Jedro

Tožničin oče je do ene polovice lastnik nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in travnik. V tej stanovanjski stavbi ne živi, zato je navedeno nepremičnino potrebno presojati kot premoženje pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožnici. ZSV namreč ne določa da bi morale biti podane določene okoliščine, zaradi katerih posameznik oziroma družina ne živi v določenem stanovanju, temveč je relevanten razlog le to, da ne živi.

Zoper izpodbijano odločbo je možno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, zato niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, to je spora zaradi varstva ustavnih pravic.

Izrek

1. Tožba se v delu pod 1., 3. in 4. točko tožbenega zahtevka zavrne.

2. Tožba se v delu pod 2. točko tožbenega zahtevka zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v izvršilnem postopku zaradi izterjave preživnine ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Skladno z določbo 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Za ugotavljanja lastnega dohodka in premoženja prosilca se po 14. členu ZBPP med drugim smiselno uporablja tudi 23. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/07 - UPB, v nadaljevanju ZSV), po katerem se v povezavi z 14. členom ZBPP brezplačne pravne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (to je 13.771,00 EUR). V skladu s 4. alinejo 1. odstavka 23. člena ZBPP je tožena stranka za družinskega člana tožnice štela tožničinega očeta, za katerega je ugotovila, da je do ene polovice lastnik nepremičnine na parc. št. 1269/3 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in travnik. V tej stanovanjski stavbi ne živi, kar pomeni, da je navedeno nepremičnino potrebno presojati kot premoženje pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožnici. Tožena stranka je od Geodetske uprave Republike Slovenije pridobila mnenje o posplošeni vrednosti navedene nepremičnine, iz katerega izhaja, da polovični lastniški delež znaša 39.539,94 EUR. Tožnica je tudi sama predložila izjavo njenega očeta, po kateri je njegov delež vreden 25.000,00 EUR. Na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo je tožena stranka ugotovila, da je njegov delež obremenjen s hipoteko v višini 3.678,54 EUR in če se ta znesek odšteje, vrednost njegovega deleža še vedno znaša 21.321,46 EUR. Iz zemljiško-knjižnega izpiska tudi izhaja, da njegov lastniški delež ni obremenjen s kakšno pravico ali zaznambo, ki bi mu omejevala razpolaganje z nepremičnino. Iz zemljiškoknjižnega izpiska sicer izhaja, da obstaja zaznamek izrednega pravnega sredstva v korist A.A. na podlagi vložene revizije, ki pa ne pomeni prepovedi razpolaganja, ampak zgolj varuje vrstni red vzpostavitve vpisov v stanje, ki je obstajalo pred pravnomočno sodno odločbo. Ker torej vrednost premoženja tožničinega očeta znaša več kot 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, je tožena stranka prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Ugotovila je še, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 22. člena ZBPP, ki se nanaša na dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala, da tožničin oče z nepremičnino ne razpolaga od razveze zakonske zveze od leta 1999 dalje. Med staršema tožnice še sedaj poteka postopek delitve skupnega premoženja, med katero sodi tudi sporna nepremičnina. To je bilo v obrazcu tudi navedeno in bi morala tožena stranka to upoštevati. Nadalje tožnica navaja, da ima tožena stranka možnost od tožnice zahtevati dopolnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kolikor je ta pomanjkljiva. Tožena stranka pa tožnice ni pozvala, naj prošnjo dopolni z morebitnimi dokazili o tem, da njen oče dejansko ne razpolaga z nepremičnino. Ker je nepremičnina predmet sodnega postopka, tožničin toče s svojim deležem ne more razpolagati in tudi dejansko ne razpolaga. Njen oče je bil primoran zapustiti svoj dom na naslovu, kjer stoji nepremičnina, skupaj z otrokoma, ki sta mu bila dodeljena v varstvo, vzgojo in skrb. Primorani so bivati v najetih stanovanjih, oče tudi plačuje najemnino. Razen tega izpodbijana odločba krši pravico tožnice do sodnega varstva njenih pravic, ki je ustavna pravica in je varovana z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožnica opozarja, da je postopek pred sodiščem tako zahteven, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešno uveljavljanje svojega tožbenega zahtevka. Ker je Republika Slovenija vsakemu posamezniku dolžna zagotoviti možnost učinkovitega varstva njegovih pravic v sodnem postopku, bi morala zagotoviti brezplačno pravno pomoč v primerih, ko je premoženjsko stanje posameznika takšno, da mu ne omogoča angažiranje pravnega strokovnjaka, kot je v primeru tožnice. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, naj ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožnice do sodnega varstva, naj odloči, da se prošnji za odobritev brezplačne pravne pomoči ugodi in da naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v skladu s 5. členom Pravilnika o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči, ki se v skladu s 14. členom ZBPP smiselno uporablja tudi pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kot premoženje upošteva vse premično in nepremično premoženje, s katerim upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge. V obravnavanem primeru ni sporno, da je oče tožnice do ene polovice lastnik nepremičnine ter da v tej nepremičnini s tožnico ne živita, prav tako pa tudi ni sporna vrednost predmetne nepremičnine. Sporno pa je, ali z navedeno nepremičnino lahko razpolaga in ali je bila tožnici dana možnost, da se o tem izjasni. Razpolagalna sposobnost je sposobnost lastnika, da nepremičnino odtuji, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove. Institut prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine je praviloma vpisan v zemljiško knjigo. Šele tovrstna zaznamba onemogoča razpolaganje s premičnino v pravnem prometu. Iz vpogleda v zemljiško knjigo je razvidno, da je na nepremičnini zaznamba izrednega pravnega sredstva, ki pa ne vpliva na razpolagalno sposobnost lastnika, ampak zgolj varuje vrstni red vzpostavitve vpisov v stanje, ki je obstajalo pred pravnomočno odločbo. Prav tako na razpolagalno sposobnost lastnika ne vpliva zaznamba spora oziroma dejstvo, da je nepremičnina v sodnem postopku, konkretno, da gre za nepravdni postopek delitve stvari, ki pa ni zaznamovan v zemljiški knjigi. Samo dejstvo, da je nepremičnina v postopku delitve, ne vpliva na razpolagalno sposobnost lastnika, s stališča dodelitve brezplačne pravne pomoči pa tudi ne na samo dejstvo obstoja premoženja v lasti tožničinega očeta. Gre zgolj za razdružitev premoženja, ki ga bo tožničin oče pridobil v drugi obliki (na primer kot kupnino od prodaje). Prav tako ne drži, da tožnici ni bila dana možnost, da se izjasni v zvezi z možnostjo razpolaganja z nepremičnino. Kot izhaja iz prošnje tožnice, ta v svoji prošnji ni navedla ničesar, tudi ne pod opombami, prav tako pa tudi v obrazcu, ki se nanaša na družinskega člana, v zvezi s predmetno nepremičnino tudi ni ničesar navedel tožničin oče. Navedel pa je, da poteka postopek v zvezi s predmetno nepremičnino na sodišču, ker mu je bivša žena ne pusti uporabljati in mu preprečuje dostop do hiše. Tožena stranka je presodila, da za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne potrebuje dodatnih pojasnil. Predlaga, naj sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da je nepremičnina predmet delitve skupnega premoženja in da niti tožnica niti njen oče nepremičnine ne moreta uporabljati oziroma v njej prebivati ali oddajati v najem ali odtujiti. Prisiljena sta živeti v najetih stanovanjih, za katere plačujeta najemnino. Kljub temu, da v zemljiški knjigi ni vpisana prepoved odtujitve, je tožničin oče ne more uspešno prodati, ker bi vsak potencialni kupec ob vpogledu v zemljiško-knjižno stanje videl zaznambo izrednega pravnega sredstva v korist tožničine dolžnice in čeprav drži, da zgolj vpis prepovedi odtujitve onemogoča razpolaganje z nepremičnino, je jasno, da se bo vsak potencialni kupec iz previdnosti izognil nakupu nepremičnine, v zvezi s katero obstaja zaznamba izrednega pravnega sredstva. Tak vpis pove, da v zvezi z navedeno nepremičnino teče določen sodni postopek, česar pa se zagotovo vsak prestraši. Navedba tožene stranke o tem, da bo tožničin oče pridobil premoženje v drugi obliki pa je v nasprotju z ZBPP, po katerem se premoženjsko stanje presoja v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica predlaga zaslišanje tožnice in njenega očeta.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči. V skladu s 1. odstavkom 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače. V zvezi z ugotavljanjem premoženja prosilca in njegove družine se skladno s 14. členom ZBPP smiselno uporablja tudi 23. člen ZSV, ki v 1. odstavku določa, da se denarne socialne pomoči oziroma v obravnavanem primeru brezplačne pravne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica glede na navedena določila ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožničin oče do ene polovice lastnik nepremičnine na parc. št. 1269/3 k.o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in travnik, da v tej stanovanjski stavbi ne živi in je zato navedeno nepremičnino potrebno presojati kot premoženje pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožnici. Pravilno je tudi ugotovila, da vrednost njegovega deleža znaša 21.321,46 EUR ter da iz zemljiško-knjižnega izpiska izhaja, da njegov lastniški delež ni obremenjen s kakšno pravico ali zaznambo, ki bi mu omejevala razpolaganje z nepremičnino, saj zaznamek izrednega pravnega sredstva ne pomeni prepovedi razpolaganja. Ker vrednost premoženja tožničinega očeta znaša več kot 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot je odločila.