Jedro

Iz trditev ni mogoče razbrati, da naj bi deklica umrla zaradi toženkinega ravnanja. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je pravna razlika med prekinitvijo nosečnosti, ker plod ne bo razvil bistvenega za življenje, in smrtjo, ker otrok nima razvitih bistvenih življenjskih funkcij.

Sodišče bo moralo v novem postopku najprej rešiti ugovor zastaranja glede na to, kdaj je tožeča stranka izvedela za možnost strokovne napake (subjektivni rok). Če bo ugovor neutemeljen, s strankama razpravljati in ugotoviti ali tožeča stranka uveljavlja pravno priznano škodo. Nato pa ugotoviti, če je bilo mogoče v času, ko je nosečnost spremljala tožena stranka, z ustreznimi preiskavami upoštevaje glede na takratno medicinsko doktrino, strokovne standarde in razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji ugotoviti bolezni otroka in tožeči stranki omogočiti odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 30.000,00 EUR prvi tožnici ter 30.000,00 EUR drugemu tožniku in nerazdelno plačilo 22.778,17 EUR tožeči stranki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 2.424,75 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da zaključek sodišča o tem, da je bila tožeča stranka napotena v terciarni center, nima podlage v izvedenih dokazih in je napačen. Tak zaključek je odprt na izpovedbo tožene stranke ter mnenje izvedenke, ni pa izkazan z listinskimi dokazi. Dokazna ocena je pomanjkljiva. Zakon o zdravstveni dejavnosti opredeljuje Zdravstveno dejavnost na terciarni ravni kot glavno dejavnost klinik in inštitutov ter drugih pooblaščenih zavodov. Terciarna dejavnost obsega opravljanje najzahtevnejših zdravstvenih storitev na ambulantni in bolnišnični način. Komunikacija med primarno in sekundarno ter terciarno ustanovo zgolj prek napotnice je nedopustna. To še toliko bolj velja za napotitev na podlagi telefonskega kontakta, do česar je prišlo v konkretnem primeru.

3. Izvedensko mnenje izvedenke v danem primeru ni merodajno. Izvedenka je ugotovitev o tem, da je bila tožnica napotena v terciarni center, utemeljila tako, da je bila tožnica napotena v porodnišnico .... Dejansko pa ni bila, pač pa je bila na podlagi telefonskega kontakta zgolj poslana na pregled. Odgovor izvedenke o pojasnilni dolžnosti glede rizične nosečnosti je napačen. V zadržanosti izvedenke pri odgovarjanju na posamezna vprašanja je bilo mogoče zaznati tudi njeno pristranost. Tožeča stranka meni, da bi bilo mogoče pomanjkljivosti in nepravilnosti v mnenju odpraviti, zato je predlagala postavitev novega izvedenca iz tujine. Sodišče je ta dokaz zavrnilo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti ter storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka tožeči stranki ni povedala, zakaj je njena nosečnost rizična in da obstaja večja možnost okvare drugega preživelega ploda. Tožena stranka ni pojasnila možnosti nastanka anomalij v posledici rizične nosečnosti. Z izpovedjo tožene stranke so se potrdile trditve tožeče stranke, da na možnost anomalij ni bila opozorjena. Razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje zaključek, da je tožbeni zahtevek zastaral, pa so neprepričljivi in pomanjkljivi. Sodbe se ne da preizkusiti in je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožnika za povzročiteljico škode izvedela že v letu 2006 na pregledu pri dr. K., je zgolj sklepanje, ki je v nasprotju z izpovedbo tožnikov. Če sta bila tožnika že 5.7.2006 seznanjena s povzročiteljico škode, zakaj sta potem 20.4.2007 prejela mnenje dr. K. v obliki elektronske pošte, iz katerega izhaja, da je bilo določene anomalije ploda z ultrazvokom mogoče ugotoviti. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je tožnica tekom svoje druge nosečnosti obdržala toženko za osebno ginekologinjo, saj ji je še vedno zaupala, kar pomeni, da je pozno izvedela za povzročitelja škode. Vtoževana škoda je tožečima strankama začela nastajati s trenutkom rojstva hčerke 21.7.2005 in nato še s trenutkom njene smrti 18.12.2005. Z okoliščinami, ki so pričale o povzročitelju škode, sta se seznanila šele v sredini leta 2007 z mnenjem dr. K. in konec leta 2008, ko je dr. P. odgovoril na vprašanje, ki mu ga je prva tožeča stranka zastavila na forumu. Tožba je bila vložena 6.4.2010, zato subjektivni rok za zastaranje ni mogel poteči. 6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Razmerje med zdravnikom in bolnikom je praviloma pogodbene narave ne glede na to, ali gre za zdravnika zasebnika ali za zdravnika, ki opravlja svoje delo v javni zdravstveni ustanovi. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina in bolniku nastane škode, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Sklicevanje na strokovno napako predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti. Kadar zdravnik opravi poseg brez soglasja bolnika, pa med njima ni pogodbenega razmerja, je odškodninska odgovornost zdravnika (le) deliktna(1). Pogodbena odškodninska odgovornost torej pride v poštev v primerih, ko pride do strokovne napake pri zdravniškem posegu, v katerega je bolnik privolil, pa čeprav njegova privolitev ni bila osveščena, ker je bila kršena pojasnilna dolžnost(2).

