Jedro

Sodišče je argumentacijo usmerilo v bistveno ugotovitev izvedenke, da tožnica s priznanimi stvarnimi razbremenitvami ne potrebuje še časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Časovna razbremenitev kot taka ne more nadomestiti nujno potrebnih stvarnih razbremenitev. Kompenzacija, ki si jo želi tožnica iz praktičnih razlogov, ni dopustna. Le dosledno upoštevanje ustreznega dela je zagotovilo, da bo tožnica ustrezno delo zmogla opravljati v polnem delovnem času.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 27. 7. 2021 in št. dokumenta: ... z dne 24. 2. 2021. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (80 %) in zaradi posledic poškodbe izven dela (20 %). Priznalo ji je pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času od 14. 1. 2021 dalje ter tožencu naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in priznanje pravice do delnega nadomestila, o odmeri katerega naj bi odločil toženec. Odločilo je, da toženec nosi stroške postopka v deležu 50 %.

2. Zoper sodbo je po pooblaščenki tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožencu naj naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožnica živi in dela na kmetiji. Ima 37 let in 8 mesecev delovne dobe. Zaradi stalnih težav v levem kolenu po poškodbi, bolečin v vratu in ledvenem delu, zaradi hudega obstruktivnega sindroma apneje ob stalni uporabi bepap ST terapije in kroničnega kašljanja, zaradi ezofilne astme, ni sposobna za delo v polnem delovnem času. Ker je sodišče v celoti sledilo mnenju izvedenke dr. A. A. je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Mnenje je v nasprotju s pravili stroke in polno nejasnosti in kontradiktornosti. Glede na številne zdravstvene težave, tožnica potrebuje časovno razbremenitev, ki bi ji omogočila še naprej opravljati delo na kmetiji ali pa si poiskati drugo zaposlitev. Tako obsežne stvarne razbremenitve, tožnici onemogočajo kakršnokoli delo na kmetiji oziroma najti drugo zaposlitev. Tožničino zdravstveno stanje je hudo in sploh ni zaposljiva. Stopnja in kategorija invalidnosti nista pravilno ugotovljeni. Obširno izvedensko mnenje vsebuje le kratko obrazložitev, ne pojasni pa katera dela bi lahko tožnica s takšnimi omejitvami 8 ur dnevno opravljala. Stvarnih razbremenitev tožnica v realnem življenju ne more realizirati, pa tudi noben drug delodajalec ne, saj tožnica ne more delati ničesar. Realna je ugotovitev sodne izvedenke v dopolnitvi, da naj skladno s svojim delodajalcem prouči možnost zaposlitve v okviru preostale delovne zmožnosti. Pri tožnici ni upoštevano dejansko stanje in specifika glede zaposlitve. Pritožnica je samozaposlena na kmetiji, kjer delovna mesta niso definirana. Ne more izbirati katera dela lahko opravlja in katera ne. Ob bolniškem staležu za polovični delovni čas je tožnica ugotovila, da ji časovna razbremenitev odgovarja in se njeno zdravstveno stanje ne poslabšuje. Tožnica bi ob tem lahko na kmetiji zaposlila še koga, ki bi opravljal dela, ki jih tožnica ne zmore. Postopki so bili vodeni samo s teoretičnega vidika, brez upoštevanja življenjskih realnih možnosti delavcev, ki jim je tako odvzeta možnost lastnega preživetja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ... z dne 27. 7. 2021 in št. dokumenta: ... z dne 24. 2. 2021, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je potrebno tožnici priznati še pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodne izvedenke MDPŠ. Prvostopno sodišče je ugotovilo vsa pravotvorna dejstva za presojo tožbenega zahtevka. Imenovana sodna izvedenka MDPŠ pri tožnici ni ugotovila zdravstvenih sprememb, ki bi pogojevale priznanje časovne razbremenitve krajšega delovnega časa 4 ur kot vtožuje tožnica. Sodišče je o vprašanjih s področja medicinske stroke, za katero samo nima znanja pravilno vključilo sodno izvedenko MDPŠ. Izvedenka MDPŠ je soočila zdravstveno stanje zavarovanke na eni strani, na drugi strani pa obremenitve in škodljivosti na delovnem mestu.1 Pri tej oceni gre za objektivizacijo v skladu z uveljavljanimi standardi ocenjevanja invalidnosti.

7. Sodišče se je opredelilo tudi do vrste organizacije opravljanja dejavnosti tožnice. Tudi po pritožbeni oceni je sodišče na podlagi sodnega izvedovanja2 sprejelo pravilno dokazno oceno, ki je razvidna iz 13. točke obrazložitve sodbe ter ugotovilo, da je glede na podano izvedensko mnenje in dodatno dopolnilno izvedensko mnenje prišlo do položaja, kjer je skladno z 8. členom ZPP samo presoditi izvedensko mnenje in odločiti o tožbenem zahtevku.

8. Nosilni argument pritožbe, da številne zdravstvene težave tožnici preprečujejo opravljanje dela v polnem delovnem času, v tem sporu ni bil potrjen. Namen invalidnosti ni le v ugotovitvi, da zavarovanec določenega dela ne zmore več opravljati, pač pa preprečevanje poslabšanja zdravstvenega stanja, ob nadaljnjem opravljanju ustreznega dela. Katere bolezni in na kakšen način vplivajo na invalidnost je stvar specialista MDPŠ. Tako niso zgolj pomembne diagnoze in zdravstvene težave, temveč odgovor na vprašanje, kako te zdravstvene težave vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost. Pritožnica tudi s pritožbenimi ugovori ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost in logičnost izvedenskega mnenja. Na tožničino celokupno zdravstveno stanje vplivajo vse diagnoze in zdravstvene težave, ki so soočene s tveganji dela, ki ga tožnica opravlja upoštevajoč 63. člen ZPIZ-2. Izpodbijana odločitev je življenjsko logična in prepričljiva.

9. Sodišče je v 11. točki argumentacijo usmerilo v bistveno ugotovitev izvedenke, da tožnica s priznanimi stvarnimi razbremenitvami ne potrebuje še časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Časovna razbremenitev kot taka ne more nadomestiti nujno potrebnih stvarnih razbremenitev. Kompenzacija, ki si jo želi tožnica iz navedenih (praktičnih) razlogov ni dopustna. Ustrezno je bilo pojasnjeno, da je le dosledno upoštevanje ustreznega dela3 zagotovilo, da bo tožnica ustrezno delo zmogla opravljati v polnem delovnem času.

10. Neuspešno mora ostati tudi pritožničino razlogovanje, da ji delodajalec4 ne more zagotoviti opravljanja del, ki bi bila ustrezna njeni preostali delovni zmožnosti. Namen invalidskega postopka je v okviru zavarovančeve preostale delovne zmožnosti ugotoviti dela, ki jih lahko opravlja. Delodajalec je po prejemu dokončne odločbe o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti dolžan delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, usposobljenosti in izobrazbi. Gre za zakonsko obveznost iz 196. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 78/2013 z dne 20. 9. 2013).5

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in sklep o sodnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sama svoje stroške postopka pritožbe.

1 V okviru 63. člena ZPIZ-2, kar je nenazadnje razvidno tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja ter obrazložitve sodišča v 7. točki. 2 Pisno izvedensko mnenje in njegova dopolnitev. 3 Izkazana potreba po stvarnih razbremenitvah. 4 Tožnica je s. p. 5 Če delodajalec ugotovi, da ustreznega dela delovnemu invalidu ne more ponuditi, skladno s 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 167/2007 s spremembami) po predhodni pridobiti mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved o zaposlitvi (procesna predpostavka ter pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, v kolikor ima delodajalec zaposlenih 5 ali več delavec) obstoječo pogodbo o zaposlitvi odpove.