ZD, prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, ker gre za spor o dejstvih, od katerih so odvisne tiste njihove pravice, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku (prvi odstavek 210. člena ZD).

Oporočiteljica v oporoki z dne 20.05.1999 sicer ni izrecno preklicala svoje oporoke iz leta 1988, vendar jo določila oporoke iz leta 1999 razveljavljajo (prvi odstavek 101. člena ZD).

Pravdno sodišče bo moralo predvsem razčistiti vprašanje za kakšno obliko oporoke gre (pisna oporoka pred pričami ali lastnoročna oporoka) in presoditi obstoj oziroma neobstoj pogojev za veljavnost oporočnega razpolaganja.

V nadaljevanju, v kolikor bo zaključilo da gre za oporoko pred pričami, pa ugotoviti, v kakšnem svojstvu so osebe, ki so navedene kot "prisotni" sodelovale pri sestavi oporoke, moralo pa bo preveriti tudi morebitne možnosti vpliva prisotnih oporočnih dedičev na zapustničino voljo, ki naj bi jo izrazila v oporoki z dne

20.05.1999.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačne presoje določil

210. člena ZD, odločilo o vprašanju veljavnosti oporoke kot o pravnem vprašanju, ki bi se moralo kot dejansko vprašanje obravnavati pred pravdnim sodiščem. Takšno je tudi stališče sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 327/93). Navedena zmotna uporaba materialnega prava je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje naj upošteva zgoraj navedeno in napoti in z zahtevkom za ugotovitev, "da je oporoka oporočiteljice z dne 20.05.1999 veljavna oporoka", na pravdo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s

163. členom ZD.