Jedro

Zavrnitev odškodninskega zahtevka za povračilo negmotne škode zaradi nezakonite razrešitve direktorja tožene stranke je preuranjena, ker temelji na napačnem stališču, da niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz 154. čl. ZOR. Ker so bili sklepi tožene stranke o razrešitvi tožnika razveljavljeni zaradi formalnih nepravilnosti, je nedvomno izkazano, da obstoji prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke (nedopustno ravnanje), obstoj ostalih pa je treba še ugotoviti.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se 1. in 3. odstavek izreka sodbe razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (2. odst. izreka). Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v znesku 1.400.000,00 SIT ter povrnitev stroškov postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke za plačilo 2.663.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je bil nezakonito razrešen z mesta direktorja, pri razlagi vzrokov in zlasti posledic razrešitve za tožnika pa je sklepalo preuranjeno in poenostavljeno, zlasti pa v njegovo škodo. Sodišče ni dovolj upoštevalo kasnejšega ravnanja tožene stranke, s katerim kaže svoj žaljiv odnos in zamero do tožnika. Tožena stranka ga je najprej na nepravilen način odstranila z mesta direktorja, po prejemu sodbe pa je pritiske stopnjevala, kar je bilo zanj mučno, ker sama razsodba še ni pomenila zaključka zadeve. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da je najbolj škodoval sam sebi in da sodišče gradi svojo oceno razmer na enostranski interpretaciji tožene stranke, ki skuša tožniku osporavati njegove človeške in strokovne zmožnosti. Tožena stranka ni imela interesa za dogovor, zavajala je sodišče glede njegove uspešnosti pri doseganju realizacije. Njegova strokovnost, s katero si je ustvarjal ugled v poslovnem svetu, se kaže z njegovim delovanjem kot direktor v podjetju in poslovnem svetu. Tožena stranka ni imela tehtnih razlogov za zamenjavo direktorja, tožnik sam pa ni želel oditi. Spor je trajal od januarja do septembra 1992, ko mu je prenehal mandat direktorja zaradi preoblikovanja tožene stranke iz zavoda v d.o.o. Pritisk tožene stranke je bil močan že zaradi nemoči tožnika, ki je moral čakati na sodbo sodišča, katere tožena stranka tudi ni sprejela in ni bila pripravljena priznati zmote, pač pa je začela stopnjevati z neresnicami in pretvarjanji, s katerimi ga žali. Kršila je njegove pravice, zato je odgovorna za posledice. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za njegovo zaslišanje, zato je dejansko stanje ostalo neugotovljeno, posledično pa tudi zmotno uporabljen materialni predpis. Tožena stranka se pritožuje glede zavrnitve zahtevka iz nasprotne tožbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje ter da obenem odloči o povrnitvi pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišče je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo iz razloga, da niso bile izpolnjene tožbene predpostavke za vložitev nasprotne tožbe. Navaja, da je za delo tožnika zvedela šele leta 1998 in ne marca 1994. Gre za dalj časa trajajoče delovanje tožnika oz. toženca po nasprotni tožbi, ko je mimo vednosti, volje in dovoljenja delal za drugo podjetje ali zase in to pri poslih, za katere ga je vezala konkurenčna prepoved. Neutemeljeno je razlogovanje sodišča, da bi morala postaviti odškodninski zahtevek v smislu ZTPDR, ker toženec pri njej ni bil v delovnem razmerju. Poprejšnji postopek ni procesna predpostavka, niti ni dokazov in ne gre za zastaranje. Iz poslovnih poročil pa je razvidno, koliko nakazil je prejemal iz svetovalne dejavnosti tožnice, zato vtožuje ta znesek in ne več. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi. Navaja, da v pritožbi ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, v kolikor je pritožbena izvajanja sploh šteti za nova dejstva in dokaze. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo ter odloči o pritožbenih stroških. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99). V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT zaradi utrpljene škode v svojem poslovnem ugledu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da je izgubil poslovni ugled zato, ker je bil razrešen kot direktor. Sodišče ni ugotovilo nobene krivde tožene stranke za nastalo škodo zaradi razrešitve. Nasprotno, ker je sodišče ugotovilo, da je bil nezakonito razrešen z mesta direktorja, je tožnik, ki je uspel s pravdo na razveljavitev razrešitve, kvečjemu pridobil na ugledu, ker je dokazal svetu tožene stranke, ki ga je razrešil, da ne pozna pravil svojega delovanja in da jih krši. Po določilu 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. list SFRJ št. 29/78 - 37/89) je dolžan povrniti škodo tisti, ki je škodo povzročil, če ne dokaže, da je do škode prišlo brez njegove krivde, ki je podana, če je škodo povzročil namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). Tudi za odškodnino zaradi nezakonite razrešitve morajo biti izpolnjeni vsi štirje pogoji za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih odškodninskega prava in sicer, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, če manjka le eden od naštetih elementov, praviloma ni odškodninske odgovornosti. S sodbo opr. št. Pdp 594/94 z dne 9.2.1995 je bila potrjena sodba Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S 1816/92 z dne 19.10.1993, s katero je bil razveljavljen sklep o razrešitvi tožnika kot direktorja tožene stranke zaradi nezakonitosti v postopku. Tožnik utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za povračilo negmotne škode zaradi nezakonite razrešitve kot direktorja tožene stranke preuranjena. Sodišče prve stopnje se je napačno postavilo na stališče, da niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke iz 154. čl. ZOR. Ker so bili sklepi tožene stranke o razrešitvi tožnika razveljavljeni zaradi formalnih nepravilnosti, je nedvomno izkazano, da obstoji prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke (nedopustno ravnanje). Sodišče nadaljnjih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni raziskalo oziroma jih ni raziskalo v zadostni meri, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo izpodbijani 1. in 3. odst. izreka prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bi sodišče v nadaljnjem postopku ugotovilo, ali so izpolnjeni nadaljnji pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zlasti nastanek škode, ki naj bi izvirala iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika (ki ga je tožnik predlagal že v tožbi), zato bo moralo v ponovljenem postopku tudi z zaslišanjem tožnika ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Po določbi 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem prepričanju, katera dejstva je šteti za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče mora poskrbeti, da se zadeva vsestransko obravnava in da se ugotovijo vsa pravno odločilna dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, vendar je procesni cilj dokaznega postopka v tem, da se ugotovijo pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za pravilno odločbo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. čl. ZPP v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, da bo sodišče o njih odločilo skupaj s končno sodbo (4. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 154. in 155. čl. ZPP). Glede pritožbe tožene stranke zoper zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da njeni pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo, ker niso bile izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in na pritožbene navedbe le še dodaja: Po določbi 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. list SFRJ št. 60/89 - 42/90) ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec škodo in okoliščine, v katerih je ona nastala, njeno višino in povzročitelja. Če delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem. Predhodni postopek pri delodajalcu je procesna predpostavka za sprožitev spora pred sodiščem. Tožena stranka oz. tožeča po nasprotni tožbi predhodnega postopka ni izvedla. Razlogovanje tožene stranke, da v primeru nasprotne tožbe poprejšnji postopek ni procesna predpostavka, je napačen. Nasprotna tožba je samostojna tožba in veljajo za to vsa pravila o tožbi tudi zanjo. Ker tožena stranka ni izvedla predhodnega postopka po določbi 72. čl.ZTPDR, je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s svojo pritožbo ni uspela (165. čl. v zvezi s 154. čl. in 155. čl. ZPP).