Jedro

Po ustaljeni sodni praksi se upravičenost do oprostitve plačila sodne takse presoja brez upoštevanja prostovoljno prevzetih obveznosti, administrativnih in sodnih prepovedi (denarnih izvršb) ter se tovrstne obveznosti, ki obremenjujejo dolžnikovo plačo, ne odštevajo pri ugotavljanju njegovega mesečnega razpoložljivega dohodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika z dne 23. 12. 2021 za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep I 845/2021 z dne 13. 12. 2021. 2. Zoper tako odločitev se dolžnik pravočasno pritožuje in navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo, ker je ugotovilo, da je iz naslova plače v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga prejemal plačo v povprečni višini cca 1.972,56 EUR mesečno, zato s plačilom sodne takse ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Ugotovitev sodišča prve stopnje o znesku plače, ki ga prejema dolžnik, predstavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj iz njegovih obračunov plače izhaja, da je zaradi različnih odtegljajev na svoj bančni račun prejel izplačane bistveno nižje zneske. Tako je za avgust 2021 prejel 1.007,66 EUR, za september 2021 1.058,41 EUR, za oktober 2021 1.007,66 EUR in za november 2021 1.007,66 EUR. Če se upošteva navedene zneske in dejstvo, da dolžnik preživlja še brezposelno ženo, ima en član dolžnikovega gospodinjstva na razpolago za preživljanje mesečno le dobrih 500,00 EUR, kar je bistveno manj od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. S plačilom sodne takse bi bila zato občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata dolžnik in njegova žena. Pritožbenemu sodišča predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

5. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa na podlagi vpogleda v podatke iz uradnih evidenc (ki so skladni tudi s podatki plačilnih list, ki jih je predložil dolžnik) pravilno ugotovilo, da je dolžnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev prejel 1.946,74 EUR plače za mesec november, 1.955,25 EUR za mesec oktober in 2.015,68 EUR za mesec september, kar v povprečju znaša 1.972,56 EUR. Sodišče prve stopnje se je pri presoji upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse utemeljeno oprlo na merila, ki jih za pridobitev brezplačne pravne pomoči določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), in pravilno zaključilo, da dolžnikovi dohodki iz naslova plače presegajo 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih (ZSvarPre), ki je v času odločanja znašal 402,18 EUR (oziroma 2-kratnik 804,36 EUR), in da tudi upoštevaje dejstvo, da preživlja brezposelno ženo, njegovi povprečni mesečni dohodki presegajo dvakratnik minimalnega dohodka zanj in njegovo ženo (tj. 1.608,72 EUR), zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1. 6. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse upoštevati, da dolžnik zaradi različnih odtegljajev na svoj bančni račun dejansko prejme nižji znesek (tj. 1.007,66 EUR za november 2021, 1007,66 EUR za oktober 2021, 1.058,41 EUR za september 2021 in 1.007,66 EUR za avgust 2021). Slednje sicer res izhaja iz predloženih plačilnih list, vendar pa se po ustaljeni sodni praksi upravičenost do oprostitve plačila sodne takse presoja brez upoštevanja prostovoljno prevzetih obveznosti, administrativnih in sodnih prepovedi (denarnih izvršb) ter se tovrstne obveznosti, ki obremenjujejo dolžnikovo plačo, ne odštevajo pri ugotavljanju njegovega mesečnega razpoložljivega dohodka.1 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), na katerega glede ugotavljanja dohodka in premoženja napotuje 11. člen ZSVarPre, v 13. členu sicer določa obveznosti, za katere se mesečni dohodek pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev zmanjša, vendar pri teh obveznostih ne gre za prostovoljno prevzete obveznosti (kot je npr. iz dolžnikove plačilne liste izhajajoča obveznost plačevanja sindikalne članarine) in tudi ne za obveznosti zaradi uvedenih izvršilnih postopkov zaradi poplačila dolžnikovih dolgov (kot izhaja iz predloženih plačilnih list, dolžnikovo plačo obremenjujejo obveznosti na podlagi sklepov o izvršbi upnikov B2 Kapital, Energetika Maribor, Stanivest Maribor in RTV). Dolžnik pa niti ni zatrjeval niti izkazal, da bi bila njegova plača morebiti obremenjena z obveznostmi iz 13. člena ZUPJS.2

7. Pritožbeno sodišče k obrazloženemu še dodaja, da je mogoče dejstvo, da je dolžnik obremenjen z dolgovi, ki znižujejo njegov mesečni prejemek, če so za to izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZST-1, eventualno upoštevati tako, da sodišče dolžnika delno oprosti plačila takse, mu določi obročno plačilo sodne takse ali mu plačilo sodne takse odloži.3 Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi ti pogoji niso izpolnjeni. Kot je na podlagi vpogleda v uradne evidence v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (dolžnik pa teh ugotovitev pritožbeno niti ne izpodbija), je namreč dolžnik poleg prejemkov iz naslova plače, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, prejel tudi prejemke iz naslova drugega pogodbenega razmerja v skupnem znesku 1.957,17 EUR. Kot izhaja iz izpiska FURS (l. št. 56), ki ga je po uradni dolžnosti pridobilo sodišče prve stopnje, so mu bili ti izplačani 28. 12. 2021 (in sicer 652,39 EUR neto za mesec oktober 2021 in 1.304,78 EUR neto za mesec november 2021). Glede na višino teh prejemkov, ki jih je dolžnik prejel po nastanku taksne obveznosti4 in ki bistveno presegajo znesek takse za pritožbo z dne 23. 12. 2021, ki znaša 125,00 EUR (tar. št. 4031 ZST-1), pa tudi ob upoštevanju dejanskih zneskov iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je dolžnik prejel na svoj račun, ni podlage za zaključek, da bi bila s takojšnjim plačilom takse v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata dolžnik in njegova žena, zaradi česar tudi pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse (prvi odstavek 11. člena ZST-1) oziroma za dovolitev obročnega plačila sodne takse ali za odložitev plačila sodne takse (drugi odstavek 11. člena ZST-1) niso izpolnjeni.

8. Po obrazloženem in ker preizkus kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Prim. VSL sklep II Ip 208/2020, pa tudi VSL sklep II Cp 3388/2015 ; VSL Sklep II Cp 1701/2019; VSL sklep II Cp 1710/2014. Glede (ne)upoštevanja dolgov na splošno in kreditov pa še VSL I Cp 67/2021; VSL I Cp 552/2019; VSM I Cp 266/2018; VSL II Cp 519/2018; VSL I Cp 1964/2018; VSL I Cp 43/2016; VSL II Cp 157/2015; VSL I Cp 2569/2014; VSL I Cp 1065/2014; VSL I Cp 2958/2012; VSL II Cp 4164/2011. 2 Prim. sklepa I Cp 67/2021 in VSL II Cp 1430/2018. 3 Prim. VSL sklep II Cp 1701/2019; VSL sklep I Cp 1964/2018. 4 Na podlagi 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 je obveznost plačila takse za pritožbo zoper sklep z dne 13. 12. 2021 nastala z vložitvijo pritožbe, tj. 23. 12. 2021.