Jedro

Ker je parcelna številka poleg katastrske občine identifikacijski znak nepremičnine, sprememba identifikacijskih znakov nepremičnin v trditveni podlagi in v tožbenem predlogu pomeni, da se tožba nanaša na druge nepremičnine, zaradi česar v takem primeru ne gre zgolj za popravo tožbe, temveč za drug tožbeni predlog (sprememba istovetnosti zahtevka), kar predstavlja spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka glasi: „I. Za potrebe gospodujoče nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X, v lasti drugega tožnika, obstoji v korist vsakokratnih lastnikov navedene nepremičnine služnost peš hoje, vožnje z osebnimi vozili ter vožnje z vso kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijske dejavnosti po poti, ki v širini 3 metrov poteka po nepremičninah s parc. št. 687 in 685, obe k. o. X, last tožene stranke, in sicer po vzhodnem delu parcele št. 685 in zahodnem delu parcele št. 687, pri čemer poteka meja med obema navedenima parcelama po sredini služnostne poti, iz smeri javne poti s parc. št. 723/4, k. o. X, iz smeri severa proti jugu, do nepremičnine s parc. št. 690, k. o. X, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 687 in 685, obe k. o. X. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na poti, ki v širini 3 metrov poteka po nepremičninah s parc. št. 687 in 685, obe k. o. X, last tožene stranke, in sicer po vzhodnem delu parcele št. 685 in zahodnem delu parcele št. 687, pri čemer poteka meja med obema navedenima parcelama po sredini služnostne poti, iz smeri javne poti s parc. št. 723/4, k. o. X, iz smeri severa proti jugu, do parc. št. 690, k. o. X, vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred 14. 8. 2010, zlasti odstraniti lesene tramove in trak ter znižati klančino na služnostni poti, tako da bo pot prevozna z osebnimi vozili in z vso kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijske dejavnosti.

IV. Tožena stranka je dolžna drugemu tožniku povrniti njegove stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 112,58 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Prvi, tretji in četrti tožnik so dolžni povrniti toženi stranki njene stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 321,38 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.“, - v III. točki izreka tudi v preostalem delu zavrne tožbeni zahtevek glede nepremičnin s parc. št. 546, 547, 695, 549, 692, 565, 541 in 550, vse k. o. X. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvi, tretji in četrti tožnik so dolžni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 231,48 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin: s parc. št. 546, ki je v lasti prvega tožnika, in s parc. št. 547, ki je v solastnini A. O. do 2/3, obe k. o. X, s parc. št. 695, 556 in 549, vse k. o. X, ki so v lasti drugega tožnika, s parc. št. 692, 565 in 541, vse k. o. X, ki so v lasti tretje tožnice, ter s parc. št. 550, k. o. X, ki je v lasti četrtega tožnika, obstoji v korist vsakokratnih lastnikov navedenih nepremičnin služnost peš hoje, vožnje z osebnimi vozili ter vožnje z vso kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijske dejavnosti po poti, ki v širini 3 metrov poteka po nepremičninah s parc. št. 687 in 685, obe k. o. X, last tožene stranke, in sicer po vzhodnem delu parcele št. 685 in zahodnem delu parcele št. 687, pri čemer poteka meja med obema navedenima parcelama po sredini služnostne poti, iz smeri javne poti s parc. št. 723/4, k. o. X, iz smeri severa proti jugu, do nepremičnine s parc. št. 690, k. o. X, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 687 in 685, obe k. o. X (I. točka izreka), naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni na poti, opisani v I. točki izreka, vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred 14. 8. 2010, zlasti odstrani lesene tramove in trak ter zniža klančino na služnostni poti, tako da bo pot prevozna z osebnimi vozili in z vso kmetijsko mehanizacijo za potrebe kmetijske dejavnosti (II. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 450,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži zaključek sodišča, da je tožena stranka zatrjevala prenehanje ter nekoristnost služnosti, saj je vseskozi trdila, da služnost sploh nikoli ni nastala. Zmoten je tudi zaključek glede pravočasnosti sodnega varstva. Tožeča stranka je tožbo morda res vložila pred potekom treh let odkar zatrjuje, da naj bi tožena stranka preprečila domnevno uporabo domnevne služnostne poti, vendar je v tožbi zahtevala, da se ugotovi obstoj služnosti v korist nepremičnin, ki niso v lasti tožnikov. Šele 23. 8. 2013 je tožbo spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev služnosti glede nepremičnin, ki so v lasti tožnikov, oziroma glede ene parcele šele 27. 12. 2013. Navedeno predstavlja spremembo tožbe in ne le popravo, kot je štelo sodišče prve stopnje, saj je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja služnosti v korist popolnoma drugih nepremičnin kot s prvotno tožbo. Upoštevaje navedeno in ker motenjska pravda zaradi zavrženja tožbe ni pretrgala zastaranja domnevne služnostne pravice, bi moralo sodišče izdati zavrnilo sodbo že zaradi poteka prekluzivnega roka za vložitev tožbe zaradi obstoja služnostne pravice. Stališče sodišča, da je šlo za nerazumljivo tožbo, je napačno, saj je šlo za nesklepčno tožbo. Prav tako ne drži, da je bilo toženi stranki vseskozi jasno, na kateri poti tožeča stranka zahteva pravno varstvo in v korist katerih nepremičnin. Tožena stranka nikakor ni mogla zaključiti, da tožeča stranka zahteva pravno varstvo v zvezi s katerimikoli drugimi nepremičninami kot tistimi, navedenimi v tožbi. Sodišče je tudi v celoti napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z domnevno uporabo sporne poti. Trditve tožene stranke, da na njegovih nepremičninah nikoli ni bilo nobene služnostne poti, so potrdili toženec in vse z njegove strani predlagane priče, katerim pa sodišče ni verjelo. Kot argument za njihovo neverodostojnost je sodišče navedlo, da se razlikujejo od izpovedi tožnikov in njihovih prič, kar pa je povsem nerazumljiva obrazložitev. Dejansko so neverodostojne izpovedbe tožnikov in njihovih prič, saj so prilagojene sodnim postopkom med pravdnima strankama, prav tako pa so tožniki in priče sorodstveno ali drugače povezani. Sodišče je posebej izpostavilo pričo K. A., ki naj bi bil posebej verodostojen in nepristranski, kar pa ni res, saj je sam jasno izrazil, da je zainteresiran, da v pravdi zmaga tožeča stranka, ker bi bilo to tudi v njegovo korist. Prav tako je sodišče dalo neutemeljeno večjo težo izpovedbi J. M., saj je ta sam povedal, da o zatrjevani poti s tožencem ni nikoli razpravljal, da se tudi ni zanimal za njegovo gradnjo in kako bo urejal okolico okrog hiše ter da z gradnjo toženca sploh ni bil seznanjen, dokler se ta ni začela. Sodišče je nadalje napačno ugotovilo, da naj bi bili tramovi zloženi na nepremičninah toženca šele avgusta 2010 in ne že 1. 5. 2010, kot je trdil toženec in kar je tudi dokazal s svojo izpovedbo in z izpovedbami z njegove strani predlaganih prič. Ker nihče na strani tožnikov o domnevni poti med gradnjo ni vedel povedati nič smiselnega, sodišče napačno ugotavlja, da naj bi se dalo po gradbišču voziti od začetka gradnje dalje. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi bila služnostna pot razvidna iz posnetka GERK-a z dne 11. 1. 2008, ki sploh ne prikazuje nobene poti po toženčevih parcelah. Dejstvo, da naj bi pot šla z nepremičnine F. I. desno proti v dolini rastočim borovcem, ničesar ne pove o morebitni poti čez toženčevi nepremičnini. Ne strinja se nadalje z zaključkom sodišča, da naj bi bilo to, da so tožniki dali soglasje za elektriko in vodo, popolnoma nepomembno glede služnostne poti. Sodišče je nadalje nekritično zaključilo, da naj pot čez „R.