9. O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter običajih in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. Gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ)(3). Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja, ki so raznoliki in vsebinsko odvisni od spremljajočih se dejanskih okoliščin. V primeru skrbnosti zdravnika so pomembni strokovni poklicni standardi vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine v kritičnem času. Sodišče s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku(4) opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahteva sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in kako bi zdravnik moral ravnati.

10. Po 20. členu Zakona o pacientovih pravicah(5) ima vsakdo pravico, da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja ter zdravljenja ter o njihovih posledicah in učinkih(6). Vsakdo ima pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost in predvideno trajanje zdravljenja. Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege. Medicinski posegi so torej dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika, zdravljenega s posegom in morebitnimi posledicami.

11. Privolitev bolnika v poseg mora biti resnična in svobodna, pogoj za to pa je poznavanje položaja, torej bolnikova osveščenost o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Obseg pojasnjevalne dolžnosti je odvisen od okoliščin posameznega primera ter obsega pojasnilno diagnozo, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo tveganja. Da se pacient lahko odloči, ali bo soglašal s posegom, ga mora zdravnik seznaniti z vsemi okoliščinami in možnostmi. Pojasnilo mora biti prilagojeno, torej takšno, da ga razume konkretni bolnik glede na izobrazbo, inteligenco in predzgodovino bolezni.

12. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so naslednji: - Tožnica je zanosila sredi novembra 2004. - Nosečnost je spremljala tožena stranka, prvi pogled je opravila 3.1.2005. - Ugotovila je, da tožnica nosi dva zarodka.

- Ob naslednjem pregledu 17.1.2005 je ugotovila, da je en plod umrl in ni bil več viden.

- V času nosečnosti je tožena stranka tožnico pregledala 11 krat, opravila 7 UZ pregledov, jo napotila na UZ pregleda k mag. dr. S. P. v ....

- Tožnica je rodila deklico 21.7.2005. Deklica je 18.12.2005 umrla.

- Deklici so po rojstvu postavili diagnoze: - Dihalna stiska novorojenčka - Prirojena malformacija obraza in vratu - Obojestransko razcepljeno nebo - Okorelost sklepa, ki ni uvrščena drugje - Prirojena malformacija korpusa kalozuma - Motnje delovanja možganov novorojenčka - Pljučnica, povzročena s stafilokoki - Hilozni izliv - Preddvorni defekt pretina - Ob novi nosečnosti je bila tožnica 5.7.2006 pregledana v L. pri dr. N. K. - dr. N. K. je tožeči stranki 20.4.2007 po elektronski pošti sporočil, da bi bilo mogoče določene anomalije plodu v kritični nosečnosti ugotoviti z ultrazvokom.