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožničin oče z nepremičnino ne razpolaga od razveze zakonske zveze leta 1999 dalje in da teče postopek delitve skupnega premoženja, sodišče poudarja, da je v obravnavni zadevi bistvenega pomena to, da posameznik oziroma družina v nepremičnin ne živi ter da ima z nepremičnino možnost razpolagati. Kot je navedeno v 2. odstavku 23. člena ZSV se med premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da tožnik v tem stanovanju ne živi. ZSV v tem členu ne določa da bi morale biti podane določene okoliščine, zaradi katerih posameznik oziroma družina ne živi v določenem stanovanju, temveč je relevanten razlog le to, da ne živi. Sodišče tudi ugotavlja, da tožničin oče s svojim deležem lahko razpolaga, ker v zemljiški knjigi ni vpisana prepoved odtujitve nepremičnine, s čimer se je strinjala tudi tožnica v pripravljalni vlogi. To, da se nepremičnino, pri kateri je vpisana zaznamba izrednega pravnega sredstva težje proda, pa ni mogoče upoštevati pri presoji, ali se z nepremičnino lahko razpolaga. Sodišče tudi meni, da toženi stranki ni bilo potrebno pred izdajo odločbe pozvati tožnice k dopolnitvi vloge, saj glede na pridobljeno dokumentacijo v tej zadevi glede dejanskega stanja ni nič spornega, kar bi bilo potrebno dodatno pojasnjevati. Ker je sodišče ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, temveč gre le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, v tej zadevi tudi ni razpisalo glavne obravnave, kot je tožnica smiselno predlagala v pripravljalni vlogi. Med strankama namreč ni sporno, da je tožničin oče lastnik do ene polovice nepremičnine, ni sporna vrednost tega deleža, ni sporno, da v tej nepremičnini ne živi, kot tudi ne to, da teče postopek delitve skupnega premoženja, ter da je na nepremičnini hipoteka in zaznamba izrednega pravnega sredstva. Glavno obravnavo bi bilo smiselno razpisati, če bi bilo glede dejanskega stanja karkoli spornega. Glede na vse navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki 2 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na varstvo ustavnih pravic, zavrglo iz naslednjih razlogov: Skladno s 66. členom ZUS-1 sme sodišče v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode ter določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Iz citiranega besedila torej izhaja, da je možno sprožiti upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, kadar gre za vrsto upravnega spora iz 4. člena ZUS-1. To določilo namreč določa upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je v obravnavni zadevi sploh možen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnica v delu tožbenega zahtevka zahteva, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožnice do sodnega varstva, v uvodu tožbe pa se sklicuje na to, da tožbo vlaga tudi zaradi kršitve z ustavo zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva. Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnica ni zadovoljna z odločitvijo tožene stranke, ker je bila njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena in meni, da je zaradi tega kršena tudi njena pravica do sodnega varstva. Iz tožbe smiselno izhaja, da tožnica vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic zaradi izdaje odločbe, s katero ni zadovoljna in zoper katero je tudi sprožila upravni spor. Vendar pa za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic v konkretnem primeru niso podane procesne predpostavke. Sodišče namreč ugotavlja, da naj bi se po tožničinem mnenju zgodil poseg v človekove pravice zaradi izdaje izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja za brezplačno pravno pomoč, zoper to odločbo pa je možen redni upravni spor in je torej zagotovljeno drugo sodno varstvo. To možnost je tožnica tudi izkoristila s tem, ko je vložila tožbo za odpravo odločbe. Ker je torej zoper izpodbijano odločbo možno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu, niso podani pogoji za hkratno sprožitev subsidiarnega upravnega spora, to je spora zaradi varstva ustavnih pravic. Torej je v konkretnem primeru predvideno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjene procesne predstavnike iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, posledično temu pa tudi ni možen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Pri presoji izpodbijanega akta pa je sodišče že pod točko 1 ugotovilo, da je bil zakonit, kar pomeni, da z njim tudi niso bile kršene tožničine svoboščine ali pravice. Sodišče je torej tožbo v tem delu zavrglo, ker se odločba, ki naj bi pomenila kršitev ustavne pravice, lahko izpodbija v rednem upravnem sporu in jo je v rednem upravnem sporu tudi presojalo. Ker se ta odločba izpodbija v rednem upravnem sporu, ne gre za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, kar je v konkretnem primeru razlog za zavrženje tožbe v tem delu zaradi razloga iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo v enem delu zavrnilo, v enem pa zavrglo, trpi v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožnice za povrnitev stroškov postopka.