Jedro

Sklep o odlogu plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje do pravnomočnega zaključka postopka je za ta strošek tožnika povzročil okoliščino, kot da se je postopek končal zunaj glavne obravnave. Tožnik lahko tak strošek pravočasno zahteva v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP v 15 dneh od prejema sklepa. V tem primeru sicer sodišče ni izdalo sklepa, pač pa plačilni nalog za plačilo sodne takse na podlagi drugega odstavka 14.a člena ZST-1. Povrnitev stroška je zahteval 7. 4. 2022, kar je bilo v zakonskem roku in sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko obravnavati zahtevo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke z dne 7. 4. 2022 za povrnitev stroškov sodne takse in smiselni predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Ugotovilo je, da se je postopek pravnomočno zaključil na podlagi sodbe z dne 11. 11. 2020 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 22. 9. 2021. Ker je bila pred izdajo končne odločbe opravljena glavna obravnava, bi moral tožnik zahtevati povrnitev stroškov sodne takse najpozneje do konca glavne obravnave. Kljub odlogu plačila sodne takse je taksna obveznost za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje nastala že ob vložitvi tožbe, zato bi moral tožnik zahtevati povrnitev tega stroška do konca glavne obravnave. Kasnejša priglasitev stroškov je prepozna. Kolikor je tožnik ta strošek pravočasno priglasil in sodišče v sodbi o njem ni odločilo, bi se moral pravočasno pritožiti zoper stroškovni del sodbe ali pa pravočasno v 15 dneh od prejema sodbe predlagati izdajo dopolnilnega sklepa. Prvostopenjsko sodbo je prejel 18. 12. 2020, zahtevo za povrnitev stroškov sodne takse in smiselni predlog za izdajo dopolnilnega sklepa za te stroške je vložil več kot eno leto kasneje (bistveno prepozno) 7. 4. 2022. 2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da ne zdrži resne presoje stališče, da je bila taksna obveznost znana ob vložitvi tožbe, če je ravno sodišče odložilo plačilo sodne takse do pravnomočne odločitve v zadevi, zato taksna obveznost za tožnika ob koncu glavne obravnave 11. 11. 2020 še ni nastala. V nobeni fazi do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari ni bila odmerjena sodna taksa tako, da tožnik z njeno višino ni mogel biti seznanjen. Ker je taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe z dne 11. 11. 2020, je pravočasno priglasil stroške postopka. O tem je citiral ustrezne primerljive odločitve sklepa VDSS Pdp 887/2018 in VSC Cp 1006/2018, sodišče je uporabo stališč pavšalno zavrnilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj sklepa v tem delu ni moč preizkusiti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Sodne takse so del pravdnih stroškov1. Taksna obveznost za postopek pred sodiščem prve stopnje nastane ob vložitvi tožbe, kar določa 1. točka prvega odstavka Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). Tudi 179. člen ZPP določa, da se pravdni postopek začne s tožbo. Zato je sodna taksa pravdni strošek, ki je nastal med postopkom2. Če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana v skladu s 6. členom tega zakona, sodišče, razen v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena, izda na podlagi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh, v postopku izvršbe in zavarovanja pa v osmih dneh od vročitve naloga, plača dolžno takso. Plačilni nalog mora vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.

5. Do kdaj lahko stranka zahteva povrnitev stroškov, je odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja oziroma ali so nastopile okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave3. Na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev pravdnih stroškov (in v običajni procesni situaciji tudi tožeča stranka plačane sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je procesna predpostavka po 105.a členu ZPP) najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Na prvi del slednje določbe ZPP se je pravzaprav oprlo sodišče prve stopnje z zaključkom, da bi moral tožnik zahtevati povrnitev stroškov sodne takse najpozneje do konca glavne obravnave, kasnejša priglasitev pa je prepozna (3. točka obrazložitve sklepa).

