Jedro

Tožena stranka je imela ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP).

Plačilo nadomestila za čas do 30 delovnih dni oziroma njegova višina je neposredno vezana na v upravnem postopku (ali socialnem sporu) ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti za delo. S tem, ko je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, tožniku prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti osebnega zdravnika in ZZZS. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti osebnega zdravnika in pristojnosti ostalih deležnikov zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

-razveljavi v I. točki izreka ter se zavrže tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi nadomestili plače v mesečni višini 290,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od januarja 2019 do vključno februarja 2021 in v višini 69,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za mesec marec 2021;

-spremeni v VII. točki izreka (stroški postopka) tako, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1.665,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

III.Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti pritožbene stroške (pred pritožbenim in Vrhovnim sodiščem RS) v znesku 459,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje iz naslova nadomestila plače za čas bolniškega staleža v skupnem znesku 7.617,44 EUR, in sicer za obdobje od januarja 2019 do marca 2021, v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje ji je naložilo, da tožniku plača nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 in 2020 v skupnem znesku 1.578,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 16. 4. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka) ter preostanek odpravnine v znesku 250,13 EUR (pravilno: 20,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od dne 16. 4. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo neto prikrajšanja nadomestila plače iz naslova neplačanega dodatka delovne uspešnosti za mesec maj 2018 v neto znesku od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2018 dalje do plačila; za mesec junij 2018 v neto znesku od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2018 dalje do plačila; za mesec julij 2018 v neto znesku od pripadajočega bruto zneska v višini 446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2018 dalje do plačila; nadalje je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več iz naslova zakonskih zamudnih obresti na denarno nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, ter višji znesek odpravnine, kot je dosojen v III. točki izreka (IV. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 981,04 EUR, je postopek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2019 in 2020 v tem delu ustavilo (V. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožnik zahteval obračun ter odvod davkov in prispevkov za vse vtoževane denarne prejemke iz delovnega razmerja (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v višini 938,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka (VII. točka izreka).

2.Tožena stranka se pritožuje zoper I., III. in VII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).1 Meni, da sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče napačno zaključuje, da se je tožnik dne 18. 12. 2018 poškodoval pri delu. Dejansko stanje glede poteka nezgode, če je do nje res prišlo pri delodajalcu, je zmotno ugotovljeno. Nepravilno namreč temelji na izpovedi tožnika in priče A. A., ki nista bili enotni, do razlik v izpovedi pa se sodišče ni opredelilo. Tudi izpoved izvedenca, na katerega se je sodišče oprlo, je neprepričljiva. Tožnik je stol uporabljal na lastno odgovornost in poškodbo rame, ki mu je večkrat izpadla tudi ponoči, preložil na lokacijo delovnega mesta. Izpostavlja, da je več kot dve leti tožniku utemeljeno nadomestilo plače za čas odsotnosti obračunavala na podlagi zdravniških potrdil, iz katerih je razvidno, da je razlog za bolniški stalež poškodba izven dela. Do teh potrdil pa se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Navaja nadalje, da je bila z dejstvom poškodbe pri delu seznanjena šele s tožbo, zato zakonske zamudne obresti ne morejo teči tako, kot je o njih odločeno. Tečejo lahko šele po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka, kar velja za vse zahtevke (tudi odpravnino). Glede odločitve o odpravnini tožena stranka izpostavlja neskladje med izrekom in obrazložitvijo oziroma evidentno pisno napako. Navaja tudi, da sodišče ni izčrpalo vseh dokaznih predlogov, zaradi česar je sodba tudi iz tega razloga obremenjena s procesno kršitvijo. Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, ko je poslalo prepis zvočnega posnetka skoraj istočasno s sodbo in tožena stranka ni imela zadosti časa za pripombe. Glede na odvisnost stroškov postopka od uspeha v pravdi, se tožena stranka pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Sodišče druge stopnje je o obravnavani pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enkrat že odločalo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 546/2023 z dne 28. 2. 2024. V delu glede prisojenega nadomestila za neizkoriščen letni dopust v znesku 1.578,96 EUR (II. točka izreka) je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, v preostalem (v I., III. in VII. točki izreka) pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče RS je s sklepom Dsp 4/2024 z dne 26. 11. 2024 ugodilo pritožbi tožene stranke zoper citirani sklep sodišča druge stopnje, ga razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo odločanje, pri tem pa je ocenilo, da vprašanja, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v razveljavitvenem sklepu, ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika, pri čemer se do teh dokazil res ni opredelilo, vendar bi to pomanjkljivost lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem postopku sledilo usmeritvam, ki jih je v razveljavitvenem sklepu podalo Vrhovno sodišče RS.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo pavšalno zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge za odločitev. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storila, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč. Enako velja za pavšalno pritožbeno trditev, da sodišče ni izčrpalo vseh dokaznih predlogov. Na katere dokazne predloge, ki jih je podala, pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, v tem delu meri tožena stranka namreč iz pritožbe ni mogoče povzeti. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče.

7.Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vročanje prepisa zvočnega posnetka naroka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imela tožena stranka ne glede na datum vročitve prepisa skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložila, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludirana (286.a člen ZPP). V pritožbi pa tudi sicer niti ne izpostavi, v čem naj bi bil prepis nepravilen in kako naj bi navedeno vplivalo na odločitev. Tozadevne pritožbene navedbe so nekonkretizirane in tudi zato neutemeljene.

8.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v daljšem (neprekinjenem) bolniškem staležu, in sicer od 20. 12. 2018 do 5. 3. 2021. Med drugim od delodajalca vtožuje plačilo razlike med že izplačanim nadomestilom plače (v višini, ki velja za primer poškodbe izven dela) in nadomestilom plače v višini 100 % osnove, ki bi mu pripadala v primeru poškodbe pri delu. Tožnik se je zavzemal za to, da bi sodišče v tem delovnem sporu ugotovilo nasprotno dejstvo, kot izhaja iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela, izdanih s strani tožnikovega osebnega zdravnika (B3), ki so bila po neprerekanih navedbah tožene stranke podlaga za izplačilo nadomestila plače, in iz katerih izhaja, da je razlog začasne zadržanosti od dela poškodba izven dela. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz tega naslova ugodilo na podlagi ugotovitve, da se je tožnik dne 18. 12. 2018 dejansko poškodoval pri delu.

9.Pravico do nadomestila plače v primeru začasne zadržanosti od dela in višino le‑tega urejajo tako predpisi s področja delovnega prava, kot predpisi s področja socialne varnosti. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)2 v prvem, sedmem in osmem odstavku 137. člena, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)3 v prvem, tretjem in četrtem odstavku 31. člena ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila)4 v 139. členu. Pravica delavca do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni je v osnovi izvorna pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja,5 vezana (tudi)6 na sklenjeno delovno razmerje.7 S pravico do nadomestila plače se zagotavlja socialna varnost delavca (zavarovanca) v primeru različnih vzrokov, zaradi katerih utemeljeno ne more opravljati dela. Skladno z določbo tretjega odstavka 137. člena ZDR-1 nadomestilo plače med začasno zadržanostjo z dela določen čas zagotavlja delodajalec, ki nadomestilo izplača iz lastnih sredstev (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), po tem obdobju pa ga zagotavlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Od 31. delovnega dne dalje izplačujejo nadomestilo zavarovancem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer njihovi delodajalci (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), slednjim pa ZZZS povrne izplačana nadomestila po vložitvi zahtevka za refundacijo (229. člen Pravil v zvezi z 29. členom ZZVZZ), vendar pa je materialno pravni zavezanec za plačilo nadomestila plače od 31. dne dalje Zavod za zdravstveno zavarovanje. Slednji nadomestila ne povrne delodajalcu, če o upravičeni zadržanosti ni odločal imenovani zdravnik ZZZS ali zdravstvena komisija ZZZS (3. alineja petega odstavka 229. člena). Dokončne in pravnomočne odločbe imenovanega zdravnika ZZZS oziroma zdravstvene komisije ZZZS o upravičeni zadržanosti z dela (obdobju zadržanosti in vzroku zanjo) so torej podlaga za refundacijo nadomestila. Nadomestilo gre zavarovancem na podlagi mnenja osebnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (29. člen ZZVZZ).

