15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 5. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1232/2002 z dne 13. 7. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, ki je na pritožbo stranskih udeležencev odpravilo lokacijsko dovoljenje Upravne enote Murska Sobota za gradnjo prizidka delavnice za strojno obdelavo kovin in poslovnega prostora ter zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrnilo.

2.Pritožnica se z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne strinja. Zatrjuje kršitev 14., 49. in 153. člena Ustave. V ustavni pritožbi obširno opiše sam postopek pridobitve lokacijskega dovoljenja za gradnjo delavnice za strojno obdelavo kovin ter pojasnjuje Poročilo o meritvah ničelnega stanja hrupa v naravnem in življenjskem okolju (v nadaljevanju Poročilo), ki ga je izdelal Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja iz Maribora. Sporno delavnico naj bi nameravala zgraditi zaradi zaposlitve moža in sina, ki naj bi bila brezposelna. Naselje Bakovci naj bi bilo mešano območje (stanovanjsko, kmetijsko, poslovno), ki spada po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95 in nasl. – v nadaljevanju Uredba) v III. stopnjo varstva pred hrupom. Meni, da sodišče zato ne bi smelo upoštevati 8. člena Odloka o sprejetju zazidalnega načrta in prostorsko ureditvenih pogojev za ureditveno območje naselja Bakovci (Uradne objave, št. 21/88 in nasl. – v nadaljevanju Odlok), ki predpisuje na spornem območju le mirne proizvodne in storitvene obrti. Odlok naj bi bil v neskladju z Uredbo, zato pobudnica meni, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati Uredbo, ki je hierarhično višji pravni akt. V postopku naj ne bi bilo dokazano, da gre za velik hrup. Zatrjuje, da ima pravico do nadomestne gradnje ne glede na namembnost novega objekta. V soseski naj bi bilo več gradenj, ki naj bi povzročale hrup.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s to določbo Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala.

4.V zvezi z uporabo prava namreč Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne podlage, ki bi jo bilo mogoče oceniti kot samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) v sodnih postopkih. Takšnih kršitev izpodbijani sodni odločbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pritožnici pojasnilo z razumnimi pravnimi argumenti, da mora lokacijsko dovoljenje temeljiti na prostorskem izvedbenem aktu. Očitek pritožnice, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati le Uredbo in ne Odlok je neutemeljen, ker Uredba določa le mejne ravni hrupa za posamezno območje, za izdajo lokacijskega dovoljenja pa mora biti izpolnjen pogoj mirne proizvodne obrti, določen v 8. členu Odloka. Zgolj dejstvo da pritožnica pravo razume drugače od sodišča, pa ne zadošča za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

5.Nezadovoljstvo pritožnice z izpodbijano odločitvijo ne more utemeljiti očitka o kršitvi pravice iz 49. člena Ustave. Za tako kršitev bi šlo, če bi izpodbijana sodna odločba vsebovala stališče, ki bi bilo v neskladju s to človekovo pravico, česar pa pritožnica ne izkaže. Prav tako ni mogoče s pavšalnimi očitki o drugih objektih v soseski, ki naj bi tudi povzročali hrup, utemeljiti ustavne pritožbe.

6.Pritožničinega očitka, da je bilo z izpodbijano sodbo kršena določba 153. člena Ustave (usklajenost pravnih aktov), v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati, ker ta določba ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan