Jedro

Organ druge stopnje ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 po nadzorstveni pravici.

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo z odločbo, katere odpravo tožnik zahteva, odločeno o njegovem predlogu, naj se odločba št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nično. Ker je bil njegov zahtevek zavrnjen, z morebitno odpravo odločbe ne more doseči spremembe v svojem pravnem položaju. Navedena odločba, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem neskladne gradnje, bi namreč kljub ugoditvi obravnavnemu zahtevku ostala v veljavi.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V obširni tožbi med drugim navaja, da je ugotovljeno neizpolnjevanje pogojev A.A. za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da je iz tega razloga inšpekcijska odločba št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 nična. Poudarja, da je o njegovem predlogu za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz razloga, ker jo je izdal nepristojen organ, saj inšpektor ni izpolnjeval strokovnih pogojev za opravljanje dela, odločal A.A. sam, torej nepristojen organ. S tem, ko v zadevi ni odločala strokovno usposobljena oseba, je bilo poseženo v njegove človekove pravice iz 14. in 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Poudarja, da toženka ni sprejela odločitve v zvezi s vprašanjem zakonitosti sprejetih odločitev glede vodenja postopkov in odločanja uradne osebe A.A. Zato o ničnosti inšpekcijske odločbe še ni bilo odločeno, na ničnost pa mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Z izigravanjem pravil ZUP toženka tožniku onemogoča vstop v postopek. Na ta način lastnik nepremičnine niti nima možnosti učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Uveljavlja tudi neustavnost Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in ZUP. Slednji kot pritožbenega razloga ne predvideva razloga, da je odločbo izdal nekdo, ki za to ni izpolnjeval pogojev. Zato gre za pravno praznino.

4. Predlaga, naj sodišče odpravi sklep 0612-635/2011-MOP-106 z dne 30. 11. 2016, samo ugotovi nezakonitost odločbe št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011, odločbo 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007 izreče za nično ter ugotovi, da je toženka z izdajo odločb 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepov 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73(24411) z dne 18. 7. 2014 kršila njegove ustavne pravice iz 2., 5., 14., 22., 25., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora le presoja zakonitosti sklepa Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-635/2011-MOP-106 z dne 30. 11. 2016, kot navaja tožnik na naslovni strani tožbe, ne pa tudi presoja zakonitosti odločb toženke št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011 in 06122-3259/2007-21(8204) z dne 23. 11. 2011 ter sklepov 06122-3259/2007-46(24415) z dne 8. 10. 2013 in P06122-3259/2007-73(24411) z dne 18. 7. 2014, kljub temu, da tožnik v tožbenem predlogu predlaga, naj sodišče ugotovi, da je toženka pri izdaji navedenih aktov kršila njegove ustavne pravice. Prav tako ni predmet sodbe tožnikov predlog, naj sodišče ugotovi ničnost odločbe št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007. Zoper vse navedene akte je namreč tožnik sprožil upravne spore, ki so bili pravnomočno končani že pred vložitvijo predmetne tožbe z odločitvami tega sodišča I U 270/2012 z dne 11. 10. 2012, I U 1539/13 z dne 13. 2. 2014, I U 572/2014 z dne 3. 7. 2014 in I U 434/2015 z dne 24. 3. 2016, pri čemer sodišče v navedenih odločbah ni ugotovilo njihove ničnosti oziroma neustavnosti. Tudi sicer pa je tožba zoper vse navedene akte vložena prepozno.

8. V zadevi je torej sporna odločitev o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011, po nadzorstveni pravici, ki jo je tožnik vložil 4. 7. 2016 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, kot to ugotavlja toženka. Tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja. Po navedeni določbi pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz prve točke 279. člena tega zakona.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za odločitev, da tožnik za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne izkazuje pravne koristi. Sodišče zato sledi tej obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z navedbami v tožbi pa dodaja:

10. Po prvem odstavku 276. člena ZUP lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici organ druge stopnje. Organ druge stopnje pa ne more odpraviti ali razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, če je pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil, saj ne more v okviru izrednega pravnega sredstva drugače presoditi odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku že sam presodil za zakonito (tako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 in Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 456).

11. Iz izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Novo mesto št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga tožnik v predmetni zadevi, vložena pritožba. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo št. 0612-635/2011-12-06421133 z dne 20. 8. 2013. Že navedeno je razlog, da tožnik z zahtevo za odpravo te odločbe po nadzorstveni pravici ne bi mogel uspeti, torej da za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ne izkazuje pravne koristi.

12. Poleg tega tožnik z odpravo navedene odločbe svojega pravnega položaja tudi sicer ne bi izboljšal, saj bi odločba št. 06122-3259/2007-8204-3 z dne 26. 9. 2007, s katero je bilo odločeno o njegovih obveznostih v zvezi z obstojem neskladne gradnje, ostala v veljavi, kar je pravilno ugotovila toženka.

13. Toženka tudi ne izigrava pravil ZUP in tožniku ne onemogoča vstopa v postopek. Tožnik je namreč imel možnost pritožbe zoper odločbo št. 06122-3259/2007-19(8204) z dne 14. 11. 2011. Prav tako je imel možnost zoper to odločbo uveljavljati izredna pravna sredstva, kar je tudi storil. Zoper vsako odločitev prvostopenjskega organa in toženke o izrednih pravnih sredstvih mu je bila torej zagotovljena pravica do pravnega sredstva, tj. do pritožbe oziroma do tožbe in tožnik vsa ta sredstva tudi vlaga. Glede na to ZIN in ZUP zagotavljata učinkovito pravno varstvo in nista v nasprotju z Ustavo RS.

14. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja z izreka sodbe, brez presoje tožbenih navedb, ki ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, ki so za odločitev bistvene, ne prerekajo in se nanašajo na odločitve, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi navedena nova dejstva in dokazi pa niso pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.