10.V skladu s tretjim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni, na podlagi drugega odstavka 81. člena ZZVZZ pa imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in odloča o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni. Zavarovana oseba ali delodajalec se lahko na podlagi 82. člena ZZVZZ na odločbo imenovanega zdravnika pritoži v petih delovnih dneh od vročitve odločbe. V drugem odstavku 229. člena Pravil je določeno, da potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela izstavi osebni zdravnik, ki je pristojen za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela, na podlagi svoje ocene o začasni zadržanosti od dela oziroma na podlagi odločbe imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Prvi odstavek 232. člena Pravil nadalje določa, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela <em>zaradi bolezni ali poškodbe.</em>

10.Če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko na podlagi prvega odstavka 234. člena Pravil v roku 3 delovnih dni od dne, ko sta bila z oceno seznanjena, zahtevata presojo s strani imenovanega zdravnika. Zahtevo za presojo ocene osebnega zdravnika, zdravstveno in drugo dokumentacijo na podlagi 236. člena Pravil pregleda imenovani zdravnik, ki odloči o začasni nezmožnosti za delo na podlagi zdravstvene in druge dokumentacije. Če se zavarovanec ali delodajalec ne strinjata z odločbo imenovanega zdravnika, se lahko v skladu z 239. členom Pravil zoper odločbo pritožita. Pritožba se vloži pri imenovanem zdravniku, ki je izdal odločbo, v petih delovnih dneh od vročitve odločbe. O pritožbi odloči Zdravstvena komisija. Zoper odločbo slednje pa imata zavarovanec in delodajalec na podlagi 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) pravico vložiti tožbo pred socialnim sodiščem.

11.Za odločanje v tem sporu je bistvenega pomena postopek odločanja o začasni nezmožnosti za delo, ki vključuje tudi ugotavljanje njenega vzroka. Nanj namreč sam zakon neposredno navezuje pridobitev pravice do nadomestila in njegove višine. V tem smislu ugotovljen vzrok za začasno nezmožnost za delo predstavlja temelj za odmero višine nadomestila. Glede na zgoraj navedeno materialnopravno podlago, ki ureja pristojnost osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika (oziroma zdravstvene komisije) ter postopek ugotavljanja vzroka oziroma razloga začasne nezmožnosti za delo, je tako ključno, da sta tako osebni zdravnik kot tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija primarno pristojna, da presodita, kaj je vzrok za začasno nezmožnost za delo. Delavcu je zoper predmetne odločitve zagotovljeno pravno varstvo, najprej v upravnem postopku ter nato v socialnem sporu. Če je namreč zaradi spornosti vzroka za bolniški stalež sporna višina nadomestila za čas bolniškega staleža, je ta spor treba reševati po pravilih, ki jih določajo področni predpisi, torej najprej po postopku pri Zavodu (prvi odstavek 234. člena Pravil, 84. člen ZZVZZ), v katerem se uporablja ZUP in v nadaljevanju v socialnem sporu (torej z izpodbijanjem odločitve osebnega in imenovanega zdravnika ter odločb Zavoda, s katerimi zavarovanec ni zadovoljen). O obsegu teh dajatev ni mogoče odločati mimo za to pristojnih deležnikov (osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije) v delovnem sporu med delavcem in delodajalcem ter na takšen način iz odločanja, ki je prvenstveno v pristojnosti osebnega zdravnika in organov Zavoda, dejansko izključiti to institucijo. To velja tudi za plačilo nadomestila za čas do 30 delovnih dni, ki ga je dolžan kriti delodajalec iz lastnih sredstev. Tudi to nadomestilo oziroma njegova višina je namreč neposredno vezana na v upravnem postopku (ali socialnem sporu) ugotovljen vzrok začasne nezmožnosti za delo. Tožnik je od delodajalca (tudi za čas nezmožnosti za delo do 30 delovnih dni) vtoževal višje nadomestilo zaradi zatrjevanja drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, kot izhaja iz potrdil osebnega zdravnika. O vzroku za začasno nezmožnost za delo, torej o temelju nadomestila, ki pogojuje njegovo zakonsko določeno višino, pa ni pristojno odločati delovno sodišče.

