Jedro

Ni sporno, da je bila družba K d.o.o iz sodnega registra izbrisana dne 26. 11. 1998. Pogoj za osebno odgovornost družbenika, da torej družba ne obstaja več, je tako izpolnjen. V zvezi z objavo izbrisa družbe K d.o.o. v Uradnem listu Republike Slovenije se višje sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izbris ni bil objavljen, ker za objavo niso bili poravnani stroški, kar jasno izhaja iz dopisa Uradnega lista z dne 03. 11. 2006. To dejstvo pa ne more biti v škodo upniku, saj teka in izteka roka, po katerem bi obveznost do njega ugasnila, ni prišlo po njegovi krivdi. Dolžnik mora zato sebi pripisati okoliščino, da upnik pri izterjavi terjatve od njega kot pravnega naslednika izbrisane družbe ni prekludiran. Ker je, kot že navedeno zgoraj, izjava družbenikov, da prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, tista, ki materialnopravno zavezuje družbenike in s katero ti prevzamejo dolg družbe oz. osebno nastopijo namesto družbe kot novi dolžniki nasproti upniku družbe, tudi v predmetni zadevi med nekdanjim družbenikom kot prevzemnikom, sedaj dolžnikom in upnikom obstaja obveznost, ki je do tedaj obstajala med upniki in družbo.

Izrek

Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se zavrne in sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

1. ugovoru dolžnika z dne 19. 07. 2006 delno ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. I 2002/05974 z dne 26. 07. 2006 razveljavilo v točki 1. izreka za zamudne obresti od zneskov:

34.933,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

35.804,80 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

36.790,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

9.397,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

11.756,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

36.983,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

9.448,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

12.253,50 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

37.398,70 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

9.557,00 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

11.065,90 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

5.737,50 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

38.475,10 SIT od 01. 01. 2002 do plačila;

9.839,60 SIT od 01. 01. 2002 do plačila in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo,

2. v delu, kjer dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi iz razloga zastaranja terjatve, ugovor zavrnilo in 3. naložilo dolžniku, da upniku povrne 56,18 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 12. 2009 do plačila, v osmih dneh.

Zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje dolžnik. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila družba K d.o.o. izbrisana iz sodnega registra dne 26. 11. 1998, pri čemer je dolžnik storil vse, da bi do objave izbrisa v Uradnem listu prišlo in je dne 14. 02. 1996 kot ustanovitelj družbe K d.o.o. na račun Uradnega lista plačal znesek takratnih 3.900,00 SIT. Uradni list bi moral na podlagi prejetega plačila objaviti izbris, če pa tega kljub plačilu ni storil, za to dolžnik ne more odgovarjati. Njegova edina dolžnost je bila, da objavo plača, izbrisa pa ne more objaviti. Znesek za objavo je bil plačan 14. 02. 1996, zato bi moral biti izbris objavljen kakšen teden po datumu izbrisa, torej zagotovo že leta 1998. Upnik je izvršilni predlog vložil šele leta 2002, torej prepozno. Enoletni rok po 394. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) bi se moral šteti od dneva izbrisa iz sodnega registra, to je od dne 26. 11. 1998, če pa bi bilo v konkretni zadevi treba uporabiti določbo 394. člena ZGD o uveljavljanju terjatev do delničarjev v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, pa je izvršba zoper dolžnika preuranjena, saj še ni začel teči enoletni rok po objavi izbrisa, ker izbris še ni bil objavljen. Ker rok prehoda obveznosti na družbenika teče od objave izbrisa, niso izpolnjeni pogoji za vložitev izvršbe proti dolžniku, zato dolžnik ni pasivno legitimiran v tem postopku in je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da rok še ni začel teči, pa je izvršbo vseeno dovolilo, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da je od izbrisa družbe pa do vložitve izvršilnega predloga preteklo več kot eno leto. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V zvezi z dolžnikovim uveljavljanjem zastaranja upnikovega zahtevka višje sodišče uvodoma le pojasnjuje, da je rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD (sedaj 425. člen ZGD-1), po katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve do delničarjev, ki so podali izjavo iz prvega odstavka 394. člena ZGD, v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, prekluzivne narave, tako po stališču literature, kot po večinskem stališču sodne prakse (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 883/2007 z dne 16. 12. 2010). Običajno gre za prekluzivni rok, kadar zakon določa rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti točno določeno dejanje. Zastaralni in prekluzivni roki materialnega prava se razlikujejo predvsem po pravnih posledicah, saj je posledica izteka prvega le neiztožljivost terjatve, če dolžnik ugovarja zastaranje, posledica izteka drugega pa prenehanje same pravice oz. dejansko prenehanje terjatve.

Dolžnik v pritožbi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje z ničemer ni izpodbil in tudi sam potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da do objave izbrisa družbe v Uradnem listu Republike Slovenije ni prišlo. Pritožbene trditve v zvezi z odgovornostjo uradnega lista s tem v zvezi, pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso pravno pomembne.

Skladno s prvim odstavkom 394. člena ZGD je prenehanje družbe po skrajšanem postopku mogoče le, če vsi delničarji predlagajo sodišču izbris družbe iz registra brez likvidacije in predlogu priložijo sklep o prenehanju po skrajšanem postopku ter notarsko overjeno izjavo vseh delničarjev, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da, kar je v predmetni zadevi bistveno, prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Predpostavka prenehanja družbe po skrajšanem postopku je zato obvezen prevzem morebitnih neplačanih obveznosti družbe s strani družbenikov. S to izjavo delničarji prevzamejo dolg družbe oziroma osebno nastopijo namesto družbe kot novi dolžniki nasproti upnikom družbe. To pomeni, da so družbeniki, ki so plačilo teh obveznosti prevzeli, glede njih pravni nasledniki družbe, ki je prenehala (prim. tudi Sklep III Ips 35/2004 z dne 22. 12. 2005). Izjava delničarjev o prevzemu dolga pa učinkuje od dneva izbrisa družbe iz registra. Zakon namreč kot edini pogoj za osebno odgovornost družbenikov postavlja dejstvo, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra. Ni sporno, da je bila družba K d.o.o iz sodnega registra izbrisana dne 26. 11. 1998. Pogoj za osebno odgovornost družbenika, da torej družba ne obstaja več, je tako izpolnjen.

Namen zakonske ureditve drugega odstavka 394. člena ZGD, po kateri lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, pa je v tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali bodo upniki svoje terjatve uveljavili ali ne (tako tudi sklep VSL I Cp 709/2005 z dne 23. 11. 2005). Zakonodajalčeva razmeroma stroga odredba o prekluzivnem enoletnem roku za uveljavljanje terjatev upnikov do delničarjev je tako uveljavljena z namenom ščitenja družbenikov (prim. tudi veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 805 in 806), medtem ko upnike navedena določba ščiti le v delu, ki določa objavo izbrisa družbe v uradnem listu, s čimer je želel zakonodajalec omogočiti upnikom, da se seznanijo z dejstvom izbrisa družbe iz sodnega registra.

V zvezi z objavo izbrisa družbe K d.o.o. v Uradnem listu Republike Slovenije se višje sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izbris ni bil objavljen, ker za objavo niso bili poravnani stroški, kar jasno izhaja iz dopisa Uradnega lista z dne 03. 11. 2006 (priloga A10 spisa). To dejstvo pa ne more biti v škodo upniku, saj teka in izteka roka, po katerem bi obveznost do njega ugasnila, ni prišlo po njegovi krivdi. Dolžnik mora zato sebi pripisati okoliščino, da upnik pri izterjavi terjatve od njega kot pravnega naslednika izbrisane družbe ni prekludiran. Ker je, kot že navedeno zgoraj, izjava družbenikov, da prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, tista, ki materialnopravno zavezuje družbenike in s katero ti prevzamejo dolg družbe oz. osebno nastopijo namesto družbe kot novi dolžniki nasproti upniku družbe, tudi v predmetni zadevi med nekdanjim družbenikom kot prevzemnikom, sedaj dolžnikom in upnikom obstaja obveznost, ki je do tedaj obstajala med upniki in družbo. Odločitev sodišča v izpodbijani 2. točki izreka sklepa je zato pravilna. Pritožbenih trditev v zvezi s stroški, ki jih je sodišče odmerilo v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, dolžnik ni podal, kršitev, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), pa višje sodišče ni našlo. Zato je neutemeljeno pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).