Jedro

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

Izrek

Pritožba zagovornika mladoletnega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je ob ugotovitvi, da je podan utemeljen sum storitve poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1, zoper mlajšega mladoletnika A. A. (v nadaljevanju mladoletnik) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pritožil mladoletnikov zagovornik, ki pritožbenih razlogov ne poimenuje, iz pritožbene obrazložitve pa je razbrati, da pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v povezavi s kršitvijo 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je mladoletnemu A. A. pripor odredila dežurna preiskovalna sodnica, čeprav je po določbi 472. ZKP za odreditev pripora mladoletniku pristojna sodnica za mladoletnike. V izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede pripornih razlogov, saj sklep ne vsebuje obrazložitve z navedbo konkretnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali takšen ukrep, preiskovalna sodnica pa se tudi ni opredelila do bistvenih in odločilnih navedb iz zagovora mladoletnika, zato gre za pomanjkljivo in neobrazloženo sodno odločbo in za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s tem pa tudi za kršitev jasnih meril Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerih ima vsak pravico do obrazložene odločbe. Pritožba navaja, da razlogi za odreditev pripora niso zadostno in konkretno podkrepljeni z dokazi in dejstvi, ki bi upravičevali tak ukrep. Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je odreditev pripora zoper mladoletne storilce ukrep izjemne narave, namesto tega pa je izpostavilo le težo, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ob tem, da mladoletnik storitev kaznivega dejanja ropa zanika, posebno hude telesne poškodbe pri oškodovancu pa so nastale v okoliščinah, ki jih opisuje mladoletnik in sicer tako, da so nekatere nastale med prerivanjem kot samopoškodbe, druge pa so nastale v silobranu. Pritožba navaja, da prejšnje življenje ne more odločilno vplivati na razloge za odreditev pripora, saj nima nobene povezave s konkretnim primerom. Prejšnji konflikti namreč niso takšne narave in intenzitete, da bi jih bilo lahko enačiti z dejanji, kot se očitajo mladoletniku sedaj. Zagovornik navaja še, da upoštevaje mednarodno Konvencijo o otrokovih pravicah, EKČP, Ustavo in ZKP pripor ni neogibno in nujno potreben in da bi bilo mogoče isti cilj doseči z odreditvijo milejšega ukrepa. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor nadomesti s hišnim priporom, ki bi se izvajal v Stanovanjski skupini 7 Mladinskega doma z možnostjo obiskovanja šole in hkratnem obveznem javljanju na policijsko postajo, oziroma, da se mladoletniku izreče prepoved približevanja določenim osebam ali kraju, s čimer bi se zagotovila varnost ljudi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe 472. člena ZKP glede pristojne sodnice v postopku proti mladoletniku (kršitev 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in navaja, da je izpodbijani sklep o odreditvi pripora izdala preiskovalna sodnica, ki ni sodnica za mladoletnike. Postopek proti mladoletnikom ni poseben postopek, temveč je oblika rednega postopka, vendar s številnimi posebnostmi in odstopanji od rednega postopka, pri čemer določba prvega odstavka 451. člena ZKP napotuje tudi na druge določbe tega zakona, ki se uporabljajo tudi v postopku proti mladoletnikom, če niso v nasprotju z določbami XVII. poglavja ZKP. Po določbi prvega odstavka 472. člena ZKP odreja pripor sodnik za mladoletnike, pristojnosti katerega so vezane na pripravljalni postopek.1 Čeprav je določba 462. člena ZKP o sestavi sodišča, ki sodi mladoletniku specialna v razmerju do splošnih določb 25. člena ZKP, je v obravnavanem primeru določba 25.člena ZKP pravilno uporabljena. Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.2 V obravnavanem primeru je sklep o odreditvi pripora izdala dežurna sodnica za mladoletnike (kot izhaja iz podatkov spisa in uvoda sklepa), ki je opravljala nujno preiskovalno dejanje zoper mladoletnika na podlagi 203. člena ZKP, ki mu je bila zaradi utemeljenih razlogov za sum poskusa storitve kaznivega dejanja ropa in posebno hude telesne poškodbe odvzeta prostost, zato je bilo treba opraviti zaslišanje mladoletnika in izvesti priporni narok, na katerem je državna tožilka na podlagi 204. a člena ZKP izjavila, da bo zoper privedenega mladoletnika vložila zahtevo za opravo pripravljalnega postopka ter predlagala odreditev pripora. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