12.Tožena stranka je v spis predložila potrdila o upravičeni zadržanosti z dela, izdana s strani osebnega zdravnika, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zadržan od dela zaradi poškodbe izven dela. Zatrjevala je, da je nadomestilo pravilno izplačevala na njihovi podlagi, torej v zakonsko predvideni višini glede na vzrok, naveden v potrdilih osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je v te listine vpogledalo, vendar se do njih ni opredelilo, kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja. Tožnik je imel možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Do njih se ni opredelil. V postopku tudi ni navajal, da bi zahteval presojo osebnega zdravnika glede ugotovitve vzroka za bolniški stalež pri imenovanem zdravniku, niti se ni skliceval na odločbe ZZZS ali na to, da bi zahteval sodno varstvo zoper njih, prav tako v zvezi s tem ni predlagal nobenih dokazov. Tožnik se z višino nadomestila, ki je bilo izplačano na podlagi potrdil osebnega zdravnika, ni strinjal zaradi zatrjevanja napačno ugotovljenega vzroka za začasno nezmožnost za delo, vendar pa je sodno varstvo nepravilno uveljavljal v delovnem sporu zoper toženo stranko kot delodajalca. Pravilnost odločitve osebnega zdravnika in nadalje imenovanega zdravnika ter zdravstvene komisije o tem, kaj je vzrok za bolniški stalež, in ki je podlaga za izplačilo višine nadomestila, se na podlagi 2.a) točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 in 58. člena ZDSS-1 preverja v socialnem sporu in ne v delovnem sporu z neposrednim uveljavljanjem zahtevka zoper delodajalca in torej mimo Zavoda, ki je tudi sicer pristojen za odmero nadomestila, ki gre v njegovo breme. Za dosego višjega nadomestila ni dopustno sodno varstvo zoper delodajalca v delovnem sporu. Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila (za prvih 30 delovnih dni pa sicer tudi materialnopravni zavezanec in pristojen za njegovo odmero), pa je z zgoraj citiranimi predpisi osebnemu zdravniku in pristojnim deležnikom ZZZS podeljena pravica glede odločanja o temelju te pravice (času in vzroku za upravičeno odsotnost z dela), Zavodu pa tudi pristojnost odmere nadomestila, ki gre v njegovo breme, zato slednji iz odločanja glede temelja, ki je podlaga za pripadajočo višino nadomestila, ne morejo biti izključeni. S tem, ko je sodišče prve stopnje, na podlagi ugotovitve drugačnega vzroka za začasno nezmožnost za delo, tožniku prisodilo vtoževano razliko nadomestila, je dejansko prevzelo odločanje, ki je v pristojnosti osebnega zdravnika in Zavoda. Sodno varstvo, ki pomeni obid pristojnosti osebnega zdravnika in pristojnosti ostalih deležnikov Zavoda, ni dopustno (drugi odstavek 18. člena ZPP). Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.