“ ne bi bila namenjena za dostop do nepremičnin, ki so predmet tega postopka, ter da naj bi bila močvirnata in v mokrem obdobju neprevozna. Tožeča stranka ni zatrjevala, kdaj in kako naj bi tožniki uporabljali domnevno služnostno pot. S tem, ko je sodišče ugotavljalo navedena dejstva, je kršilo razpravno načelo. Navedba sodišča, da so tožniki uporabljali sporno pot „od nekdaj“, je nejasna. Kršitev razpravnega načela je sodišče storilo tudi s tem, ko je ugotovilo, da naj bi se z gradnjo hiše potek voženj nekoliko odmaknil, saj tega tožeča stranka ni zatrjevala. Ker je tožena stranka dokazala, da tožniki pot čez „R.“ ves čas uporabljajo, je morebitna pravna podlaga ali njen neobstoj povsem nepomemben. Z ugotavljanjem tega dejstva pa je sodišče tudi kršilo razpravno načelo. Toženec nobenemu od tožnikov ni zagotavljal, da voženj po sporni poti ne bo oviral, zaradi česar ne drži na tej okoliščini temelječ zaključek sodišča, da se toženec ne more sklicevati na dobroverno pravnoposlovno pridobitev nepremičnin. S tem, ko je sodišče iz izreka izpustilo dodatne opise lege klančine, je odločilo mimo zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je napačna odločitev o stroških. Tudi ne glede na odločitev o glavni stvari, bi moralo sodišče ugoditi stroškovnemu zahtevku tožene stranke v delu, v katerem je tožeča stranka umaknila tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožeča stranka s pripravljalnima vlogama z dne 22. 8. 2013 in 24. 12. 2013 (obe sta bili vloženi po tem, ko je bila tožencu vročena tožba v odgovor) ni spremenila tožbe, temveč jo je zgolj popravila. Kot pravilno opozarja pritožba, so tožniki s tožbo, ki so jo vložili dne 20. 6. 2013, zahtevali ugotovitev obstoja služnosti v korist sedmih nepremičnin, katerih lastniki, po neprereknih trditvah tožene stranke, razen ene (nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X) niso tožniki.(1) Šele s prej omenjenima pripravljalnima vlogama so tožniki v trditveni podlagi in tožbenemu predlogu navedli parcelne številke nepremičnin, ki so njihova last. Ker je parcelna številka poleg katastrske občine identifikacijski znak nepremičnine, sprememba identifikacijskih znakov nepremičnin v trditveni podlagi in v tožbenem predlogu pomeni, da se tožba nanaša na druge nepremičnine, zaradi česar v takem primeru ne gre zgolj za popravo tožbe, temveč za drug tožbeni predlog (sprememba istovetnosti zahtevka), kar pa skladno z drugim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predstavlja spremembo tožbe. Navedenega zaključka ne spremeni dejstvo, da je bilo toženi stranki morebiti vseskozi jasno, v korist katerih nepremičnin želi tožeča stranka varstvo, saj je bistveno zgolj to, kar je v tožbi navedeno (ni važen namen/volja tožeče stranke). V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožba nerazumljiva, zaradi česar bi moralo sodišče tožečo stranko na to opozoriti in ji dati rok za popravo, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta bili toženčevi nepremičnini, na katerih so tožniki zahtevali ugotovitev služnosti, v prvotnem tožbenem predlogu navedeni tudi pri zapisu nepremičnin, ki naj bi bile last četrtega tožnika in v korist katerih naj se služnost ugotovi. Zaradi navedene nerazumljivosti tožbe bi lahko tožeča stranka ob dejstvu, da je bilo v trditveni podlagi tožbe navedeno, da je četrti tožnik lastnik nepremičnin s parc. št. 549 in 548, obe k. o. X, v tožbenemu zahtevku pa nepremičnin s parc. št. 685 in 687, obe k. o. X, ki so sicer last toženca, na podlagi 108. člena ZPP popravila tožbo zgolj tako, da bi (tudi) v tožbenemu predlogu navedla nepremičnini s parc. št. 549 in 548, obe k. o. X. Vendar pa tožeča stranka tožbe ni popravila na tak način, saj je v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2013 tako v trditveni podlagi kot tudi v tožbenemu predlogu navedla povsem drugo nepremičnino, last četrtega tožnika (navedla, da je četrti tožnik lastnik nepremičnine s parc. št. 550, k. o. X). Sklicevanje na nerazumljivost tožbe (kot celote) in posledično pravočasnost (popravljene) tožbe na podlagi 108. člena ZPP zato v konkretnem primeru ne pride v poštev.

