Jedro

Za ugotovitev, da je revident huje kršil delovne obveznosti po določbi 4. točke 84. člena Pravilnika ne more zadoščati ugotovitev, da je očitno zanemaril delovne zadolžitve oziroma si jih je po svoje razlagal, saj bo treba ugotoviti, katere so te zadolžitve, ki naj bi jih zanemaril in kakšne so bile ali bi lahko bile posledice zaradi zanemarjanja teh zadolžitev. Šele, če se bo ugotovilo in obrazložilo oba konstitutivna elementa hujše kršitve delovne obveznosti, bo mogoče zaključiti, ali so bili izpolnjeni pogoji za preklic pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 90. člena ZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 23.10.1992 in 1.12.1992, s katerima je bila preklicana pogojna odložitev prej izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik ponovno storil hujšo kršitev delovne obveznosti. Zato je bil posledično tudi zavrnjen njegov zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ni sprejemljiva odločitev sodišča v izpodbijani sodbi, ki pri odločitvi, da je revident storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni opredelilo dejanskega stanja kršitve, ni ugotovilo subjektivnega odnosa revidenta do dejanja in ni ugotavljalo konkretnih kršitev in kvalifikatornih okoliščin. Poleg tega sodišče ni raziskalo okoliščin v zvezi z možnostjo, da je revident s svojim ravnanjem ogrozil ali bi lahko ogrozil zdravje oziroma življenje delavcev ali povzročil ali lahko povzročil materialno škodo, kot je to že zahtevalo revizijsko sodišče. Ker revidentovo ravnanje ni bilo tako, ki bi kazalo na kršitev delovnih obveznosti je predlagal, da revizijsko sodišče revizji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob reševanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti. Ker revizija ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je po mnenju revizijskega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo.

Po določbi prvega odstavka 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji oziroma tistega, kar je določil delodajalec, krši delovno obveznost. Tretji odstavek istega člena pa določa, da kršitve delovni obveznosti določajo zakon, splošni akt oziroma kolektivna pogodba.

Tožena stranka je kršitve delovnih obveznosti opredelila v Pravilniku o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: Pravilnik). Kot eno izmed hujših kršitev delovnih obveznosti je v 4. točki 84. člena Pravilnika opredelila neizpolnjevanje oziroma neupoštevanje določil zakonov, predpisov in splošnih aktov, ki urejajo varstvo pri delu, varstvo pred požarom, prihod na delo in odhod z dela ter gibanje na območju podjetja ali na delo po teh določilih, z neizpolnjevanjem oziroma neupoštevanjem teh določil pa bi se ogrozilo ali lahko ogrozilo svoje zdravje ali življenje, zdravje ali življenje sodelavcev ter drugih delavcev oziroma oseb, ali povzročila ali lahko povzročila materialna škoda podjetju, delavcem podjetja ali drugim osebam. Opis te hujše kršitve delovnih obveznosti kaže na to, da ima kršitev dva konstitutivna elementa. Prvi element je blanketna določba, ki kršitev določa s kršitvijo drugih, v organizaciji upoštevnih predpisov za varno delo, drugi element pa je povzročitev ali možna povzročitev ogrožanja zdravja ali življenja oziroma premoženja, ki mora nastopiti kot posledica neizpolnjevanja oziroma neupoštevanja predpisov. V tem primeru torej ogrožanje (tudi možno) zdravja ali življenja oziroma povzročitev škode (tudi možne) ne pomeni kvalifikatorne okoliščine, ki vsaj praviloma omogoča izrek najhujšega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ampak konstitutivni elemement, ki ga je potrebno ugotoviti, da sploh lahko ugotovimo hujšo kršitev delovne obveznosti.

Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka z dne 18.9.1992 ne vsebuje popolnega opisa hujše kršitve delovne obveznosti, ki naj bi jo storil revident, saj se opis vsebinsko nanaša samo na en kostitutiven element hujše kršitve. Revizijsko sodišče je v sklepu z dne 20.6.1995 reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi obeh nižjih sodišč, glede na to, da je v zahtevi kot kršitev formalno opredeljena 4. točka 84. člena Pravilnika. Ugotovilo je, da zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ne vsebuje vseh elementov, ki bi bili potrebni za obravnavanje v disciplinskem postopku. Ugotovilo je tudi, da niti iz disciplinskega spisa niti iz dokazov, izvedenih pred sodiščem, ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin bi revident s svojim ravnanjem lahko ogrozil svoje zdravje ali življenje oziroma življenje delavcev, ali bi povzročil ali bi lahko povzročil materialno škodo.

Čeprav je bila odločitev in razlogi odločitve revizijskega sodišča jasna, nižji sodišči nista ugotovili, ali je možno ugotoviti vse bistvene elemente očitane hujše kršitve delovne obveznosti.

Revizijsko sodišče ne dvomi v ugotovitev izpodbijane sodbe, da je zaradi požara, ki je izbruhnil v dekaširnici, obstajala nevarnost, da se lahko požar razširi na sosednje naprave. Vprašanje pa je, kako lahko ta splošna ugotovitev vpliva na disciplinsko odgovornost revidenta, če naj bi za požar izvedel takrat, ko je bil že pogašen. Predvsem pa sodišče ni ugotovilo bistvene okoliščine, ali je požar v dekaširnici pomenil tak dogodek, da bi ga bilo možno označiti kot dogodek, ki zahteva izreden pregled (9. člen Pravilnika za izvajanje prvih, periodičnih in izrednih pregledov ter preizkusov delovnih priprav in naprav z vidika varstva pri delu). Če za tak dogodek ne bi šlo, bi bila vprašljiva nadaljnja izvajanja o posledicah takega dogodka, če pa bi za tak dogodek šlo, bi lahko bila vprašljiva revidentova odgovornost, saj bi po določbi 8. člena prej citiranega Pravilnika moral biti po sanaciji požara opravljen komisijski preizkus stanja (to dejstvo ni bilo ugotavljano), ponovni pričetek obratovanja pa bi lahko, glede na določbo 30. člena istega pravilnika, odredil samo vodja TOZD. Iz pravilnika ni razvidno, da bi se pooblastila komisije ali vodje TOZD lahko prenašala na druge delavce (kot to na podlagi izjave priče ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi). Revidentu namreč glede na opis del in nalog ni mogoče očitati, da kot odgovorni delovodja ni bil prisoten v prvi fazi sanacije požara v dekaširnici, saj je bil o požaru obveščen kasneje, odprto pa je morda lahko vprašanje v zvezi s sanacijo posledic požara in ponovnim zagonom. Ni ugotovljeno, ali je bil revident tisti, ki bi moral dati ustrezna navodila za sanacijo posledic, kdaj naj bi bil ponoven zagon poizkušan, kdaj se je izvedelo, da zagon zaradi razlogov izven požara ni možen in kakšna je bila vloga revidenta pri tem. Ni ugotovljeno, ali je možno posledice (morebitno škodo), da ni prišlo do ponovnega zagona, pripisati revidentu. Ni tudi ugotovljeno, kakšna bi lahko bila škoda zaradi kasnejšega vpisa dogodka (izrednega dogodka?) v dežurno knjigo, saj naj bi bil tovrsten požar pogost dogodek v dekaširnici. Za ugotovitev, da je revident huje kršil delovne obveznosti po določbi 4. točke 84. člena Pravilnika ne more zadoščati ugotovitev, da je očitno zanemaril delovne zadolžitve oziroma si jih je po svoje razlagal, saj bo treba ugotoviti, katere so te zadolžitve, ki naj bi jih zanemaril in kakšne so bile ali bi lahko bile posledice zaradi zanemarjanja teh zadolžitev. Šele, če se bo ugotovilo in obrazložilo oba konstitutivna elementa hujše kršitve delovne obveznosti, bo mogoče zaključiti, ali so bili izpolnjeni pogoji za preklic pogojne odložitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 90. člena ZDR).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).