Jedro

Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadaljevalo s prekinjenim postopkom po prejemu svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS ter tožbo zavrglo.

2. Zoper celoten sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Sodišče je zavrglo tožbo, v kateri je tožeča stranka primarno zahtevala, da se stranska intervenientka napoti na invalidsko komisijo, da ta oceni njeno delovno zmožnost, da mora tožena stranka pripraviti potrebno dokumentacijo, jo poslati na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter podredni tožbeni zahtevek, v katerem je zahtevala odpravo dokončne odločbe z dne 1. 10. 2019 ter dopolnitev odločbe z dne 8. 8. 2019 tako, da se stransko intervenientko napoti na invalidsko komisijo, na oceno delazmožnosti, tožena stranka pa pripravi potrebno dokumentacijo za prenos na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. VDSS je v zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020, pritožbi tožeče stranke ugodilo, razveljavilo sklep prvostopnega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Prvostopno sodišče je kljub jasnim napotkom pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku povsem prezrlo napotke pritožbenega sodišča in kršilo določila 362. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020. Vrhovnemu sodišču RS je zavajajoče predstavilo, da je bila praksa pritožbenega sodišča glede vprašanja pravnega interesa delodajalca v tovrstnih sporih neenotna, kar ne drži. Na podlagi svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, ki ni preučilo nasprotnih navedb, je izdalo izpodbijani sklep. Prvostopno sodišče se prav v ničemer ni opredelilo do napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020, zato je izpodbijani sklep obremenjen tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 14. člena 339. ZPP. V nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožeče stranke, da bo prvostopno sodišče ravnalo skladno z napotkom pritožbenega sodišča in meritorno odločalo, je spregledalo 362. člen ZPP in v nasprotju s pravico strank do izjave, tožeči stranki onemogočilo, da se izjavi glede izdanega svetovalnega mnenja. Gre za sodbo presenečenja in bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339 člena ZPP. Tožeča stranka se do svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča RS ni mogla niti izjaviti in dopolniti svojih navedb. Sodišče je kršilo določbo 285. člena ZPP, saj se materialno procesno vodstvo nanaša tudi na pravna vprašanja in je razkritje drugačnega pravnega naziranja nuja, še posebej v sistemu, v katerem so za navajanje dejstev odgovorne stranke, uporaba prava pa je stvar sodišča. To potrjuje Ustavno sodišče RS. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da tožeči stranki ni potrebno posebej izkazovati pravnega interesa oziroma je ta že izkazan z odločanjem v predhodnem upravnem postopku. Tožena stranka je obravnavala vlogo tožeče stranke in o njej tudi odločila, zato ji je priznan pravni interes. Že pojmovno je nemogoče, da tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa za sprožitev socialnega spora zoper odločbo o zavrnitvi njene pritožbe. Tudi v primeru uvedbe ali podaljšanja bolniškega staleža delodajalec nima pravice predlagati uvedbe ali podaljšanja bolniškega staleža, pa je kljub temu nesporno, da ima pravico, da se zoper takšno odločbo pritoži. Zato je nelogično in protislovno zatrjevati, da ima delodajalec pravni interes, da vodi postopek v katerem zatrjuje, da je delavec sposoben za delo in da ni začasno nesposoben za delo, nima pa pravnega interesa uveljavljati, da delavec trajno in ne več le začasno ni sposoben za delo. Sodišče bi se moralo opredeliti, zakaj podobne pravne položaje obravnava diametralno različno, pa tega ni storilo. VDSS se je že v sklepu Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020 prepričljivo opredelilo, zakaj pravni interes skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPP ugotavlja le pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi sodišče moralo v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe ob izpolnjenosti drugih pogojev v sporu odločiti meritorno. Pritožbeno sodišče je predhodno pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je stranska intervenientka upravičena do nadaljnje začasne nezmožnosti implicitno vsebuje tudi strokovno odločitev, ali je morebiti izpolnjen pogoj zdravstvene narave za prenos stranske intervenientke na področju invalidskega zavarovanja. Sodna praksa glede vprašanja, ali ta dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe v skladu z 72. členom ZDSS-1 ter predložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta ni niti najmanj neenotna, ki je zatrjevalo prvostopno sodišče v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja, do katerega se tožeča stranka ni imela pravice izjaviti. S tako ozkim tolmačenjem prve stopnje sodišča, je tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva, zaradi česar je kršena ustavno zagotovljena pravica tožeče stranke do sodnega varstva. Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu je v celoti prezrlo, da mora biti strokovna ocena o tem, ali je podana začasna nezmožnost za delo ali ne, v primeru nasprotovanja stranke podvržena sodni presoji. Potrebno je opredeliti in ugotoviti medicinsko strokovna izhodišča glede kriterijev za prenos stranske intervenientke v obravnavo pred invalidsko komisijo. Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da je upravni organ v predsodnem upravnem postopku odločal tudi o potrebnosti presoje prenosa stranski intervenientki na obravnavo pred invalidsko komisijo, zato ne more iti za molk organa. V konkretni zadevi je pritožbeni organ v upravnem postopku izpeljal postopek, v katerem je pozval osebno zdravnico za opredelitev postopanja po 246. členu Pravil ter po posredovanem odgovoru in dokumentaciji odločil, da ni razlogov za spremembo odločitve, s čimer je izkazana strokovna odločitev pritožbenega organa. S slednjo se tožeča stranka ne strinja in bi sodišče moralo to vprašanje po vsebini presojati v sodnem postopku. Skladno z opredeljeno sodno prakso, ima delodajalec dejansko položaj stranke in lahko zahteva presojo začasne nezmožnosti za delo stranske intervenientke, v povezavi invalidnosti v smislu 246. člena Pravil. Prvostopno sodišče je spregledalo, da je odločitev o začasni nezmožnosti neločljivo povezana z ugotavljanjem morebitne invalidnosti, pa čeprav o tem v slovenskem sistemu odločata različna zavoda s svojimi kriteriji glede začasnosti oziroma trajnosti bolezenskega stanja, ki je vzrok zadržanosti osebe od dela. Ne drži, da niso izpolnjene predpostavke iz 63. člena ZDSS-1, saj je tožeča stranka jasno pojasnila, da je kot delodajalec zadolžena za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanja pravic iz delovnega razmerja. Tožeča stranka želi vedeti, ali in kdaj se bo tožeča stranka vrnila na delo, kakšne bodo njene zdravstvene omejitve, da bo lahko delo ustrezno organizirala in delovni proces ter da se bo lahko pravočasno in ustrezno pripravila na izpolnjevanje drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo in se do tega ni niti opredelilo. Ta negotovost delodajalca ne more trajati nerazumen čas kot v predmetni zadevi. Kljub temu, da se v primeru dolgotrajne bolniške odsotnosti nadomestilo plače izplačuje v breme tožene stranke, ima delodajalec do zavarovanke obveznost zagotavljanja pravic iz naslova letnega dopusta in regresa ter morebitnih drugih pravic (jubilejnih nagrad ter solidarnostne pomoči). Opisana nerazumno dolgotrajna negotovost, zaradi katere tožeča stranka ne more ustrezno in stabilno organizirati delovnega procesa, je tudi glavni razlog za začetek postopka. Zaradi napačnega pravnega naziranja je dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Prvostopno sodišče je v 2. točki izpodbijanega sklepa izrecno navedlo, da je tožbo ponovno zavrglo, upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021, do katerega se tožena stranka do vložitve te pritožbe sploh ni imela možnost opredeliti. Vrhovno sodišče RS je brez natančnejše proučitve zadeve slepo sledilo zavajajočim navedbam prvostopnega sodišča glede neenotne sodne prakse, tožeča stranka pa ni imela nikakršne možnosti, da se do svetovalnega mnenja izjavi, ali kakor koli drugače sodeluje v postopku v zvezi z izdajo svetovalnega mnenja. Vrhovno sodišče RS je v 8. točki nepravilno navedlo, da naj bi iz sklepa pritožbenega sodišča Psp 170/2019 izhajalo stališče, da delodajalec v postopku odločanja o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni ne more zahtevati napotitve zavarovanca na invalidsko komisijo, zaradi česar naj bi tožbo s takšnim zahtevkom zavrglo, kar je čista izmišljotina. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča v zadevi Psp 170/2019 namreč zelo jasno izhaja, da je do zavrženja prišlo, ker niso bile izpolnjene predpostavke iz 75. člena ZDSS-1, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo v 7. in 8. točki obrazložitve. V sklepu pritožbenega sodišča Psp 170/2019 so v ospredju povsem druga pravna vprašanja, kot v sklepu Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020. Pritožbeno sodišče se je do tega razlikovanja v svoji obrazložitvi zelo neposredno opredelilo v 15. točki obrazložitve sklepa, kar pa je Vrhovno sodišče RS v svojem svetovalnem mnenju povsem prezrlo, ker je naivno zaupalo, da je prvostopno sodišče podalo pravilen povzetek spornih