5. Neutemeljeno je zagovornikovo uveljavljanje kršitve zakona, kar utemeljuje z navedbami, da ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ker je dejanje storjeno v silobranu (okoliščina, ki izključuje protipravnost). Utemeljen sum, da je priprti mladoletnik storil očitani mu kaznivi dejanji (tudi kaznivo dejanje ropa, katerega mladoletnik zanika), ima podlago v podatkih in dokazih, s katerimi je preiskovalna sodnica utemeljila odreditev pripora. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je razumno sklepanje, da dokazi, ki so v obrazložitvi sklepa obsežno povzeti v točkah 6 in 7 na strani 5 do 9 dajejo zadostno podlago za sklepanje, da je mladoletnik A. A. 30. 9. 2022 v bližini X pristopil do oškodovanca B. B., mu na bok nastavil nož in od njega zahteval mobilni telefon, ko pa mu slednji le tega ni hotel izročiti, ga večkrat zabodel in porezal, s čimer mu je povzročil več vbodnih ran, zaradi hude poškodbe levega dela pljuč in laceracije vranice pa je življenje oškodovanca v resni nevarnosti. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se je preiskovalna sodnica izrecno opredelila do relevantnih dokazov, dejstev in okoliščin, to je izjave poškodovanega oškodovanca, ki je opisal kaj se je dogajalo; da je do njega pristopil mladoletnik in želel, da mu izroči svoj mobilni telefon, ob tem nastavil na bok nož in ko mu tega ni želel izročiti, ga je za tem z nožem večkrat zabodel in porezal. Da je prišlo med mladoletnikom in oškodovancem do konflikta zaradi telefona, so povedali C. C., D. D. in E. E., smiselno tudi F. F., C. C. pa tudi o tem, da je mladoletnik že pred dejanjem pokazal nož. F. F. in C. C. sta povedala, da sta se mladoletnik in oškodovanec pričela pretepati (A. A. je udaril B. B., B. B. se je zapodil vanj, nato pa sta oba padla), C. C. je videl B. B. ležati na tleh in A. A., ki je zamahoval proti njemu, za tem pa sta slišala grozljiv krik. F. F. je povedal tudi o tem, da je slišal mladoletnikovega prijatelja G. G. reči mladoletniku naj spusti nož, D. D. pa o tem, da je videl A. A. brcati z nogami na tleh ležečega B. B. 6. Obširne navedbe zagovornika, da bi moralo sodišče slediti zagovoru mladoletnika, ki je pojasnil, da je bil sam napaden in je z nogo brcnil v roko oškodovanca ter mu zbil nož iz roke, nakar pa zagrabil nož z namenom, da se obrani nadaljnjega napada, in med prerivanjem, ko se ga je lotevala panika, obup in groza ter občutek, da ga bo oškodovanec ubil, oškodovanca zabodel v predel trebuha z namenom, da se obrani istočasnega protipravnega napada, saj je bilo njegovo življenje zelo ogroženo, bodo predmet presoje v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče presojalo, katera pravno relevantna dejstva so dokazana in katera ne, v tej fazi pa ocene sodišča o podani utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja poskusa ropa in posebno hude telesne poškodbe, ne omajajo. Iz povzetega spisovnega gradiva namreč ne izhaja, da bi oškodovanec pred dogodkom mladoletniku grozil z nožem, ampak nasprotno, o aktivnem napadu mladoletnika so povedale priče dogodka. Sodišče se je na strani 10 obrazložitve v drugem odstavku opredelilo do navedb mladoletnika, da je izbil nož oškodovancu in da se je samo branil pred njim, in ga ovrglo z utemeljitvijo, da takšnega zagovora ni potrdila nobena priča. Iz nadaljnje obrazložitve pa izhaja, da njegov zagovor ni sprejemljiv, saj je izkustveno in življenjsko nerazumljivo, da bi v tem primeru sam pred storitvijo očitanih kaznivih dejanj pokazal nož, ki ga je imel. Preiskovalna sodnica se je tako opredelila do mladoletnikovega zagovora, zato pritožba, ki v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo ustavne določbe iz 22. člena Ustave, po kateri mora biti sodna odločba ustrezno obrazložena.

