Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino zaradi škode, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 18.10.1987, povzročeni po krivdi zavarovanca tožene stranke. Priznalo mu je odškodnino v skupnem znesku 8.200.000,00 SIT, od česar odpade na zadoščenje zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000.000,00 SIT, zaradi prestanega strahu 500.000,00 SIT, zaradi skaženosti 700.000,00 SIT in zaradi zmanjšanih življenjskih sposobnosti 5.000.000,00 SIT. Od tako dosojenega skupnega zneska je odbilo ob ugotovljeni tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo 1/4 od celote, odštelo pa je tudi s strani tožene stranke že izplačana zneska v skupni valorizirani vrednosti 2.059.547,00 SIT. Tako je toženi stranki končno naloženo, da mora tožniku plačati še odškodnino v znesku 4.090.453,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da bo z ugoditvijo njeni pritožbi tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Meni, da je bilo premalo upoštevano, da so posledice škodnega dogodka za tožnika tako hude, da je v 28 letu starosti postal docela osamljen, da je poklic, za katerega se je izšolal, postal zanj nedosegljiv, da tudi sicer nima možnosti za zaposlitev in da ima velike težave pri vključevanju v vsakdanje okolje in življenje. Poseben poudarek bi bilo treba posvetiti škodi, ki jo tožnik prestaja kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka pa v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo dodatno zavrnjen tožbeni zahtevek še za znesek 3.900.000,00 SIT. Meni, da je tožniku dosojena nesorazmerno visoka odškodnina, ki odstopa od odškodnin, ki jih v podobnih primerih dosojajo slovenska sodišča. Opozarja na dejstvo, da je po razveljavitvah sodb nižjega sodišča v tem procesu prišlo do prisoje odškodnin v različnih zneskih, pri čemer pa je z zadnjo sodbo sodišče prve stopnje tožniku priznalo za isto škodo realno petkrat višjo odškodnino v primerjavi s svojo prvo sodbo z dne 30.6.1989. Ni mogoče mimo izvedenskega mnenja, da je tožnik utrpel le lažji posttravmatski psihoorganski sindrom s trajno izgubo voha. Njegove življenjske in delovne sposobnosti niso zmanjšane, delno so zmanjšane le njegove umske sposobnosti. Zato bi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bilo tožniku mogoče priznati le odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT. Za telesne bolečine bi bila primerna odškodnina v znesku 700.000,00 SIT, za strah v znesku 200.000,00 SIT, za skaženost pa v znesku 300.000,00 SIT. Višja odškodnina po posameznih postavkah je namreč pretirana.

Pravdni stranki na revizijo druga druge nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega, kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti torej primerno individualizirana, vendar ob istočasnem upoštevanju širših okvirov, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na stopnjo tožnikovih telesnih in duševnih bolečin, posebej tista, ki opredeljujejo škodo iz naslova trpljenja zaradi posledic škodnega dogodka, omogočajo pravno sklepanje, da je škodo, ki jo prestaja tožnik, mogoče uvrstiti v rang izjemnih primerov. Ti pa narekujejo znatno denarno zadoščenje, da bi bila dosežena primerna satisfakcija. Izpodbijana sodba po vsebini svojih razlogov temelji na takšni dejanski in pravni razlagi.

Revizijsko stališče, da izvedenec z izjavo, da je tožniku kot trajna posledica ostal lažji posttravmatski sindrom in le 20% invalidnost, obseg škode z ozko, iz celote iztrgano interpretacijo mnenja, bagatelizira. Izvedenec je namreč v opisu nanizal znake, ki takšen sindrom širše opredeljujejo (zaradi oslabljene kontrole afektivnih reakcij je pri tožniku podana razburljivost, razdražljivost, jezavost in podobno), pojavljajo se mu čustvene motnje, apatija, depresivnost in podobno, socialna neprilagodljivost, prepirljivost, pomanjkanje spontanosti in motnje nekaterih inteligentnostnih sposobnosti. Nižji sodišči sta navedene okoliščine povezali z dejanskimi posledicami, ki jih imajo na tožnikovo življenje. Ugotovljeno je bilo, da ima zaradi njih hude težave v komunikaciji z okoljem, pri čemer je bila še posebej upoštevana njegova mladost in s tem slaba prognoza v zvezi z opravljanjem poklica in zaposlitvijo. V tem okviru upad inteligentnostnih sposobnosti terja posebno pozornost ob dejstvu, da je tožnik usposobljen za umskega delavca. Tožniku torej največja škoda nastaja na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar ni razloga za znižanje odškodnine iz tega naslova. Po drugi strani pa realnost opredelitve te odškodnine z zneskom 5.000.000,00 SIT onemogoča tudi njeno zviševanje. Širši okviri, v katerih morajo biti vpete sicer individualizirane odškodnine, so narekovali sodno prakso, ki omogoča primerljivost odškodnin, tudi tistih, ki jih sodišča dosojajo za izjemne škode. Iz teh okvirov dosojena odškodnina ne izstopa.

Povedano obvelja tudi za ostale odškodninske postavke. Tožnik je skoraj eno leto preživel po bolnišnicah in prestal dve operaciji. Hude poškodbe glave in možganov (možganska udarnina, prelom lobanjskega dna s stisnjenjem kosti in prelom lobanje v predelu desne strani čela), posebej pa še posledični iztok možganske tekočine, niso pogojevale samo hudega strahu za izid zdravljenja, temveč so neposreden dokaz za obstoj različne stopnje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Opis teh bolečin (v lažji obliki se bodo tožniku pojavljale tudi v bodoče) in strahu, podan v izvedenskem mnenju, je sodiščema nižje stopnje omogočil odmero odškodnine iz obeh naslovov (za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 2.000.000,00 SIT in za strah v znesku 500.000,00 SIT). O primernosti takšne odškodnine revizijsko sodišče ne dvomi. Obseg škode, ki jo tožnik prestaja zaradi poslabšanega izgleda obraza, pa temelji tudi na lastnem zaznavanju sodišča o tem, da je fiziološka sprememba desnega dela tožnikovega čela dobro opazna in objektivno vzbuja pozornost. Zato so posledice v tožnikovi duševnosti tolikšne, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 700.000,00 SIT povsem primerna in je ni mogoče niti zniževati niti zviševati.

V okviru že zavrnjene revizijske teze, da se dosojena odškodnina v celoti drastično razlikuje od drugih primerljivih odškodnin, je treba zavrniti tudi revizijsko stališče, da sta sodišči nižje stopnje v tej pravdi ob večkratnem sojenju (in razveljavljanju prvostopnih sodb) realno za isti obseg škode prisojali različno odškodnino. Obvelja namreč, da je predmet revizije le izpodbijana sodba sodišča druge stopnje, da sta bila pravnomočno dosojena odškodninska zneska valorizirana in od skupne odškodnine odšteta in da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja glede na razmere v času sojenja. Znano je tudi, da so se od leta 1989 dalje spreminjale razmere glede denarne vrednosti, posebej v začetnem obdobju. Zato so revizijske trditve v tej smeri, čeprav se spuščajo v podrobnosti, posplošene in vprašljive.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), ju je bilo treba zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).