13.Sodno varstvo na način, kot ga je uveljavljal tožnik v tem sporu in kot ga mu je zagotovilo sodišče prve stopnje, ni dopustno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 3. točke 339. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter tožbo tožnika (tako kot izhaja iz izreka) v tem delu zavrglo. Ker je pritožbi tožene stranke v tem delu ugodeno že iz procesnih razlogov, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do njenih navedb, ki vsebinsko izpodbijajo ta del odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev v III. točki izreka, v kateri je sodišče tožniku prisodilo 250,13 EUR odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi na neto znesek od 16. 4. 2021. Tožena stranka izpostavlja neskladje med izrekom in obrazložitvijo oziroma evidentno pisno napako, ki se je pripetila sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dne 27. 1. 2025 izdalo popravni sklep, s katerim je III. točko izpodbijane sodbe zaradi očitne pisne pomote popravilo tako, da je znesek 250,13 EUR nadomestilo z zneskom 20,62 EUR. Sklep je postal pravnomočen dne 19. 2. 2025. Ker je napako saniralo že sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe glede tega niso več relevantne. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odpravnine. Odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Med strankama ni bilo razhajanj, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 5. 3. 2021. Ker je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 16. 4. 2021 (od dne, ko je zapadlo v plačilo zadnje nadomestilo plače za mesec marec 2021), mu jih je sodišče prve stopnje od tega dne tudi pravilno prisodilo (2. člen ZPP). Ker pritožbeni razlogi zoper odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka niso podani, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v III. točki izreka izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev pritožbenega sodišča, ki je odločitev sodišča prve stopnje, nanašajočo se na vtoževano nadomestilo plače (I. točka izreka), razveljavilo, vpliva na spremenjen uspeh strank pred sodiščem prve stopnje. Posledično je bilo potrebno poseči tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Nov uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 13 %, tožene stranke pa 87 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne stroške pravdnih strank, odmera katerih pritožbeno ni bila izpodbijana, in ugotovljen nov uspeh, je tako tožnik upravičen do povrnitve 181,48 EUR (kolikor znaša 13 % od 1.396 EUR priznanih mu potrebnih stroškov), tožena stranka pa do 1.847,37 EUR (kolikor znaša 87 % od potrebnih stroškov v skupni višini 2.123,41 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako tožnik dolžan toženi stranki povrniti 1.665,89 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

16.Tožena stranka je s pritožbo uspela v višini 83 % (od pritožbeno izpodbijanih skupno 9.217,02 EUR je uspela v višini 7.617,44 EUR). Zato je v tej višini upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženi stranki je kot potrebne stroške pritožbeno sodišče po priglašenem stroškovniku priznalo stroške pritožbe- 16/4 OT (500 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR), materialne stroške (10 točk) ter 22 % DDV v višini 67,32 EUR, skupaj 373,32 EUR. Njeni priznani stroški glede na pritožbeni uspeh tako znašajo 309,86 EUR. Ker gre za končno odločitev je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pridržanih stroških postopka o pritožbi tožene stranke zoper sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 546/2023 z dne 28. 2. 2024, s katero je bila tožena stranka na Vrhovnem sodišču RS uspešna in sicer smiselno po tar. št. 22/2 v višini 200 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 120,00 EUR, materialne stroške (4 točke) ter 22 % DDV v višini 26,93 EUR, skupaj 149,33 EUR. Skupno je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 459,19 EUR pritožbenih stroškov (pred pritožbenim in Vrhovnim sodiščem RS). Kljub temu, da ima tožnik do odgovora na pritožbo formalno pravico, pa pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje kot nekoristno in torej nepotrebno, saj argumentacijsko nima dodane vrednosti. Posledično strošek zanjo trpi tožnik sam (155. člen ZPP).

-------------------------------

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 18, 18/2, 125a, 125a/4, 286a Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 137, 137/1, 137/3, 137/7, 137/8 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 13, 13/2, 29, 31, 31/1, 31/3, 31/4, 80, 80/3, 81, 81/2, 82, 84, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 7, 7/1, 7/1-2a, 58 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 139, 229, 229/2, 229/5, 229/5-3, 232, 232/1, 234, 234/1, 236, 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.