Jedro

Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Zastopnik tožene stranke je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A. številka ... z dne 29.7.2005 s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ga je uveljavljal kot otrok ubitega talca. Organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe po povzemanju tožnikovih navedb v vlogi in po citiranju določb 1. člena in 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS št. 18/2003 - urad. preč. bes. v nadaljevanju ZZVN), na podlagi dejstva, ki izhaja iz podatkov v spisih, da je tožnikovega očeta med vojno 1941 - 1945 dne 23.4.1942 smrtno ustrelil partizan na njegovem domu, ugotavlja, da ni šlo za nasilno dejanje okupatorja ali njegovega sodelavca. Ker je nasilno dejanje okupatorja ali njegovega sodelavca v 1. členu ZZVN predpisano kot pogoj zato, da se določeno osebo šteje za žrtev vojnega nasilja, tudi tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po pokojnem očetu, po presoji organa prve stopnje ni utemeljen. Zastopnik tožene stranke v odločbi z dne 5.1.2007, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo upravnega organ prve stopnje, na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da tožnikov oče ni bil ubit zaradi sodelovanja v NOV in niti ni bil ubit kot talec, torej da ni izgubil življenja v okoliščinah predpisanih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in da zato ni izpolnjen zakonski pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ker ZZVN v 8. odstavku 2. člena določa, da je mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja le otrokom staršev, ki so bili ubiti s strani okupatorja, agresorja ali njegovih sodelavcev, to pa niso bili partizani, tožniku pojasnjuje, da njegove navedbe, da je bila eksekucija očeta s strani partizana posledica očetovega vpisa v fašistično organizacijo in da je bil oče v vpis prisiljen zaradi preživljanja družine, ni mogoče upoštevati. V nadaljevanju ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno vodil postopek, da je v obrazložitvi pravilno navedel razloge za odločitev in da je zato odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v tožbi tako Upravni enoti A. kot Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve očita, da pri odločanju nista upoštevala vzroka eksekucije, ki je po njegovem mnenju bistven element za odločitev. V nadaljevanju opisuje okoliščine zaradi katerih je bil njegov oče sicer vpisan v fašistično organizacijo in okoliščine, ki kažejo na to, da kot zaveden Slovenec ni nikoli sodeloval ali pomagal okupatorju, pač pa pomagal vsem, ki so se uprli okupatorju in zanje predlaga dokaze z izjavami in zaslišanjem prič. Po zatrjevanju tožnika usmrtitev njegovega očeta ni bilo samostojno dejanje partizanov pač pa le posledica prisilnih ukrepov okupatorja, saj če partizani ne bi sumili na očetovo delovanje v fašistični organizaciji do usmrtitve ne bi prišlo. Zato meni, da je eksekucijo potrebno razumeti kot posledico delovanja okupatorja. Po navajanju dejstev in dokazov o tem, da je bil njegov oče zaveden Slovenec, ki je sodeloval s partizani in ni bil nikoli naklonjen okupatorju, sodišču smiselno predlaga, naj obe odločbi odpravi in mu kot otroku B.B. prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja.

Zastopnik tožene stranke, ki je sodišču predložil spise, vztraja pri razlogih navedenih v odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za priznanje uveljavljenega statusa je določba navedenega 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN Uradni list RS, št. 110/02), ki med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit, je padel, je umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu. Citirano določbo je treba razlagati v povezavi s splošnimi pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, po kateri je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njenih sodelavcev, saj se določba 8. odstavka 2. člena ZZVN nanjo izrecno sklicuje. Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje, ugotovljeno na podlagi podatkov v upravnih spisih, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik navedenih zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Neutemeljeni so zato tožbeni ugovori, s katerimi tožnik smiselno izpodbija dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku. Ker bi moral tožnik dokazati, da je bil njegov oče ubit s strani okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, česar pa podatki v upravnih spisih ne izkazujejo, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator. Zato tudi ugotavljanje dejstev navedenih v tožbi v upravnem postopku in v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.

Sodišče torej ugotavlja, da je izpodbijana odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita in zato v celoti sprejema razloge, s katerimi je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.