7. Sodišče druge stopnje izpostavlja za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pomembna v (ustavno)sodni praksi sprejeta stališča: - da se pri odreditvi (in podaljšanju) pripora zahteva obstoj objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave, hkrati pa morajo organi kazenskega postopka postopek voditi posebej skrbno (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 16929/2015-923 z dne 18. 6. 2015, sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Buzadji proti Moldaviji, št. 23755/07 z dne 5. 7. 2016); - da se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki sicer ni nujno istovrstno, kot obravnavano, mora pa biti z njim v smiselni zvezi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 9964/2014-290 z dne 10. 4. 2014); - da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, lahko v izjemnih primerih hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (npr. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 62103/2012-470 z dne 10. 1. 2013);

8. - da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena (npr. sklepa Ustavnega sodišča RS Up-2015 z dne 9. 4. 1996, točka 7 obrazložitve, in Up-326/97 z dne 19. 12. 1997, točka 13 obrazložitve).

9. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora navedla in presodila konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem in poleg teže očitanih kaznivih dejanj izpostavila predvsem način in okoliščine storitve (točka 8 obrazložitve). Navedla je, da kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe predstavlja eno izmed težjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, za kar je zagrožena kazen zapora od enega do deset let, in da storitev tega kaznivega dejanja pomeni močno ogrožanje varnosti drugih ljudi, v nadaljevanju pa obširno pojasnilo okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na posebej brutalen način, ko je mladoletnik želel pridobiti materialno stvar relativno majhne vrednosti in ker mu to ni uspelo, je oškodovanca, kateremu je nastavil nož na bok, zabodel. Poudarila je, da je mladoletnik pri svojem dejanju pokazal vztrajnost, saj se ni ustavil zgolj pri grožnji s tem, ko je oškodovancu na bok nastavil nož in od njega zahteval mobilni telefon, temveč ga zabodel in to storil večkrat, s čimer mu je prizadejal številne vbodne rane in vreznine po obrazu, trupu in hrbtu, zaradi hude poškodbe levega dela pljuč in laceracije vranice pa je v nevarnosti življenje poškodovanca. Ob tem je utemeljeno opozorila na zavržnost motiva, saj je oškodovanca posebej hudo telesno poškodoval zaradi tega, ker si je želel prisvojiti njegov mobilni telefon, čeprav je svojega že imel (po njegovih navedbah celo boljšega). Izpostavila je stopnjevano nasilno vedenje mladoletnika, ko je v osnovni šoli svojemu vrstniku že grozil s hladnim orožjem in bil do njega tudi nasilen, v obravnavanem primeru pa je pri oškodovancu hladno orožje tudi uporabil. Tudi sodišče druge stopnje stoji na stališču, da ta okoliščina že sama zase kaže na določene osebne lastnosti mladoletnika, zaradi katerih je verjetno, da se bo na podoben način vedel tudi v prihodnje in s tem ogrozil varnost in življenje svojih vrstnikov oziroma sošolcev, s katerimi prihaja v stik. Izkustveno utemeljen je namreč sklep, da storilec, ki s svojim ravnanjem izkaže tolikšno stopnjo agresije kot v obravnavanem primeru, tudi v prihodnosti do podobnih dejanj ne bi imel zadržkov. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o dejstvih in okoliščinah, ki bi utemeljevale sklep, da je podana realna nevarnost, da bo mladoletnik na prostosti kaznivo dejanje ponovil, in da mladoletnikovo prejšnje življenje ne more odločilno vplivati na priporni razlog, ker konfliktov po naravi in intenziteti ne gre enačiti z obravnavanimi očitki, se izkaže za povsem neutemeljen.

