Jedro

Iz naknadno pridobljene odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 9548004 z dne 2. 8. 2016, zoper katero je bila tožnikova pritožba z odločbo št. 10301-1057662/2016 z dne 14. 10. 2016, zavrnjena, izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A. d.o.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 dalje. Tožnikovi ugovori, da z izpodbijanimi odločbami določena zavarovalna podlaga (040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe) ni pravilna, zato niso utemeljeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi osmimi odločbami je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni oziroma davčni organ) po uradni dolžnosti tožniku odmerila prispevke za socialno varnost za obdobje od aprila do novembra 2016 in sicer: prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovanca, prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca, prispevek za zdravstveno zavarovanje zavarovanca, prispevek delodajalca za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, prispevek za zdravstveno zavarovanje delodajalca, prispevek za zaposlovanje zavarovanca, prispevek za zaposlovanje delodajalca, prispevek za starševsko varstvo zavarovanca, prispevek za starševsko varstvo delodajalca. Odmerjeni prispevki morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe na podračune, ki so navedeni. Po preteku 30-dnevnega roka bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Odločeno je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je s sklepom združilo postopke v pritožbenih zadevah zoper izpodbijane odločbe in vodilo en postopek in pritožbe tožnika kot neutemeljene zavrnilo, s tem, da stroški niso bili priglašeni. V obrazložitvi se sklicuje na pogoje za združitev zadev v en postopek po prvem odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V odločitvi se s prvostopenjskimi odločbami strinja. Drugostopenjski organ tožniku pojasnjuje, da je davčni organ v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov. Navedeno pomeni, da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod, pač pa na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti pošlje ZZZS, kontrolira, ali zavezanci pravilno obračunavajo in pravočasno plačujejo prispevke za socialno varnost. Če zavezanec ne obračuna ali ne plača prispevkov na način in v roku, kot je določeno z zakonom, davčni organ izda odločbo, s katero ugotovi vrsto in višino prispevkov ter jih naloži zavezancu v plačilo. Davčni organ tako v obravnavani zadevi ni ugotavljal oz. odločal o zavarovalnem razmerju ali zavarovalni podlagi, ampak na podlagi podatkov o zavarovalni podlagi, ki jih je pristojni zavod uradoma poslal davčnemu organu. Zato zavrača pritožbeni ugovor tožnika, da je o podlagi za zavarovanje odločal nepristojni organ.

3. Glede pritožbenega ugovora tožnika, da izpodbijane odločbe niso zadostno utemeljene, pa pritožbeni organ izpodbijane odločitve dopolnjuje s svojo obrazložitvijo. Sklicuje se na podatke davčnega registra, ki jih uradoma davčnemu organu posreduje ZZZS, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju (od 1. 4. 2016) zavarovan z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Tožnik je bil od 1. 4. 2016 dalje družbenik in hkrati poslovodna oseba gospodarske družbe A. d.o.o. Tožniku je bila s strani pristojnega zavoda po uradni dolžnosti izdana odločba št. 9548004 z dne 2. 8. 2016, iz katere izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A. d.o.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba, na podlagi prvega odstavka 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) od 1. 4. 2016 dalje. Zoper navedeno odločbo je tožnik sicer vložil pritožbo, ki pa jo je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavrnil. 4. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je prvostopenjski organ obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za obravnavano obdobje ugotovil od zavarovalne osnove v višini 1.089,12 EUR, določene v skladu s 145. členom ZPIZ-2. Drugostopenjski organ s tem v zvezi pojasnjuje, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 zavarovalna osnova, ki pa je osnova je dobiček zavarovanca. Za dobiček za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 (družbeniki) se štejejo vsi prejemki, prejeti za opravljanje poslovodne funkcije in dela. Po določbi četrtega odstavka 410. člena ZPIZ-2 za zavarovance iz 16. člena tega zakona v prehodnem obdobju dobiček za določitev najnižje zavarovalne osnove in najnižja osnova za plačilo prispevkov v letu 2014 znaša 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec, nato pa se od leta 2015 do leta 2020 znesek vsako leto zvišuje za pet odstotnih točk dokler ne doseže zneska 90 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec. V letu 2016 je tako najnižja prepisana osnova določena v višini 70% povprečne plače. Najnižja predpisana osnova za obračun prispevkov za zavarovanje iz 16. člena ZPIZ-2 je tako znašala 1.089,12 EUR. Obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za obravnavano obdobje so bile tako pravilno ugotovljene od najnižje zavarovalne osnove 1.089,12 EUR, določene v skladu z 145. člena ZPIZ-2, po prispevnih stopnjah, ki so določene v členih 8 do 14 Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV). S tem je drugostopenjski organ dopolnil pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega organa in hkrati ugotovil, da je bilo pri odločanju materialno pravo pravilno uporabljeno.

5. Glede tožnikovega ugovora, da davčni organ v zadevi ni preverjal, koliko je tožnik že plačal za zdravstveno zavarovanje kot občan, drugostopenjski organ pripominja, da to ne sodi v postopek odmere obveznosti. Odmerne odločbe za prispevke se namreč izdajajo tudi, ko zavezanci delno ali v celoti poplačajo dolg, če hkrati ne predložijo predpisanih obrazcev. Ugovori, da so bile konkretne obveznosti, ki se jih nalaga v plačilo z odmernimi odločbami, poravnane, se tako lahko uveljavljajo kvečjemu v postopkih izvršbe. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je ZZZS OE Kranj tožniku pošiljal plačilne naloge za obvezno zdravstveno zavarovanje, ker tožnik ni imel urejenega statusa zavarovanca na ustrezni zdravstveni podlagi. To stanje je bilo (za nazaj) urejeno šele na podlagi dokončne odločbe ZPIZ. Zavrača tožnikove navedbe, da je obvezne prispevke iz naslova zdravstvenega zavarovanja plačeval kot občan (po 20. točki 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ). Ker je tožnik s 1. 4. 2016 izpolnjeval pogoje za zavarovanje na drugi podlagi (040), je bil v obravnavanem obdobju neupravičeno zavarovan še na podlagi 048 (kot občan). Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se prispevki, obračunani po zavarovalni podlagi 040, plačujejo na račun, ki ga vodi FURS, prispevki, ki jih zavezanci plačujejo na zavarovalni podlagi 048, pa se plačujejo na račun, ki ga vodi ZZZS. V primeru, da zaradi neurejenega statusa pride do dvojne obremenitve, je po mnenju drugostopenjskega organa zavezanec dolžan plačati prispevke, ki so obračunani na pravilni zavarovalni podlagi, za tiste, ki jih je plačal neupravičeno oz. na napačni zavarovalni podlagi, pa lahko zahteva njihovo stornacijo in refundacijo pri prejemniku teh plačil. Drugostopenjski organ zavrača tudi pritožbene ugovore tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ uporabil podatke, ki mu jih avtomatično posreduje pristojni organ - ZZZS, zaradi česar zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Prav tako drugostopenjski organ zavrača tožnikove ugovore v zvezi s zatrjevanimi kršitvami ustavnih pravic.

6. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbenega razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z navedbo drugostopenjskega organa, da je bil v obravnavanem obdobju (od 1. 4. 2016 dalje) zavarovan z zavarovalno podlago 040 (družbeniki, ki so poslovodne osebe). Navedena odločba se namreč v upravnih spisih organa prve stopnje ne nahaja in se prvostopenjski organ nanjo tudi ne sklicuje. Tožnik navaja, da je opravil pregled upravnih spisov organa prve stopnje, ob prisotnosti uradne osebe, vendar na dan pregleda v nobenem od navedenih upravnih spisov ni bilo nobene odločbe ZZZS, niti pravnomočne odločbe ZPIZ o lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi, po kateri naj bi bil v spornem obdobju zavarovan tožnik. Vprašanje lastnosti zavarovanca in zakonske podlage, na podlagi katere je zavarovan, spada v pristojnost ZZZS in ne davčnega organa. Gre za predhodno vprašanje, o katerem bi pred izdajo izpodbijanih odločb tožnik moral imeti zagotovljeno pravico do izjave in zaslišanja. Prvostopenjski organ pravno relevantnih dejstev ni ugotovil, niti jih ni povzel v izpodbijanih odločbah, zaradi česar izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ je navedeno pomanjkljivost poskušal odpraviti, vendar je s tem odločitev oprl na dejstva in okoliščine, o katerih se tožnik pred izdajo odločb ni imel možnosti izjaviti. Odločanje v upravnih postopkih brez zaslišanja stranke je možno le izjemoma in ob izpolnjenih zakonskih pogojih. V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, zaradi česar izpodbijane odločbe niso zakonite. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1763/2016, ki je zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Tožnik nadalje navaja, da izpodbijane odločbe v uvodu ne vsebujejo navedbe zakonske podlage z izrecno navedbo, da so odločbe izdane v okviru zakonskih pooblastil po skrajšanem postopku, niti ne vsebujejo razlogov za odločanje po skrajšanem postopku. Davčnemu organu očita, da se v dejanskem in (tudi) pravnem pogledu ni izjasnil, na podlagi katerih določb zakona je ugotovil davčno obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za relevantno obdobje. Davčni organ ne pojasni, kako je prišel do zneska zavarovalne vsote, niti ali so ti podatki kje jasno dostopni. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-73/15-28 z dne 7. 7. 2016, v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je fiktivni dohodek kot neizpodbojna domneva, ko se na podlagi tega dohodka odloča o pravicah posameznika, protiustaven. Tožnik je v enakem položaju, saj je v podani izjavi o dejstvih in okoliščinah dokazal, da v navedenem obdobju ni dosegal (ustvarjal) takšnega dohodka, da bi država lahko od njega zahtevala obračun prispevkov na podlagi fiktivnega dohodka, saj je takšna določba protiustavna. Izpodbijane odločbe, ki temeljijo na doseženem fiktivnem dohodku, ki služi kot podlaga za obračun prispevkov, so zato nezakonite.

7. Tožnik pojasnjuje, da je davčni organ izdal tožniku tudi obračune prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, za obdobje od januarja do vključno maja 2017. Tožnik je v upravnem sporu zahteval njihovo odpravo, postopek se pred naslovnim sodiščem vodi pod I U 1466/2017. Tožnik predlaga, da sodišče oba postopka združi v enotno obravnavanje. Prav tako predlaga, da sodišče združi predmetni postopek (poleg s postopkom I U 1466/2017) tudi s postopkom I U 2376/2017, ki se nanaša na sklep o davčni izvršbi, ki temelji na izpodbijanih odločbah in obračunih. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijane odločitve (tako prvostopenjske odločbe, kot tudi drugostopenjsko odločbo) odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

8. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitev upravnih odločb. Med drugim pojasnjuje, da davčni organ odmerja obveznost prispevkov za socialno varnost na podlagi podatkov, ki jih uradoma posreduje ZZZS. Odločbo o zavarovalni podlagi namreč zavod (ZPIZ oz. ZZZS) izdaja le takrat, kadar zavarovanci svojega statusa ne uredijo. Po vloženi pritožbi pa je prvostopenjski organ, preden je pritožbo poslal v reševanje toženi stranki, od zavoda pridobil še odločbo, s katero je bilo odločeno o zavarovalni podlagi tožnika in iz katere je izhajajo, da so podatki, ki izhajajo iz uradne evidence, pravilni. Ob vpogledu v evidenco AJPES je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik od 1. 4. 2016 dalje družbenik in hkrati poslovodna oseba gospodarske družbe A. d.o.o.. Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in v 7. točki 8. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu upravnih spisov in izpodbijanih odločb sodišče ugotavlja, da so izpodbijane odločitve pravilne in zakonite. Drugostopenjski organ je razloge za navedene odločitve prvostopenjskega organa dodatno obrazložil in tožniku pojasnil razloge, zaradi katerih so tudi po presoji sodišča izpodbijane odločitve pravilne. Zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na navedene razloge drugostopenjske odločbe sklicuje in jih v sodbi ne ponavlja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. Tožniku so z izpodbijanimi odločbami naložene obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost za obdobje od aprila do novembra 2016, saj je bilo za navedeno obdobje ugotovljeno, da je bil tožnik družbenik in hkrati poslovodna oseba gospodarske družbe A. d.o.o. in bil (podatki ZZZS) zavarovan z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Tožnik temu nasprotuje in se sklicuje na to, da se v upravnih spisih prvostopenjskega organa ne nahaja odločba (bodisi odločba ZZZS bodisi odločba ZPISZ) o lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi, na podlagi katere naj bi bil v spornem obdobju zavarovan tožnik. Sodišče navedene tožnikove ugovore zavrača. Res je, da se izpodbijane prvostopenjske odločbe ne sklicujejo na odločbo, s katero je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca na omenjeni pravni podlagi, saj je organ prve stopnje izpodbijane odločbe izdal ob upoštevanju podatkov, ki jih je prejel s strani pristojnega organa (ZZZS) in podatkov davčnega registra. Vendar pa iz naknadno pridobljene odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 9548004 z dne 2. 8. 2016, zoper katero je bila tožnikova pritožba z odločbo št. 10301-1057662/2016 z dne 14. 10. 2016, zavrnjena, izhaja, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva gospodarske družbe A. d.o.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 dalje. Tožnikovi ugovori, da z izpodbijanimi odločbami določena zavarovalna podlaga (040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe) ni pravilna, zato niso utemeljeni.

12. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, da vprašanje lastnosti zavarovanca in zakonske podlage ne spada v pristojnost davčnega organa ter da gre za predhodno vprašanje, pred rešitvijo katerega bi moralo biti tožniku zagotovljeno sodelovanje v postopku. V obravnavani zadevi namreč o navedenem vprašanju ni odločal davčni organ, saj je le-ta, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, pristojen le za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov. Po presoji sodišča davčni organ v obravnavanih zadevah ni ugotavljal oz. odločal o zavarovalnem razmerju ali zavarovalni podlagi, pač pa zgolj na podlagi uradno pridobljenih podatkov.

13. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da izpodbijane odločbe niso ustrezno obrazložene, vendar je po presoji sodišča navedene pomanjkljivosti odpravil drugostopenjski organ. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhajajo vsi relevantni razlogi, na podlagi katerih so tudi po presoji sodišča izpodbijane odločitve pravilne in zakonite. Tožnik se sklicuje na to, da se pred izdajo izpodbijanih odločb ni imel možnost izjaviti, s čimer naj bi bile storjene bistvene kršitve določb upravnega postopka. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanih zadevah izvrševal zgolj nadzorno funkcijo obračunavanja in plačevanja prispevkov na podlagi podatkov, pridobljenih od pristojnih organov. Ker je obstoj zavarovalnega razmerja oziroma zavarovalne podlage v pristojnosti drugih organov in ne davčnega organa, ki izdaja odločbe o odmeri prispevkov, kot v konkretni zadevi (na podlagi podatkov, ki ji dobi od drugih organov), po presoji sodišča davčni organ pred izdajo takšnih odločb o odmeri prispevkov ni bil dolžan zaslišati tožnika. Izpodbijane odločbe so bile namreč izdane v skrajšanem postopku. Na podlagi drugega odstavka 73. člena ZDavP-2 namreč lahko davčni organ izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. Enako izhaja tudi iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP. Drugostopenjski organ je po presoji sodišča natančno navedel tudi pravno podlago za vsako od z izpodbijanimi odločitvami odmerjenimi prispevki in utemeljil tudi višino tako odmerjenega prispevka. Zato tožnikovi ugovori, da temu ni tako, niso utemeljeni.

14. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-73/15, v kateri je Ustavno sodišče RS odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS določba 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki se nanaša na fiktivni dohodek. Po presoji sodišča pa omenjena odločba Ustavnega sodišča RS ni primerljiva z obravnavano zadevo. V omenjeni odločbi Ustavnega sodišča RS je šlo namreč za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, do katerih določene osebe niso bile upravičene že zgolj na podlagi spornega fiktivnega dohodka. V obravnavni zadevi pa gre za plačevanje prispevkov za socialno varnost, ki so določeni v skladu s predpisano zakonsko podlago. Zato po presoji sodišča zakonska določba, na podlagi katere so bili v obravnavani zadevi odmerjeni prispevki, ni protiustavna in nezakonita, zaradi česar sodišče tožnikove ugovore zavrača. 15. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče obravnavanje navedene zadeve združi še z dvema zadevama in sicer zadevama I U 2376/2017 in I U 1466/2017, v katerih je vložil tožbe na navedeno sodišče in so povezane z obravnavano zadevo. Sodišče ugotavlja, da je v obeh navedenih zadevah sodišče že odločilo (sklep Upravnega sodišča RS I U 2376/2017-9 z dne 4. decembra 2017, da se tožba zavrže in sklep Upravnega sodišča RS I U 1466/2017-12 z dne 16. januarja 2018, da se tožba zavrže. Zato sodišče navedenemu tožnikovemu predlogu ni sledilo.

16. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj po presoji sodišča dejansko stanje, ki je relevantno, v zadevi ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in izhaja iz predloženih listin. Zato sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da zasliši uradno osebo davčnega organa in tožnika, saj je presodilo, da so navedeni dokazni predlogi nepotrebni in jih je zato zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.