Jedro

Tožnik je bil po dokončni odločbi toženca razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Po tem mu je delovno razmerje brez njegove krivde prenehalo in se je pravočasno prijavil pri Zavodu za zaposlovanje. Glede na navedeno mu je treba priznati pravico do nadomestila za invalidnost, saj za to izpolnjuje vse predpisane pogoje.

Izrek

Pritoži se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. .. z dne 22. 7. 2009 in št. ... z dne 14. 9. 2009. Tožniku se prizna pravica do nadomestila za invalidnost od 17. 12. 2008 dalje. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 227,04 EUR, ki se nakažejo na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic ..., v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 14. 9. 2009 in z dne 22. 7. 2009 ter da se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost in da se mu povrnejo stroški pravdnega postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost, saj se je poškodoval pri delu, kar je edini in izključni razlog za razporeditev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ter sedanja nezmožnost zaposlitve tožnika v gradbeništvu. Delodajalec je tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi in od takrat dalje ni bil tožnik zaposlen pri nobenem drugem delodajalcu in je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 14. 9. 2009, s katero je ta zavrgla pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 22. 7. 2009, s katero je območna enota odločila, da tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti nima pravice do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik je po dokončni odločbi toženca št. ... z dne 11. 5. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 80 % in poškodbe pri delu 20 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 17. 12. 2008 dalje. V tej odločbi je bilo med drugim odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Toženec je z dopisom z dne 27. 5. 2009 zaprosil delodajalca tožnika, da posreduje pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za drugo delovno mesto po nastanku invalidnosti, opis delovnega mesta, na katerega je razporejen po nastanku invalidnosti, kopijo potrdila o zaključeni upravičeni zadržanosti od dela ter številke osebnega računa in davčno številko tožnika. Delodajalec je toženca z dopisom z dne 17. 6. 2009 obvestil, da tožnika na podlagi odločbe toženca z dne 14. 5. 2009 ne bo ustrezno premestil, ker je prejel redno odpoved delovnega razmerja. Tožnik je prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje od 30. 6. 2009 dalje. Toženka je dne 22. 7. 2009 izdala odločbo, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost, ker tožnik ni zaposlen na drugem delovnem mestu. Ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po 4. alinei prvega odstavka 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo toženke z dne 14. 9. 2009, iz katere je razvidno, da bo tožnik upravičen do nadomestila, ko se dejansko zaposli na ustreznem delovnem mestu.

Takšno materialno pravno naziranje priznanja pravice do nadomestila za invalidnost je napačno.

Pogoji za pravico do nadomestila za invalidnost so določeni v 94. členu ZPIZ-1. Pravico do nadomestila za invalidnost ima zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je razporejen, če: ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan; ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde; ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi; ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Po 97. členu ZPIZ-1 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Izhajajoč iz dejanskega stanja, ugotovljenega v točki 6, pritožbeno sodišče šteje, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost, saj so izpolnjeni vsi elementi te pravice, kakor jo določa ZPIZ-1 v 94. členu. Priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ki je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice, je treba ločiti od upravičenja do začetka izplačevanja denarnih dajatev. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico na podlagi invalidnosti (kamor se uvršča tudi pravica do nadomestila za invalidnost) z dnem nastanka invalidnosti. Tožnik je bil po dokončni odločbi toženca z dne 11. 5. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od 17. 12. 2008 dalje. Tožniku je delovno razmerje pri delodajalcu S. d.o.o. prenehalo dne 29. 6. 2009 in se je dne 30. 6. 2009 prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, Območna služba ..., kjer je bil upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 6 mesecev – to je do 29. 12. 2009. Od 30. 12. 2009 dalje mu je toženka na podlagi odločbe z dne 24. 5. 2010 priznala pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 247,45 EUR na mesec.

Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je potrebno ob ločevanju med priznanjem pravic in upravičenjem do začetka izplačevanja denarnih dajatev tožniku v danem primeru priznati pravico do nadomestila za invalidnost, saj izpolnjuje vse predpisane pogoje za priznanje te pravice. Vprašanje seveda je, od kdaj dalje pa ima tožnik pravico do izplačevanja tega denarnega nadomestila. Pri tem pa je višina pravice do nadomestila za invalidnost odvisna od situacij, kakor so navedene v 2. točki 94. člena ZPIZ-1. Pri tožniku je bila ugotovljena invalidnost 17. 12. 2008, zato mu od tega dne dalje gre tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Tožniku, ki je v pravdi uspel gredo tudi potrebni stroški postopka in sicer v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je štelo, da tožniku pripada nagrada za narok po tarifni št. 3100 v višini 189,20 EUR ter 20,00 EUR po tarifni št. 6002, oboje povečano za DDV po tarifni št. 6007, kar skupaj znaša 227,04 EUR. Tožnikov pooblaščenec je postavljen po BPP v posledici navedenega je potrebno priznane pravdne stroške nakazati na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.