Jedro

Pri odmeri preživnine se po uveljavljeni sodni praksi poleg izkazanega zaslužka in splošnega premoženjskega stanja staršev upoštevajo tudi njihove možnosti za pridobivanje dohodkov. Upoštevati je treba možnosti za zaslužek v danem okolju, zlasti zavezančeve sposobnosti, upoštevajoč njegovo izobrazbo, strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo dne 9.5.1998 sklenili pravdni stranki. Mladoletni hčerki pravdnih strank N.I., roj. dne 26.9.1998, in M. I., roj. dne 13.5.2000, je zaupalo v varstvo in vzgojo materi T. I., očetu pa je naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 230,00 EUR za vsako od hčera. Uredilo je stike med mladoletnima hčerkama in očetom I. I. tako, da ti potekajo vsak drugi vikend od petka, ko oče hčerki prevzeme po končanem pouku, do nedelje zvečer do 20. ure, ko hčerki pripelje nazaj na dom k materi, vsak četrtek, ko oče hčerki prevzeme po končanem pouku, pa do petka zjutraj, ko ju pripelje v šolo. V tistem tednu, ko je stik za vikend, pa se ta stik podaljša in traja od četrtka do nedelje zvečer. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da mladoletni hčerki z očetom preživita polovico časa med poletnimi počitnicami s tem, da pravdni stranki najkasneje do 31.5. vsako leto uskladita termine teh počitnic, da pa v času ostalih počitnic in praznikov dekleti izmenično ene praznike oziroma počitnice preživita z materjo, druge pa z očetom. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kar sta zahtevali pravdni stranki več ali drugače pa je zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stikih med mladoletnima hčerkama in njunim očetom iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je specialistka psihiatrije dr. M. F. v svojem mnenju izrazila pomislek glede preavtoritativne vzgoje mladoletnih deklic s strani njunega očeta. Poudarja tudi, da je izvedenka klinične psihologije V. S. predlagala, naj imata deklici z očetom stike v približno takšnem obsegu in načinu, kot do sedaj. Tožnica opozarja, da je v obdobju, ko je izvedenka opravila razgovore z deklicama, veljala začasna odredba naslovnega sodišča, izdana dne 24.1.2004, po kateri sta deklici preživljali vsak drug vikend od petka popoldne do nedelje pri tožencu ter enkrat tedensko v času po pouku do večera, ko ju je toženec pripeljal domov k tožnici. Poudarja, da je izvedenka predlagala, naj stiki potekajo vsak drugi vikend in en določen dan v tednu, dodala pa je še, da se stiki na željo deklic lahko povečajo. Tožnica navaja, da je izvedenka na naroku, ko je bila zaslišana pojasnila, da sta ji dekleti povedali, da si ne želita več stikov kot jih imata doslej. Potem, ko je pogledala v svoje zapiske je citirala izpoved deklic, da si želita stikov s tožencem vsak drugi vikend tako kot do sedaj, le še kakšen dan manj. Režima nista želeli spreminjati, ker sta ga navajeni in jima takšna situacija odgovarja. Tožnica meni, da je zato nerazumljiva odločitev sodišča, da se stiki povečajo in sicer tako, da deklici med tednom prespita iz četrtka na petek pri očetu, oziroma se t. i. vikend stiki razširijo iz četrtka na nedeljo, zlasti še, ker sta deklici povedali, da si takih stikov ne želita. Tožnica meni, da taki stiki med tednom, ko deklici menjata učno okolje, zanju niso koristni. Tožnica višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni skladno z izvedenskim mnenjem, podrejeno pa predlaga, naj zadevo vrne v ponovljeni postopek, kjer naj sodišče prisluhne deklicama in z njima opravi razgovor.

Toženec pa se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje v delu, v katerem je ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, in to zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in izpodbijano odločitev spremeni tako, da mladoletni hčerki zaupa njemu v varstvo in vzgojo, materi pa naloži plačevanje ustrezne preživnine. V primeru zavrnitve pritožbe v delu, ki se nanaša na odločitev o varstvu in vzgoji hčera, pa toženec predlaga, naj sodišče spremeni odločitev o višini preživninske obveznosti, saj je ta po njegovem mnenju določena previsoko. Podrejeno toženec predlaga, naj višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prezrlo vse njegove navedbe in opozorila glede psihološkega stanja in osebnostne neprimernosti matere za varstvo in vzgojo mladoletnih hčera. Poudarja, da sodišče ni pridobilo podatkov o duševnem stanju tožnice in njenem večletnem zdravljenju pri psihiatrinji dr. S., kakor je predlagal že na naroku dne 14.3.2008. Meni, da sta izvedenski mnenji sodnih izvedenk pomanjkljivi, saj bi morali celovito osebnostno analizirati obe stranki in ne le v luči njunega odnosa do otrok. Meni, da izvedenski mnenji ne odražata resničnega stanja, saj sta bili izdelani šele v mesecu septembru in oktobru 2008, torej že v času, ko sta bili hčeri na podlagi začasne odredbe z dne 24.1.2008 že nekaj mesecev zaupani v varstvo in vzgojo materi, zaradi česar sta utegnili biti njuni mnenji dani pod vplivom matere. Toženec tudi opozarja, da mati nima ustreznih materialnih pogojev za odraščanje hčera. Poudarja, da tožnica s hčerkama živi v garsonjeri, medtem ko ima on 90 m2 veliko stanovanje. Glede višine preživninske obveznosti, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, pa toženec meni, da bi se moralo sodišče opreti le na podatke o višini njegovih prejemkov na dan, ko je odločitev sprejelo. Opozarja, da so njegovi skupni dohodki v obdobju od decembra 2008 do februarja 2009, ko je bila izdana sodba, znašali 1.500,00 EUR in da je na podlagi teh podatkov tudi dobil brezplačno pravno pomoč. Zato meni, da je sodišče prve stopnje njegovo preživninsko obveznost določilo previsoko.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

