Jedro

Ker ne ZOsn ne drug zakon ne določata neposredne pravice do sodnega varstva v upravnem sporu nobenemu od staršev otroka, o čigar odložitvi začetka šolanja v OŠ je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je sodišče v obravnavani zadevi moralo najprej ugotoviti, ali je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v kakšno tožničino, torej njej lastno, na predpisih utemeljeno pravico ali pravno korist, zaradi česar bi v konkretnem primeru izpodbijana odločba pomenila v poseg vanjo. Tega pa tožnica v tožbi niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrže

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavano tožbo je po svoji pooblaščenki vložila tožnica A.A. zoper dokončno odločbo pristojnega organa prve stopnje, ki jo je izdala ravnateljica Osnovne šole (v nadaljevanju OŠ) B.B., s katero je bilo odločeno, da se za eno šolsko leto odloži začetek šolanja C.C., roj. ... 2011, stanujoči ..., ter se učenka vključi v 1. razred OŠ z dnem 1. 9. 2018, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je v februarju 2017, ob vpisu C.C. v 1. razred, njen oče oddal vlogo za odložitev vpisa za eno leto, ravnateljica pa je odločila ob upoštevanju mnenja komisije, ki jo je imenovala v postopku odločanja o navedeni vlogi, v sestavi šolski zdravnik, svetovalni delavec in vzgojitelj; le-ta je na seji dne 16. 5. 2017 sprejela mnenje, da se učenki C.C. odloži šolanje za eno leto.

2. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da je tožnica mati učenke C.C. in da je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo zaradi očitane kršitve materialnega prava in pravil postopka, vendar jo je pritožbeni organ zavrnil z odločbo z dne 4. 9. 2017 kot neutemeljeno. Med drugim je pojasnil, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v nadaljevanju Družinsko sodišče) v teku postopek, v katerem je oče učenke C.C., D.D., terjal izdajo sklepa, da se soglasje matere za odlog šolanja nadomesti z odločbo sodišča, v zvezi s čimer je bil izdan sklep o začasni odredbi, ki je nadomestil materino soglasje k odlogu šolanja učenke C.C. 3. Po mnenju tožnice sta tako odločba prvostopenjskega organa, kot tudi pritožbenega organa, nepravilni in nezakoniti, češ da so bile med upravnim postopkom kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem zaradi neupoštevanja roka za vpis, ki se je iztekel dne 1. 9. 2017, medtem ko je bila izpodbijana odločba izdana 16. 8. 2017, ter da je bil nepravilno uporabljen materialni predpis, in sicer Zakon o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn). Tožnica najprej opozarja, da ni mogoče preveriti, ali je bila komisija za ugotavljanje pripravljenosti učenke C.C. za vstop v šolo imenovana zakonito v skladu s 60.a členom ZOsn, češ da tožnici ni bil vročen sklep o imenovanju komisije, medtem ko ostaja neznan tako datum sklepa, kot tudi kdo je izbral člane komisije in kakšna je predpisana struktura komisije po določilih 60. a člena ZOSn, kar strankam ni bilo sporočeno, kot bi po mnenju tožnice moralo biti.

4. Nadalje tožnica navaja, da so ji bile ugotovitve komisije predstavljene zgolj ustno, medtem ko pisnega poročila ni nikoli prejela. Iz ustno predstavljenega poročila pa je tožnica razbrala, da so člani komisije navajali razloge tako v prid odlogu šolanja kakor tudi nasprotne razloge. Glede slednjih pa tožnica meni, da so le posledica stresa zaradi ločitve staršev in nadaljnje njune slabe medsebojne komunikacije.

5. Kot splošno znano dejstvo tožnica izpostavlja, češ da šolske komisije ne nasprotujejo odlogom šolanja, temveč jih nekritično podpirajo, zaradi česar je tožnica nasprotovala odlogu šolanja učenki C.C. kot nepotrebnemu, oziroma vztraja, naj se dopolni mnenje komisije, češ da je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, saj je edini razlog za odlog šolanja učenke C.C. dejstvo, da njeno domače okolje ni vzpodbudno, kar se odraža v slabših socialnih veščinah, tožnica pa ne želi, da je iz tega razloga imenovani otrok obravnavan drugače, temveč želi, da oče imenovanega otroka, ki je predlagal odlog šolanja, uvidi, da s svojim ravnanjem škoduje tako hčerki C.C., kot tudi njunemu drugemu otroku, sinu E., češ da sta oba otroka sredi bojnega polja njunih staršev.

6. Tožnica meni, da nista ne oče učenke C.C., niti prvostopenjski organ, upoštevala teže s strani tožnice izpostavljenega dejstva, da je odložitev šolanja poseg v pravice otroka do izobraževanja in do stikov s svojo generacijo vrstnikov iz vrtca, kar za otroka predstavlja večjo stigmatizacijo, kot dejstvo, da ima manj socialnih veščin, pri čemer sta za tako stanje kriva starša otroka, oziroma njuna slaba komunikacija.

7. Tožnica izpostavlja dejstvo, da je tožena stranka spremljala postopek na Družinskem sodišču ter označuje navedbo "da do izdaje sklepa o začasni odredbi, ki je nadomestil soglasje tožnice, tožena stranka ni mogla storiti ničesar“ zgolj kot izgovor tožene stranke. Še zlasti ob dejstvu, da po določilih ZOsn lahko, poleg staršev, predlaga odlog šolanja tudi zdravstvena služba. Vendar pa v konkretnem primeru takšen predlog ni bil podan.

8. Tožnica nadalje uveljavlja, da gre pri določilu 44. člena ZOsn za prekluziven materialni rok. Zato je bila v konkretnem primeru po mnenju tožnice citirana določba 44. člena kršena s tem, ko je bila izpodbijana odločba izdana šele 16. 8. 2017, češ da je tudi oče učenke C.C. predlog, s katerim je od Družinskega sodišča terjal, naj odloži šolanje, vložil šele 12. 6. 2017, kar je torej po 1. 6. 2017, ko je po mnenju tožnice potekel zadnji rok za izdajo odločbe o odlogu šolanja, medtem ko je predlog za izdajo začasne odredbe, ki naj nadomesti tožničino soglasje, vložil še kasneje, in sicer 11. 7. 2017. 9. Po mnenju tožnice bi ob spoštovanju citiranih določil ZOsn tožena stranka morala, navkljub izdani začasni odredbi Družinskega sodišča, ugotoviti, da je poteklo obdobje, v katerem se lahko izda odločbo o odložitvi začetka šolanja za učenko C.C. 10. Hkrati s tožbo tožnica vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v tej zadevi tako, da mld. C.C. začne šolanje v 1. razredu OŠ B.B. v šolskem letu 2017/2018, ker tožnica meni, da bodo za učenko C.C. nastale nepopravljive posledice v primeru, če se ne odloži izvajanje izpodbijane odločbe, pri čemer pojasnjuje, da postopek na Družinskem sodišču ni končan, ker je dne 19. 10. 2017 razpisan narok za glavno obravnavo v ugovornem postopku zoper sklep o izdani začasni odredbi, za katero tožnica meni, da njen predlagatelj, to je oče C.C., ni izkazal, da je izdaja začasne odredbe potrebna. Tožnica pri tem opozarja na določbo 47. člena ZOSn, ki omogoča, da se otroku odloži šolanje tudi v primeru, da se takšna potreba izkaže med samim šolskim letom ter še navaja, da je za učenko C.C. primerneje in manj škodljivo, če nadaljuje z obiskovanjem šole ter da se ji le v primeru, če bo zanjo le-ta resnično prenaporna, med letom odloži šolanje, v vrtec pa ni vpisana, v šoli pa jo tožena stranka sicer vodi kot občanko, zato je po mnenju tožnice potrebno njen status čimprej urediti.

11. Tožena stranka v danem roku po pozivu sodišča ni vložila svojega odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

12. Stranka z interesom, D.D., oče mld. C.C., je v danem roku na poziv sodišča pravočasno odgovoril in predlagani zahtevi za izdajo začasne odredbe smiselno nasprotoval, glede na dejstva, ki jih je izpostavil v svojem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K točki 1:

13. Tožba ni dovoljena.

14. V upravnem sporu sodišče v skladu z določili 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov, kot tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi 1. odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, medtem ko na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Definicijo upravnega akta je zakonodajalec opredelil v 2. odstavku 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

15. Sodišče torej lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Ker ne ZOsn ne drug zakon ne določata neposredne pravice do sodnega varstva v upravnem sporu nobenemu od staršev otroka, o čigar odložitvi začetka šolanja v OŠ je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je sodišče v obravnavani zadevi moralo najprej ugotoviti, ali je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v kakšno tožničino, torej njej lastno, na predpisih utemeljeno pravico ali pravno korist, zaradi česar bi v konkretnem primeru izpodbijana odločba pomenila v poseg vanjo. Tega pa tožnica v tožbi niti ne zatrjuje.

16. Navedeno namreč pomeni, da tožeča stranka zgolj v svojem lastnem imenu (ne da bi obenem zastopala kot zakonita zastopnica tudi imenovanega otroka, kar v konkretnem primeru niti ne zatrjuje) ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo za tožnico sporne odločbe tožene stranke, OŠ B.B., z izpodbojno tožbo v smislu 1. alineje 1. odstavka 33. člena v povezavi s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče pri presoji izpodbijanega akta vezano na tožbeni zahtevek, v mejah katerega tudi opravi sodno presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Z izpodbijano odločitvijo tožene stranke namreč ni bilo odločeno o nikakršni materialno-pravno določeni pravici same tožnice niti ne o kakšni tožnici lastni pravni koristi, tako da pri izpodbijani odločbi ne gre za dokončni posamični akt, s katerim bi bilo poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi oziroma v njen pravni položaj v smislu 1. odstavka 7. člena ZUS-1. 17. Glede na navedeno torej izpodbijana odločba ni dokončni upravni akt, ki bi ga tožnica lahko izpodbijala s tožbo v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. K točki 2:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

19. Tožeča stranka je hkrati s tožbo predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Iz vsebine njenega predloga za izdajo začasne odredbe in s strani tožeče stranke navajanih razlogov izhaja, da predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 za začasno odložitev pravnega učinkovanja izpodbijane dokončne upravne odločbe pristojnega organa prve stopnje, ki jo je izdala ravnateljica OŠ B.B. in odločila, da se za eno šolsko leto odloži začetek šolanja C.C., roj. ... 2011, stanujoči ..., ter se učenka vključi v 1. razred OŠ z dnem 1. 9. 2018. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 je namreč tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena (razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru).

20. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

21. Iz citiranih določil 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev (procesnih predpostavk) za odločanje o predlagani začasni odredbi določil predvsem obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v obravnavanem primeru ni podana, ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, da tožba ni dovoljena, zato je sodišče zavrglo tudi predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

K točki 3:

22. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1.