6. Tožeča stranka s pripravljalnima vlogama z dne 22. 8. 2013 in 24. 12. 2013 tožbe torej ni zgolj popravila, temveč jo je spremenila. Obravnavanje spremenjene tožbe je smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, glede na to, da so nepremičnine iz spremenjene tožbe last tožnikov (gre za nepremičnine: s parc. št. 546 in 547, ki sta v lasti oziroma solasti prvega tožnika, s parc. št. 695, 556 in 549, last drugega tožnika, s parc. št. 692, 565 in 541, last tretje tožnice, in s parc. št. 550, last četrtega tožnika, vse k. o. X). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje o njej že odločalo, čeprav ob napačnem izhodišču, da gre za popravo tožbe. Ob upoštevanju, da so tožniki zahtevali varstvo služnostne pravice v korist svojih nepremičnin šele 22. 8. 2013 oziroma 24. 12. 2013 (razen v korist nepremičnine s parc. št. 556 k. o X, glede katere je drugi tožnik zahteval varstvo že s prvotno tožbo) in ker iz trditev tožeče stranke izhaja, da tožniki sporne služnostne poti ne morejo uporabljati zaradi ovir, ki jih je toženec postavil na pot, že od 14. 8. 2010 dalje (toženec je trdil, da domnevne poti že pred tem ni bilo moč uporabljati), pritožbeno sodišče zaključuje, da so tožniki zahtevali pravno varstvo služnostne pravice v korist svojih nepremičnin (razen nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X) prepozno, saj je stvarna služnost, ob predpostavki, da je obstajala, zaradi osvoboditve služnosti prenehala. Podlago za navedeni zaključek predstavlja določba prvega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma prve alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v skladu s katero stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja stvarne služnosti in njeno varstvo je zato v delu, ki se nanaša na nepremičnine s parc. št. 546, 547, 695, 549, 692, 565, 541 in 550, vse k. o. X, neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so tožniki zoper toženca vložili pred potekom triletnega roka iz 58. člena ZTLR oziroma 223. člena SPZ tudi tožbo zaradi motenja posesti na njihovih nepremičninah, vendar pa je bila ta tožba, po neprerekanih trditvah tožene stranke, pravnomočno zavržena, zaradi česar ob smiselni uporabi pravil o zastaranju terjatev ni moč šteti, da je prišlo z vložitvijo navedene posestne tožbe do pretrganja zastaranja oziroma do prekinitve procesa osvoboditve služnosti.

7. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na nepremičnino s parc. št. 556 k. o. X, last drugega tožnika, pa pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniki (torej tudi drugi tožnik) sporno pot do 14. 8. 2010 nemoteno uporabljali „od nekdaj“, zagotovo pa več kot dve desetletji, za potrebe kmetijskega obdelovanja njihovih nepremičnin (med drugim nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X). Dokazna ocena je v tem delu, pa tudi glede ostalih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih pritožba izpodbija, vestna in celovita, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za navedeni zaključek v skladnih izpovedbah tožnikov in z njihove strani predlaganih prič, pa tudi v listinskem dokazu (posnetek GERK-a z dne 11. 1. 2008 – priloga A7) ter v ugotovitvah ob ogledu. Res je sicer, da so toženec in z njegove strani predlagane priče izpovedale, da sporna pot ni nikoli obstajala. Vendar je sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da dve priči (K. A. in J. M.), predlagani s strani tožeče stranke, ki sta potrdili obstoj sporne poti, nista sorodstveno povezani s tožniki, s strani tožene stranke predlagane priče, ki so izpovedale, da pot ni nikoli obstajala, pa so vse sorodstveno povezane s tožencem,(2) in ker so bile tudi na posnetku GERK-a z dne 11. 1. 2008 vidne sledi sporne (kolovozne) poti na toženčevih nepremičninah (tožena stranka v pritožbi sicer trdi, da pot iz posnetka ne izhaja, kar pa ne drži), poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi na ogledu zaznalo sledi voženj (ne sicer na nepremičnih toženca temveč v nadaljevanju, ko pot skrene z nepremičnine F. I. v desno proti v dolini rastočim borovcem, kar pa je vsekakor indic, da je pot na začetku trase iz javne poti tekla po toženčevih nepremičninah), upravičeno verjelo tožniku in z njegove strani predlaganim pričam. Na drugi strani pa nasprotnim izpovedbam toženca in z njegove strani predlaganih prič utemeljeno ni verjelo oziroma je pravilno ocenilo, da so prilagojene sodnim postopkom med pravdnima strankama. V zvezi z izpovedbo priče K. A. pritožbeno sodišče še dodaja, da priča res ni povsem nepristranska, ob dejstvu, da iz njegove izpovedbe izhaja, da ima interes, da se ugotovi služnostna pot, ker bi bilo to tudi v njegovo korist, saj razen sporne poti nima nobenega drugega dostopa do svojih nepremičnin, vendar pa je zgolj zaradi tega ni moč oceniti kot neverodostojne. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v kolikor bi omenjena priča imela tudi drugi dostop do svojih nepremičnin, ne bi bila pripravljena lažno izpovedati pred sodiščem. Zgolj zaradi tega, ker je priča J. M. izpovedal, da se o sporni poti ni pogovarjal s tožencem, da se ni zanimal o gradnji in da z gradnjo toženca sploh ni bil seznanjen, dokler se ni začela, pa se tudi ni moč strinjati s toženo stranko, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti glede tega, da so se po poti po nepremičninah toženca vozili od kar pomni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da dejstvo, da so nekateri od tožnikov dali tožencu soglasje za vodo, elektriko in podobno, ne dokazuje, da poti po toženčevih nepremičninah ni bilo, glede na to, da je toženec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, ko je pridobival potrebna soglasja za gradnjo, vaščanom (tožnikom) obljubljal nemoteno uporabo poti. Ker je okolje, kjer ležijo sporne nepremičnine, vaško, na vasi pa imajo izrečene obljube precejšno težo, pa tudi ni neživljenjsko, kot zmotno meni pritožba, da tožniki niso služnostne poti pred podajo soglasja ustrezno uredili, temveč so (kar) verjeli tožencu in menili, da s potjo ne bo nobenih težav. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ocenilo, da obstoj poti čez „R.“ ne izpodbije obstoja sporne poti. Na podlagi izpovedb tožnika in njegovih prič, ki jim je upravičeno verjelo, je namreč pravilno ugotovilo, da je pot čez „R.“ namenjena za dostop do nepremičnin, ki niso predmet tega postopka, ter da je povečini močvirnata in v mokrem obdobju za dostop do nepremičnin tožnikov, ki so predmet tega postopka, tudi neprevozna. Ob tem velja še dodati, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo, ali je sporna pot morebiti nekoristna za tožnike, ob dejstvu, da je tožena stranka zatrjevala zgolj, da služnostna pot nikoli ni obstajala, ni pa tudi trdila, da je zaradi obstoja poti čez „R.“ sporna pot nekoristna za tožnike, kot pravilno opozarja pritožba.

8. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila služnostna pot uporabna (tudi) v času gradnje hiše toženca na njegovih nepremičninah, saj so drugi tožnik pa tudi več prič izpovedali o uporabi poti med gradnjo. Res je sicer, da so izpovedali različno, kako se je pot takrat uporabljala, vendar pa je logično, da njihove izpovedbe glede te okoliščine niso bile povsem skladne, ob upoštevanju, da se je zaradi gradnje in z njo povezanega materiala in gradbenih strojev včasih peljalo malo bolj levo, včasih malo bolj desno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da so bili tramovi na nepremičninah toženca zloženi tako, da uporaba poti ni bila več mogoča, šele od avgusta 2010 in ne od 1. maja 2010, kot je trdil toženec. Oporo za ta zaključek je imelo sodišče prve stopnje v prepričljivih izpovedbah tožnikov in z njihove strani predlaganih prič, med drugim tudi J. M., ki ni sorodstveno povezan s tožniki. Golo dejstvo, da so pri toženčevemu bratu podirali garažo, iz katere izvirajo sporni tramovi, že 1. 5. 2010, ki ga je sodišče prve stopnje sicer štelo za dokazanega, in na katerega opozarja pritožba, pa samo po sebi tudi ne dokazuje, da tramovi ležijo že od 1. 5. 2010 na istem mestu, saj so tudi toženčeve priče izpovedale, da so bili tramovi na toženčeve nepremičnine sprva streseni, kasneje pa zloženi.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožniki (torej tudi drugi tožnik) do 14. 8. 2010 sporno pot nemoteno uporabljali že preko dve desetletji, za namene kmetijske obdelave njihovih nepremičnin, je torej pravilna. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X po nepremičninah toženca na podlagi prvega odstavka 54. člena ZTLR oziroma drugega odstavka 217. člena SPZ. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da so tožniki in njihovi pravni predniki pot uporabljali „od nekdaj“, kar sicer ni povsem jasna opredelitev, vendar pa, ker je navedlo tudi, da pot uporabljajo že preko dveh desetletij, za priposestvovanje stvarne služnosti pa je potrebno dvajsetletno izvrševanje služnosti, sodba zaradi uporabe izraza „od nekdaj“ ni nejasna. Ker je tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe jasno navedla, da so tožniki in njihovi pravni predniki do 14. 8. 2010 sporno pot uporabljali več desetletji, kar zadošča glede na prej omenjene določbe ZTLR in SPZ za priposestvovanje služnosti, pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev glede časovne uporabe sporne poti. Tožeča stranka pa je podala tudi zadostne trditve glede načina in pogostosti uporabe sporne poti, zaradi česar ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem teh okoliščin kršilo razpravno načelo. Razpravnega načela ni kršilo niti s tem, ko je ugotavljalo, ali in kako je bilo moč uporabljati pot po toženčevih nepremičninah med gradnjo, ob dejstvu, da so tožniki trdili, da so lahko pot uporabljali za potrebe kmetijske dejavnosti do 14. 8. 2010 (torej tudi med gradnjo, ki naj bi se potrditvah tožene stranke začela leta 2009), tožena stranka pa je trdila, da sta bili toženčevi nepremičnini med gradnjo (oziroma od maja 2009) popolnoma neprevozni.

11. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se toženec ne more sklicevati na dobroverno pravnoposlovno pridobitev nepremičnin z vpisom v zemljiško knjigo, ob dejstvu, da je vedel, da tožniki vozijo preko njegovih nepremičnin. Toženec v pritožbi sicer vztraja, da za sporno pot ni vedel, vendar pa z navedenim ne more uspeti, glede na že zgoraj predstavljeno pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec nekaterim od tožnikov ter tudi drugim vaščanom zagotavljal, da voženj po sporni poti ne bo oviral. 12. Sodišče prve stopnje ni odločilo mimo tožbenega zahtevka s tem, kot je iz izreka sodbe izpustilo dodaten opis lege klančine na ugotovljeni poti, katere znižanje je naložilo tožencu, kot zmotno meni toženec. Ob dejstvu, da ni bilo sporno, da klančina leži na sporni poti in ker ni bilo zatrjevano, da je na sporni poti več klančin, je sodišče prve stopnje pri odločanju ostalo v mejah postavljenega zahtevka, kljub temu, da v izrek sodbe ni vneslo dodatnega opisa lege klančine, ki je sicer izhajal iz tožbenega zahtevka.

13. Ker je bil tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X podan (že) 20. 6. 2013 in ker so tožniki služnostno pot nemoteno uporabljali, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, do 14. 8. 2010, ugotovljena stvarna služnost glede te nepremičnine, last drugega tožnika, do vložitve tožbe ni prenehala na podlagi prvega odstavka 58. člena ZTLR oziroma prve alineje 223. člena SPZ. Upoštevaje vse navedeno je bilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja služnostne pravice in za varstvo služnosti glede te nepremičnine utemeljeno ugodeno.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremičnine tožnikov s parc. št. 546, 547, 695, 549, 692, 565, 541 in 550, vse k. o. X, tudi v preostalem delu zavrnilo (6. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu (glede nepremičnine drugega tožnika s parc. št. 556 k. o. X) je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Posledica delne spremembe odločitve o glavni stvari je sprememba uspeha strank v pravdi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Prvi, tretji in četrti tožnik so v pravdi nasproti toženi stranki v celoti propadli, drugi tožnik pa je v pravdi uspel glede ene od treh nepremičnin (v zanemarljivem delu sicer ni uspel tudi glede nepremičnine s parc. št. 556 k. o. X). Glede na takšen uspeh strank in ob upoštevanju, da so bili tožniki zastopani po istem odvetniku, so prvi, tretji in četrti tožnik dolžni v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožencu povrniti ¾ njegovih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi ¾ stroškov pritožbenega postopka, toženec pa je dolžan povrniti drugemu tožniku ¼ pravdnih stroškov.

16. Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo 89,70 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), 82,80 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT, kilometrino za prihod pooblaščenca na tri naroke v priglašeni višini 148,74 EUR, 20,00 EUR pavšalnih stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, 10,00 EUR stroškov za tiskanje in fotokopiranje po tar. št. 6000 ZOdvT ter 22 % DDV na vse nagrade in izdatke, kar skupaj znaša 428,51 EUR. Prvi, tretji in četrti tožnik so tako dolžni povrniti tožencu v 15 dneh 321,38 EUR (¾ od 428,51 EUR) njegovih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžni pa so mu povrniti tudi ¾ pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 308,65 EUR (110,04 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR pavšalnih stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV in 150,00 EUR sodne takse za pritožbo),(3) kar znaša 231,48 EUR.

17. Stroške tožeče stranke je odmerilo že sodišče prve stopnje, in sicer ji je skupaj priznalo 450,33 EUR stroškov. Ob upoštevanju takšne odmere, ki s pritožbo ni izpodbijana, je tožena stranka dolžna povrniti drugemu tožniku v 15 dneh 112,58 EUR (¼ od 450,33) pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Iste parcelne številke so bile navedene tako v trditveni podlagi tožbe kot tudi v tožbenemu predlogu.

(2) Priči tožene stranke B. M. in M. P. sicer nista sorodnika toženca, vendar pa sta slednja izpovedala zgolj, da v času gradnje nista videla nikogar od tožnikov ali koga drugega peljati po toženčevih nepremičninah, kar pa ne pomeni, da voženj sploh ni bilo.

(3) 10,00 EUR za tiskanje in fotokopiranje mu ni priznalo, saj ni izkazal, da je v pritožbenem postopku fotokopiral oziroma stiskal več kot 100 strani – primerjaj tar. št. 6000 ZOdvT.