sodnih odločb. Tožena stranka je prepričana, da je prvostopno sodišče tako ravnalo, ker se ni strinjalo z odločitvijo pritožbenega sodišča Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020, s katerim je sodišče razveljavilo njegov predhodni sklep v prvem postopku, v katerem je pritožbeno sodišče prvostopnemu sodišču naložilo, da meritorno odloči v zadevi. Sodišče prve stopnje je pravzaprav de facto v svojem imenu vložilo pritožbo na Vrhovno sodišče RS zoper sklep pritožbenega sodišča Psp 165/2020, kar je nedopustno. Nobena izmed strank pred sodiščem prve stopnje ni namreč zatrjevala, da bi bila sodna praksa glede relevantnih vprašanj nejasna. Tega ni izpostavilo niti sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ki ga je dolžno opraviti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o prekinitvi postopka sprejelo takoj po prejemu odločitve drugostopnega sodišča. Navajanje prvostopnega sodišča o enotnosti sodne prakse v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja je izrazito zavajajoče, saj je pritožbeno sodišče v sklepu Psp 165/2020 jasno pojasnilo, da se postopka razlikujeta in da jih ni mogoče primerjati. Tako je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem neustrezna. Sodišče in ne stranke kar naenkrat postane domino litis postopka, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli pravdnega postopka. V ponovljenem postopku strankam namreč ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Ker stranke nimajo niti pravice do sodelovanja oziroma izjavljanja v postopku pridobivanja svetovalnega mnenja, jim je s tem kršena ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar se je v predmetni zadevi zelo jasno izkazalo. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in začne postopek z zahtevo za oceno njegove ustavnosti. Protiustavnost četrtega odstavka 206. člena ZPP argumentirano zastopa tudi pravna teorija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 7/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan na pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da ni prišlo do v pritožbi zatrjevanih kršitev, niti do kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020. 6. Pritožnik v pritožbi vztraja pri kršitvi 8. točke 339. člena ZPP, zmotni uporabi materialnega prava in posledično nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbenih navedbah zatrjuje in izpostavlja iste pritožbene razloge in trditve, s katerimi je izpodbijala že predhodno izdani sklep sodišča o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020. Na te pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče že odgovorilo v sklepu Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020, vendar se je Vrhovno sodišče RS v svetovalnem mnenju opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021 opredelilo drugače. 7. Glede na izraženo stališče Vrhovnega sodišča RS v svetovalnem mnenju ostane brezpredmetno razlogovanje pritožnika o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, zmotni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, prav tako je nesmiselno opredeljevanje pritožbenega sodišča do ponavljajočih se pritožbenih navedb, na katere je bilo s strani pritožbenega sodišča že odgovorjeno.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovemu zatrjevanju, da sodišče ni skladno s 362. členom ZPP opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je predhodno opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020. Glede na izraženo stališče sodišča prve stopnje, razvidno iz celotne obrazložitve, sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021, postanejo brezpredmetna vsa napotila VDSS v razveljavitvenem sklepu Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020. 9. S strani pritožnika izpostavljeno protiustavnost četrtega odstavka 206. člena ZPP, ki naj bi se v konkretnem sporu odrazila z ravnanjem sodišča, da je zaradi nestrinjanja z razveljavitvenim sklepom pritožbenega sodišča Psp 165/2020 de facto v svojem imenu vložilo pritožbo na VSRS,1 pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila presoja izpolnjenosti pogojev za obravnavo predloga sodišča glede podaje svetovalnega mnenja v pristojnosti VSRS.

10. Na podlagi predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Prav tako ni ugotovilo razloga, zaradi katerega bi moralo postopek prekiniti in podati pobudo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 206. člena ZPP po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču. 11. Ob takšnem pritožbenem izidu, na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Nobena izmed strank v postopku ni zatrjevala nejasnost sodne prakse glede relevantnih vprašanj in neizpolnjenost pogojev za svetovalno mnenje.