1. O varstvu in vzgoji mladoletnih N. in M. I. Odločitev sodišča, da je mladoletnima N. in M. v največjo korist, da njuno vzgojo in varstvo po razvezi zakonske zveze prevzame mati, je pravilna in v skladu s 105. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi upoštevalo tako mnenje centra za socialno delo kot tudi izdelani izvedenski mnenji izvedenk s področja psihiatrije in klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je prav zaradi očitkov toženca, da tožnica zaradi psihičnega stanja ni sposobna prevzeti odgovornosti za varstvo in vzgojo mladoletnih hčera, postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je zavzela jasno stališče, da je mati urejena in brez psihotičnih črt. Tudi izvedenka klinične psihologije je v izvedenskem mnenju ugotovila, da ob pregledu ni bilo opaziti znakov, ki bi kakorkoli potrjevali moževe navedbe o njeni neustreznosti. Mnenje centra za socialno delo in izvedenk je skladno v tem, da je tožnica zaradi osebnih lastnosti primernejša za varstvo in vzgojo hčera kot toženec. Glavni razlog za takšno odločitev je bil v ugotovitvi, da toženec nekritično presoja svoja ravnanja in da skuša sebe prikazati v najboljši možni luči, ženi pa sistematično vztrajno pripisuje vse negativne lastnosti. Po oceni izvedenke klinične psihologije bi se utegnilo tako obsežno pomanjkanje uvida v lastni prispevek pri nastanku problema pojavljati tudi na področju njegovih odnosov s hčerkama, kar bi lahko znatno oslabilo njegove zmožnosti za zadovoljevanje njunih razvojnih potreb. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnica sposobna večjega sodelovanja oziroma boljše komunikacije z očetom otrok. Ugotovilo je tudi, da sta hčerki izvedenki povedali, da si želita ostati pri materi, izvedenka pa je tudi ocenila, da je želja deklet pristna. Višje sodišče je zato ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je tako v tem delu zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. O stikih med hčerkama in tožencem Izvedenka je podala tudi oceno, kakšen obseg stikov z očetom bi bil dekletoma v največjo korist. Iz izvedenskega mnenja V. S. izhaja, da je razgovore z dekletoma opravila v mesecu septembru 2008. V mesecu septembru 2008 so stiki med dekletoma in njunim očetom že potekali v skladu s sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 13.6.2008. V tej sodni poravnavi sta se dogovorili, da od 1.9.2008 dalje potekajo stiki med hčerkama in očetom vsak drugi konec tedna od petka, ko oče hčerki prevzame po končanem pouku, pa do nedelje zvečer do 20. ure, ko hčerki pripelje nazaj na dom k materi in vsak četrtek, ko oče hčeri prevzame po končanem pouku, pa do petka zvečer, ko ju do 20. ure pripelje nazaj na dom k materi, razen takrat, ko ima oče s hčerkama stik preko vikenda, ko se ta stik podaljša in traja dejansko od četrtka do nedelje. Tako ni pravilna pritožbena navedba, da so v obdobju, ko je izvedenka opravila razgovor z dekletoma, stiki potekali tako, da dekleti pri očetu med tednom nista prespali. Izvedenka je v svojem mnenju poudarila, da sta dekleti s trenutno situacijo zadovoljni, da sta veseli, da se je oče tako spremenil, da gresta radi k njemu in jima je všeč, ko se skupaj igrajo in hecajo. Navedla je, da si dekleti še naprej želita takšnih stikov, kot so potekali do tedaj. Ob ugotovitvi izvedenke klinične psihologije, da je oče obema hčerkama toplo naklonjen, da ju ima iskreno rad, da želi biti z njima povezan in odgovorno izpolnjevati svoje starševske naloge, da dekleti občutita njegovo čustveno toplino in ga sprejemata ter ob ugotovitvi, da se je tožnica ob sklenitvi sodne poravnave o stikih dne 13.6.2008 strinjala s takšnim načinom izvrševanja stikov, da hčerki tudi med tednom prespita pri tožencu, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bodo s takšnimi stiki zagotovljene koristi obeh hčera. Višje sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 106. člena ZZZDR in je zato v tem delu zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. O preživninski obveznosti toženca Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da nepokrite potrebe vsake deklice znašajo 385,00 EUR mesečno. Ob ugotovitvi, da tožnica zasluži povprečno 1.223,00 EUR mesečno, in da ostajata varstvo in vzgoja pretežno na njej, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da preživninska obveznost toženca nikakor ne more biti nižja od 230,00 EUR mesečno za vsako deklico. Toženec je po poklicu profesor športne vzgoje in ne zatrjuje, da bi mu zdravstveni razlogi preprečevali delo. Po uveljavljeni sodni praksi se poleg izkazanega zaslužka in splošnega premoženjskega stanja staršev upoštevajo tudi njihove možnosti za pridobivanje dohodkov. Upoštevati je treba možnosti za zaslužek v danem okolju, zlasti zavezančeve sposobnosti, upoštevajoč njegovo izobrazbo, strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kljub trenutni nezaposlenosti njegova preživninska obveznost ne more biti nižja od 230,00 EUR mesečno za vsako hčerko. Višje sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 129. in 129.a člen ZZZDR. Zato je toženčevo pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na določitev njegove preživninske obveznosti, zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pravdni stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato morata kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).