Jedro

Delavcu ne more s potekom časa zakonito prenehati nezakonito podaljšano delovno razmerje za določen čas, ker se šteje, da je delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas iz razlogov na strani delodajalca, že od začetka sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper stroškovno odločbo se ugodi, 3. tč. izreka glede stroškov te stranke se razveljavi ter v tem obsegu in v delu, v katerem se pritožba v zvezi z reintegracijo in priznanjem delovnega razmerja tudi po 17.4.1997 šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba toženca se stroškovno zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (1., 2. tč. in 3. tč. izreka v delu, ki se nanaša na stroške toženca) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je kot nezakonita razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 2.10.1996 in 31.8.1996 (1. tč. izreka), ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju do 17.4.1997 in mu je zato tožena stranka za čas od 1.9.1996 do 17.4.1997 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja v 8-ih dneh pod izvršbo (2. tč. izreka). Odločilo je, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. tč. izreka). S posebnim sklepom je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper citirano sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka izpodbija ugoditveni del sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže. Vztraja na stališču, da je tožnik glede trajanja delovnega razmerja zamudil rok za tožbo, saj ob prenehanju delovnega razmerja naj ne bi bilo mogoče presojati zakonitosti sklenitve. Odločno nasprotuje ugotovitvam sodišča o podaljševanju delovnega razmerja zaradi pozitivne ocene komisije in pozitivne ocene nadrejenih, saj naj bi bili predloženi dokazi, da je bil razlog v povečani proizvodnji ter s tem povečanem obsegu dela. Nenazadnje naj bi bilo razumljivo, da zaradi selitve proizvodnje na drugo lokacijo ni bilo več enakega obsega proizvodnje kot ob sklenitvi. Tožniku naj bi bilo jasno povedano, da bo imel po preselitvi prioritetno pravico ponovne zaposlitve, ki mu je bila dejansko ponudena že veliko prej, kot pred 17.4.1997, kar ga očitno ni zanimalo, saj se na ustne in pisne ponudbe ni odzival. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik se pritožuje glede dela sodbe, s katero naj bi sodišče tožbeni zahtevek na reintegracijo in obstoj delovnega razmerja tudi po 18.4.1997 zavrnilo oz. o njem sploh ni odločilo ter zoper stroškovno odločbo, vse zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša stroške pritožbe in v zvezi z odgovorom na toženčevo pritožbo še stroške odgovora na to pritožbo.

Tožnikova pritožba je utemeljena, toženčeva pa ni utemeljena.

Pri razreševanju sporne zadeve je potrebno upoštevati, da je bistvena značilnost delovnega razmerja časovna neomejenost tega pravnega razmerja, saj se po veljavni pravni ureditvi delavna razmerja praviloma sklepajo za nedoločen čas. Kadar je podano soglasje volj obeh strank ter izpolnjeni pogoji abstraktnega dejanskega stanu in 1. odst. 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR) lahko takšno pravno razmerje izjemoma nastane tudi za v naprej določeno časovno obdobje in se tudi eventualno verižno podaljšuje, če za to še obstajajo objektivni razlogi na strani delodajalca. Le zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas lahko po 2. odst. 17. člena ZDR zakonito preneha s potekom časa, predvidenega za izvršitev del, s potekom določenega časa oz. z dnem, ko se vrne odsotni delavec, saj se v nasprotnem primeru po 1. odst. 18. člena ZDR šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Ker ni nobene zakonske podlage za spreminjanje delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas, tudi ni podlage za podaljševanje takšnega pravnega razmerja, niti pogojev zakonitega prenehanja po izteku časa, za katerega je bilo nezakonito podaljševano. V primerih, ko je iz razlogov na strani delodajalca prišlo do nezakonite sklenitve delovnega razmerja za določen čas, je potrebno šteti, da so delavčeve pravice dejansko kršene šele ob prenehanju takšnega pravnega razmerja. Zato ni prekluzije varstva pravic, če delavec to kršitev uveljavlja šele ob dejanskem prenehanju tega pravnega razmerja, kot zmotno meni tožena stranka.

Tudi sicer v pritožbi ta stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in zakonitost ugoditvene sodbe v 1. in 2. tč. izreka, ki je bila izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ob, nespornem dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 28.11.1994 do 31.8.1996, ne da bi bila o nastanku tega pravnega razmerja sploh predložena ustrezna pogodba o zaposlitvi, pač pa le sklepa o podaljšanju z dne 31.3.1995 in 25.4.1996 (priloga A 9 in B 8) zaradi pozitivne ocene komisije za ocenitev opravljanja del in pozitivne ocene nadrejenih, je sodišče prve stopnje logično prepričljivo zaključilo, da takšni razlogi ne predstavljajo zakonite podlage sklenitvi niti podaljševanju delovnega razmerja za določen čas in da zato tožniku na podlagi izpodbijanih sklepov to pravno razmerje s potekom časa ni moglo zakonito prenehati. Posledično je utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo izpodbijana konkretna pravna akta tožene stranke, in priznalo obstoj delovnega razmerja z vsemi pravicami iz dela in po delu vsaj do 17.4.1997, ko se tožnik po lastni izjavi, kljub pozivu tožene stranke ni vrnil nazaj na delo oz. ni sprejel ponudbe o ponovni zaposlitvi. Ker so pritožbene trditve o zakonitosti sklenitve in podaljševanju delovnega razmerja v nasprotju z zbranim listinskim dokaznim gradivom, hkrati pa zatrjevani povečan obseg dela sam po sebi še ni zakonski dejanski stan delovnemu razmerju za določen čas, saj manjka element začasnosti, toženčeva pritožba v tej smeri ni utemeljena. Enako velja glede datuma priznanih pravic v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja do 17.4.1997, ker tožena stranka za trditve o ponujeni ponovni zaposlitvi pred tem datumom ne prilaga nobenega novega dokaza, na razpolago pa je njeno obvestilo tožniku o možnosti ponovne zaposlitve celo s poznejšim datumom, kot ga je priznalo sodišče in sicer z dne 26.6.1997. Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo te stranke stroškovno kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Načeloma je delavec v primeru nezakonitega prenahanja delovnega razmerja sicer res upravičen do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, torej do reintegracije ter popolne reparacije. Vendar si je hkrati dolžan tudi sam prizadevati, da je škoda s tem v zvezi čim manjša. Iz slednjih razlogov in glede na naravo delovnega razmerja, pritožbeno sodišče sicer soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o priznanju delovnega razmerja tožniku le do 17.4.1997, ko mu je tožena stranka po njegovih lastnih izpovedbah ponudila ponovno zaposlitev, četudi le za določen čas. Ker pa izpodbijana sodba ne vsebuje zavrnilnega izreka glede reintegracije in uveljavljanega delovnega razmerja tudi po 17.4.1997, je potrebno tožnikovo pritožbo v tem obsegu šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožbi glede stroškovne odločbe v delu, ki se nanaša na njegove stroške postopka pa posledično ugoditi in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V ponovljenem postopku bo potrebno navedeno pomanjkljivost odpraviti, saj kljub 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94), po katerem sodišče v individualnih delovnih sporih, kadar gre za preizkus zakonitosti dokončne odločbe delodajalca, ni vezano na tožbeni zahtevek delavca, te določbe v konkretnem primeru ni mogoče pravilno uporabiti, če o delu tožnikovega izrecnega zahtevka sploh ni odločeno. V ponovljenem sojenju bo potrebno ponovno odločiti o tožnikovih stroških na prvi in pritožbeni stopnji, ki so v skladu s 3. odst. 166. člena Zakona o pravdnem postopku pridržani za končno odločbo.