Jedro

Sodišče je tudi s pomočjo zaslišanja oporočne priče ugotovilo, da je na oporoki podpis P. O.. V takšnem položaju je tožeča stranka tista, na kateri je dokazno breme glede trditve, da to ni res. Razen gole trditve, tožena stranka zoper takšno dejansko ugotovitev ne ponuja ničesar.

V dokaznem postopku je bilo sicer precej govora o grožnji in sili, tudi o prepirih, a v resnici nihče ni povedal ničesar konkretnega, kar bi utemeljevalo sklep o resnem vplivu na oblikovanje zapustnikove poslednjevoljne izjave. Pri tezi o obstoju sile in grožnje gre za gole hipoteze in špekulacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik izpodbijal veljavnost oporoke F. R.. V ponovljenem postopku je odpravilo procesno kršitev, zaradi katere je bilo v prejšnjem pritožbenem postopku treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in nato napravilo celovito dokazno oceno.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik še vedno vztraja pri obeh ključnih prvinah svoje dejanske teze. Tako trdi, da na oporoki ni podpisa P. O.. Meni, da je podpis nečitljiv, poleg tega pa napada verodostojnost izpovedbe priče P. O.. Bistvo napada na dokazno oceno glede zaslišanja te priče utemeljuje s tem, da se po 25-ih letih nihče ne bi mogel spomniti tolikšnih podrobnosti, kot jih je izpovedala ta priča. Meni, da je želel odvetnik P. O. tožencem narediti uslugo, tako da bi oporoka obveljala.

Dalje navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da naj F. R. ne bi vedela povedati, na kakšen način je osmi toženec vplival na oporočitelja. Pritožnik povzema tisti del izpovedbe F. R., kje vse je bila v letu 1988. Sklicuje se tudi na pričino predvidevanje, da je bil zapustnik zagotovo prisiljen v podpis oporoke in na tisti del izpovedbe, ko je povedala o vpitju na travniku v Z.. Pritožnik vztraja, da sta na poslednjo voljo pokojnika vplivala T. B. in J. R.. Nazadnje trdi, da je predložil številne listine, do katerih se sodišče ni opredelilo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je tudi s pomočjo zaslišanja oporočne priče ugotovilo, da je na oporoki podpis P. O.. V takšnem položaju je tožeča stranka tista, na kateri je dokazno breme glede trditve, da to ni res. Razen gole trditve, tožena stranka zoper takšno dejansko ugotovitev ne ponuja ničesar.

Kar se tiče vprašanja, ali je P. O. res podpisal oporoko ali ne, časovna razdalja, na katero se opira pritožba, ne igra pomembne vloge. Priči je bila namreč listina predočena. Pri tem je potrdil, da se na njej nahaja njegov podpis. Ob takšnem predočenju in pričini pritrditvi nima pritožbeno sodišče nikakršne dejanske opore za resen dvom v to, da je bilo to dejansko vprašanje na prvi stopnji pravilno rešeno.

Glede na pritožbeno navedbo, da natančna izpovedba priče P. O. po 25-ih letih sama po sebi vzbuja dvom v njegovo verodostojnost, je pritožbeno sodišče celotno izpovedbo (list. št. 101, 102) prebralo. Dvoma v pravilnost dokazne ocene to procesno dejanje ni vzbudilo. Kvaliteta spomina, ki jo kaže izpovedba, morda sicer ni povprečna, a zato še ni nenormalna. Pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v verodostojnosti priče. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja grožnje ali sile, ki bi botrovali sestavi sporne oporoke. V dokaznem postopku je bilo sicer precej govora o grožnji in sili, tudi o prepirih, a v resnici nihče ni povedal ničesar konkretnega, kar bi utemeljevalo sklep o resnem vplivu na oblikovanje zapustnikove poslednjevoljne izjave. Pri tezi o obstoju sile in grožnje gre za gole hipoteze in špekulacije. S te ravni se tudi pritožbi ne uspe premakniti.

Pritožnik tudi z ničemer ne izkaže, v čem naj bi bile listine, ki jih našteva v zaključku pritožbe, sploh relevantne z vidika obravnave spornih dejanskih vprašanj. Čim je tako, pa pritožbeno sodišče tudi ne vidi razloga, zakaj bi se moralo do njih opredeljevati sodišče prve ali druge stopnje. Te listine se že po času nastanka sploh ne nanašajo na čas, v katerega so umeščena sporna dejanska vprašanja.

Ker pritožba ni utemeljena in niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Zakon o pravdnem postopku.