Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno obsodi stranko na plačilo terjatve, če tožeča stranka dokazuje terjatev z računom in delnim plačilom, tožena stranka pa kljub pozivu, da specificirano in dokazno navede, zakaj oporeka plačilu računa, tega do konca glavne obravnave ne stori. Šele v pritožbi navedena trditev, da tožeča stranka blaga ni dobavila, predstavlja novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku v postopku gospodarskih sporih ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik in tožeča stranka nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki poravna znesek 2,600.877,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter v točki 3, po kateri je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške izvršilnega postopka, v preostalem delu pa je zaradi skrčitve tožbenega zahtevka izvršilni sklep razveljavilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti nadaljnje pravdne stroške.

Zoper obsodilni del sodbe je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. V obrazložitvi trdi, da samo naročilo in faktura, četudi je bila delno plačana, še ne izkazuje, da je tožnica tudi v celoti izpolnila svojo obveznost, torej da je tudi dobavila blago in da bi morala tožeča stranka dokazati, da je bila faktura opravičeno izdana za opravljeno pogodbeno obveznost, saj je toženka temu ugovarjala. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno naložilo toženi stranki plačilo zneska 2,600.877,00 SIT, saj je zaradi umika tožbe sporno le še 2,006.877,00 SIT.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva drži, ker je to skladno s 1. odst. 7. čl. ZPP. Vendar je v 2. odstavku tudi navedeno, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tudi 219. čl. ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ji tožena ni plačala zneska po računu št. 1856/91 in dokazuje z računom in delnim plačilom obveznost tožene stranke. Le-ta pa je v ugovoru splošno ugovarjala v celoti tožbenemu zahtevku, nadalje pa je navedla, da ne ve, na kaj se nanaša terjatev tožeče stranke po navedenem računu. Tožeča ji je pojasnila svojo terjatev, sodišče pa je toženko pozvalo, da navede, zakaj oporeka računu nad 300.000,00 SIT in sicer specificirano in z dokazno podlago. Tožena na ta poziv sodišča ni navedla ničesar. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, v skladu z določili ZPP, ko je ocenjevalo trditve in dokaze tožeče stranke in tožene stranke. Na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov je tudi pravilno razsojalo v skladu in na podlagi pravila o dokaznem bremenu (primerjaj 221.a čl. ZPP). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka ni dokazala dobave blaga po sporni fakturi in če bi tožeča stranka blago dobavila, bi tudi predložila dokaze o tem, pa predstavlja novo dejstvo, ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal skladno z 496.a čl. ZPP le v primeru, če bi izkazal za verjetno, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Tega pa v pritožbenem postopku niti ni zatrjeval niti izkazoval. Zato tega novega dejstva sodišče druge stopnje ne more upoštevati.

Glede ostalega dela tožbenega zahtevka pa tožena stranka ne navaja nobenih konkretnih trditev, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi materialno pravo prav uporabljeno.

O ostali pritožbeni navedbi glede višine spornega zneska pa je sodišče prve stopnje očitno pisno pomoto popravilo s posebnim sklepom, zato je pritožbena trditev postala brezpredmetna.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po 368. čl. ZPP. O stroških pritožbenega postopka je odločilo na podlagi 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP in je pritožbene stroške dolžna nositi pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa sama stroške za odgovor na pritožbo v smislu 155. čl. ZPP, ker z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve.