Jedro

Tožnik, ki je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zgolj s sklicevanjem na posebno pravno varstvo pred odpovedjo, ki jo uživajo predstavniki delavcev po 113. členu ZDR, ne izkazuje verjetnosti obstoja terjatve, katere zavarovanje predlaga z izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2011 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi in da je tožena stranka dolžna tožnika obdržati na delu za čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni 3.000,00 EUR dnevno, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost obstoja njegove terjatve ter da bi bil obstoj terjatve tožnika verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz očitno neutemeljenega razloga ali pa da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita. V skladu s pravno teorijo je stopnja verjetnosti podana, kadar je več razlogov, ki govore v prid določenega dejstva kot razlogov, ki govore proti njemu. Podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavljajo štiri kršitve tožeče stranke, in sicer: odklonitev odhoda na službeno pot z dne 12. 10. 2010 po nalogu zakonitega zastopnika tožene stranke; neizročitev zapisnika sestanka med Svetom delavcev in zakonitim zastopnikom tožene stranke z dne 15. 7. 2011; sklic zbora Sveta delavcev z dne 18. 8. 2011 in neizročitev gesla za dostop do interneta z dne 18. 8. 2011. Tožnik je že v predlogu za izdajo začasne odredbe izpostavil dejstvo, da sta obe kršitvi, ki se nanašata na delo tožnika kot predsednika Sveta delavcev pri toženi stranki glede na njuno vsebino, podani v nasprotju z določbami prvega odstavka 113. člena ZDR. Tožena stranka je namreč očitala tožniku, da bi naj bilo njegovo ravnanje kot predstavnika Sveta delavcev v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je kot utemeljitev verjetnosti predložil elektronsko korespondenco med pravdnima strankama, iz katere izhaja verjetnost, da odpovedni razlog, kot je naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne obstoji in da se odpovedni razlog nanaša na ravnanje tožeče stranke kot predstavnika v Svetu delavcev. Sodišče pa je prezrlo tudi dejstvo, da je Svet delavcev kolektivni organ, saj ga predstavlja več članov, tožena stranka pa očita kršitve zgolj tožniku. Tožnik meni, da je za obstoj verjetnosti nezakonitosti odpovednih razlogov, ki se nanašajo na njegovo delo v organu Sveta delavcev tožene stranke, predložil zadostne listinske dokaze, ki potrjujejo obstoj verjetnosti. Zato bi sodišče moralo obstoj verjetnosti presojati tudi ob presoji listinskih dokazov in navedb tožnika, saj je v nasprotnem primeru tožnik onemogočen pri podaji svoje zahteve. Prav tako bo v kasnejšem postopku tožena stranka tista, ki bo morala dokazati utemeljenost odpovednih razlogov. Glede na predložene listinske dokaze tožnika v tožbi in predlogu za začasno odredbo, obstaja večja verjetnost, da bo tožnik uspel v postopku, kot verjetnost, da bo tožena stranka z gotovostjo dokazala obstoj in utemeljenost odpovednih razlogov. Sicer pa so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju, oziroma sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavrnjena izdaja začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatev, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo spada med nedenarne terjatve). Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe, ker je zaključilo, da tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (ugotovitev nezakonitosti odpovedi). Ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve sodišču dejansko ni bilo potrebno presojati verjetnosti obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ter je zato pravilno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 19. 9. 2001, zaradi kršenja pogodbenih obveznosti v zvezi z določbami 32. in 35. člena ZDR. Tožniku je v odpovedi očitala zavračanje nalog oziroma navodil, nespoštovanje internih aktov podjetja, oviranje dela ostalih zaposlenih in delovnega procesa toženca, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da delodajalec lahko v skladu s 113. členom ZDR odpove pogodbo o zaposlitvi tudi predsedniku Sveta delavcev, brez soglasja organa, katerega član je ali sindikata, če krši zakon, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi speljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo ali tožniku očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikove terjatve še ni mogoče govoriti.

Ker je po prvem odstavku 272. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazan, ni potrebno preverjati obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe z zavarovanjem nedenarne terjatve po drugem odstavku istega člena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po predlogu tožeče stranke niso izkazane in je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).