6. Vendar v tem primeru ne gre za običajno procesno situacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tožnik utemeljeno navaja, da mu je odložilo plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje do pravnomočnega zaključka postopka (1. in 3. točka obrazložitve sklepa). Sklep o odlogu je izdalo 14. 9. 2017 (listna št. 7 in 8 spisa). S tem je obveznost plačila sodne takse zapadla kasneje – po pravnomočnosti zaključka postopka. S pravnomočnostjo zadeve je torej že obstoječa obveznost tožnika za plačilo takse le zapadla v plačilo4. Pravdni postopek se je pravnomočno zaključil s sodbo sodišča druge stopnje na seji senata 22. 9. 2021 (listna št. 258-270 spisa). Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje pa se je zaključila dobrih 10 mesecev prej, 11. 11. 2020 (listna št. 206 – 222 spisa). Zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik zahtevati povrnitev stroškov sodne takse do konca glavne obravnave (3. točka obrazložitve sklepa), pomeni, da bi moral dejansko vnaprej, "na zalogo" zahtevati povrnitev stroškov nezapadle sodne takse. Tak zaključek je materialnopravno zmoten.

7. Vprašanje sodnih taks, oprostitve (tu odloga) se nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je oproščena plačila sodnih taks in državo5. Sem spada tudi vprašanje nastanka sodne takse za določeno procesno dejanje po 1. točki prvega odstavka ZST-1. To vprašanje je potrebno ločiti od vprašanja nastanka pravdnih stroškov stranki. Dokler terjatev države do tožnika za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje ni zapadla, mu ta pravdni strošek ni nastal in ga ni bil dolžan zahtevati. V tem primeru je sodna odločba o odlogu plačila sodne takse povzročila, da mu je ta pravdni strošek nastal kasneje, po koncu glavne obravnave. Tožnik se je lahko zanesel na sodno odločbo o odlogu plačila sodne takse tako, da mu je ne bo treba plačati do pravnomočnega zaključka zadeve in posledično, da mu zanjo ni treba zahtevati povrnitve do pravnomočnega zaključka zadeve.

8. Prvi in drugi odstavek 14.a člena ZST-1 določata za primer, če sodišče ugodi predlogu za odlog plačila taks, že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona razveljavi. V primeru odloga pošlje sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog, za katerega smiselno velja prvi odstavek 34. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje ob prejemu tožbe 31. 8. 2017 ni poslalo tožniku plačilnega naloga za plačilo sodne takse, ker je hkrati s tožbo predlagal oprostitev plačila sodne takse (listna št. 1, 6 spisa). Tega je zavrnilo, ugodilo je predlogu za odlog. Edini plačilni nalog mu je poslalo šele z dnem 28. 3. 2022, vročen pooblaščenki tožnika 1. 4. 2022 (vročilnica, pripeta listni št. 295 spisa). Sodno takso je plačal, kot izhaja iz uradnega zaznamka na plačilnem nalogu in potrdila o odobritvi podračuna Ministrstva za finance, Uprave RS za javna plačila (listna št. 295 spisa). Torej je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso in tožnik jo je plačal po končani glavni obravnavi, zato lahko zahteva povrnitev naknadno6. 9. Sklep o odlogu plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje do pravnomočnega zaključka postopka je za ta strošek tožnika povzročil okoliščino, kot da se je postopek končal zunaj glavne obravnave. Tožnik lahko tak strošek pravočasno zahteva v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP v 15 dneh od prejema sklepa. V tem primeru sicer sodišče ni izdalo sklepa, pač pa plačilni nalog za plačilo sodne takse na podlagi drugega odstavka 14.a člena ZST-1, vročen pooblaščenki tožnika 1. 4. 2022. Povrnitev stroška je zahteval 7. 4. 2022 (listna št. 298 spisa), kar je bilo v zakonskem roku in sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko obravnavati zahtevo. Ker je ni, je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

10. V novem postopku naj sodišče prve stopnje vsebinsko odloči o pravočasni zahtevi tožnika za odmero dodatnih pravdnih stroškov z dne 7. 4. 2022, ki ni smiselni predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

11. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklepa VSL II Cp 2027/2019, VDSS Pdp 266/2011. 2 N. Betetto v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, str. 24. 3 N. Betetto, že navedeno delo, str. 57. 4 Sklep VSL II Cp 1332/2018. 5 Sklep VSL II Cp 2027/2019. 6 Prim. sklep VSC Cp 1006/2008, na katerega je utemeljeno opozarjal tožnik v vlogi s priglasitvijo stroškov sodne takse; šlo je za odmero stroškov izvedenskega dela po končani zadnji glavni obravnavi, kar je primerljivo z obravnavano zadevo.