10. Zagovornik ima prav, da se sme mladoletnik pripreti le izjemoma, saj je tako v procesni teoriji kot sodni praksi sprejeta razlaga, da je v postopku proti mladoletniku pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo, kot to velja za polnoletne storilce. Uporaba načela sorazmernosti, konkretneje, nujnosti pripora kot enega od treh vidikov tega načela v postopku proti mladoletniki pomeni, da je mogoče pripor odrediti le, če istega cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz 471. člena ZKP. Tudi po 37. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah sme biti otrok priprt le v skrajnem primeru in za najkrajši potreben čas. Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mlajšega mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presoditi vse te vidike in takšno presojo ustrezno utemeljiti,3kar je preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu izdatno storila. Zagovorniku ne gre pritrditi, da v obravnavani zadevi ni takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale izjemnost glede pogojev za odreditev pripora in da je sklep nezakonit, ker se ne opira na osebne okoliščine, ki jih je ob zaslišanju opisal mladoletnik.

11. Iz dokumentacije o dosedanji obravnavi mladoletnika na CSD izhaja, da so že v šolskem letu 2020/2021 (pa tudi že 2019) na osnovni šoli pri mladoletniku zaznali večje vedenjske težave, da je bil v svoji komunikaciji agresiven in nespoštljiv do sošolcev in učiteljev, starša sta bila nemočna, ker je bil nevodljiv, v šoli pa so ugotovili, da do svojega vedenja nima kritičnega odnosa, enemu učencu je grozil z uporabo noža in da je bil v posledici neprimernega in nasilnega vedenja nameščen v vzgojni zavod Mladinski dom. To pa so okoliščine, ki so odločilnega pomena pri presoji potrebnosti pripora kot ukrepa, ki edino lahko mladoletniku prepreči ponovitev tovrstnega kaznivega dejanja in bi bil tak ukrep v obravnavanem primeru odrejen tudi, če mladoletnik o osebnih okoliščinah ne bi ničesar povedal. 12. Preiskovalna sodnica je pri presoji nujnosti oziroma neogibne potrebnosti pripora utemeljeno izpostavila domnevni način izvršitve kaznivega dejanja, ko bi naj z nožem stregel po oškodovančevem življenju za pridobitev materialne dobrine, relativno majhne vrednosti. Razumna je njena ugotovitev, da to kaže na določene osebne poteze mladoletnika, saj naj bi pri domnevnem dejanju pokazal veliko mero vztrajnosti in odločnosti. Glede na ugotovljene mladoletnikove vedenjske težave, povezane z nesposobnostjo mirnega reševanja situacij, ki niso v skladu z njegovimi pričakovanji, saj te rešuje z nasiljem, je presodila, da odreditev katerega od milejših ukrepov, med drugim hišnega pripora, za kar se ponovno prizadeva zagovornik, ne pride v poštev. Hišni pripor ni ukrep, ki bi lahko mladoletniku dovolj učinkovito preprečil izhod in ponovitev tovrstnega kaznivega dejanja, saj v danem primeru ne zagotavlja celodnevnega nadzora nad njim. Navedene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje potrjujejo pravilnost odločitve, da varnost drugih ljudi in njihova pravica do življenja odtehta pravico mladoletnika do osebne svobode, tudi ob upoštevanju njegove starosti v času odreditve pripora (15 let in 9 mesecev) in pravice do šolanja, in da je zato pripor edini ukrep, ki lahko mladoletniku prepreči ponovitev tovrstnih najhujših kaznivih dejanj. Zato pritožba ni utemeljena, ko graja pravilnost dejanskega stanja, ki ga je glede nujnosti pripora in ponovitvene nevarnosti ugotovila in obrazložila preiskovalna sodnica v izpodbijanem sklepu.

13. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo mladoletnikovega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo. Sklep temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP in 463. členu ZKP.

1 Po šestem odstavku 462. člena ZKP sodnik za mladoletnike na prvi stopnji opravlja pripravljalni postopek in druge zadeve v postopku proti mladoletniku. 2 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, k členu 25, točka 7 na strani 63. 3 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 48229/2015 z dne 14. 1. 2016, XI Ips 48988/2015 z dne 28. 1. 2016, XI Ips 53686/2018 z dne 12. 12. 2018.