- Na forumu je na vprašanja tožeče stranke odgovoril dr. P., 19.11.2008. - Tožba je bila vložena 6.4.2010. 13. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na dveh podlagah. Trdi, da je tožena stranka zagrešila strokovno napako, saj tožnice kljub rizični nosečnosti ob odmrtju ploda ni napotila na pregled v terciarni center za diagnostiko anomalij plodu. Ocenjuje, da niso bile izkoriščene vse možnosti diagnosticiranja v Republiki Sloveniji ter niso bili izvedeni vsi ukrepi, ki bi skladno z medicinsko doktrino morali biti izvedeni. Poleg tega tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj tožeči stranki ni pojasnila, da je bila nosečnost rizična. Tožeča stranka je prepričana, da medicinska veda pozna tveganja v zvezi z nosečnostjo v takih situacijah in da je z ustreznimi preiskavami moč ugotoviti bolezen oz. anomalije in omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti.

14. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Štelo je, da je tožena stranka ravnala v skladu z medicinsko doktrino in strokovno. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenke prof. dr. K. G., ki jo je v postopku postavilo. Ugotovilo je tudi, da je bila pojasnilna dolžnost sicer pravilno opravljena, vendar nekoliko omejena. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da je bilo rojstvo deklice z anomalijami zaplet, ki ga kljub predvidljivosti, strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti. Glede pojasnilne dolžnosti pa je sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Tožeča stranka je tožbo vložila 6.4.2010, škoda ji je začela nastajati z rojstvom hčerke 21.7.2005 in se nadaljevala s trenutkom njene smrti 18.12.2005. Takrat je postal znan tudi obseg nepremoženjske škode ter je pričel teči triletni zastaralni rok, ki se je iztekel leta 2009 (1. odst. 352. člena OZ), kar je pred vložitvijo tožbe.

15. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da tožena stranka ni zagrešila strokovne napake s tem, ker naj ne bi poslala tožnice kljub rizični nosečnosti ob odmrtju enega plodu na pregled v terciarni center ter naj ne bi bile izkoriščene vse možnosti diagnosticiranja v RS in naj ne bi bili izvedeni vsi ukrepi, ki bi skladno z medicinsko doktrino morali biti izvedeni. Iz mnenja izvedenke za medicino, ginekologijo in porodništvo prof. dr. K. G. izhaja, da so bili pri tožnici v času nosečnosti izvedeni vsi ukrepi, ki bi v skladu z medicinsko doktrino morali biti izvedeni (primerjaj mnenje in dopolnilno izvedensko mnenje na list. št. 177-180, vprašanje 3). Po ugotovitvi povečane količine plodovnice je tožena stranka napotila tožnico na pregled k dr. P. v porodnišnico ..., kar je v skladu s sprejetimi slovenskimi smernicami o UZ preiskavi v drugem trimesečju nosečnosti. Strokovne smernice ne opredeljujejo pregleda pri več izkušenih strokovnjakih ne pri skupini specialistov. Pregled opravi en specialist, v primeru normalnega izvida pa ne obstaja strokovno utemeljena indikacija za ponoven pregled na istem nivoju. Pritožbeni očitki, da tožnica ni bila napotena v terciarni center in da zaključki sodišča nimajo podlage v listinskih dokazih, so zato neutemeljeni.

16. Tožeča stranka zatrjuje, da ji tožena stranka ni pojasnila možnosti nastanka anomalij in rizične nosečnosti, saj bi se ob vedenju za take anomalije odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Trdi torej, da pojasnilna dolžnost v tej smeri ni bila izpolnjena. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede opustitve pojasnilne dolžnosti zastaral, saj je tožeča stranka vložila tožbo po poteku triletnega zastaralnega roka. Prvi odstavek 352. člena OZ določa, da zastara odškodninska terjatev v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka trdi, da se je z okoliščinami, ki so pričale o povzročitelju škode, seznanila šele leta 2007 s prejemom mnenja dr. K. Elektronsko sporočilo (A48) dr. K. vsebuje podatke, na podlagi katerih je mogoče sklepati o možnosti zagrešene strokovne napake. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o ugovoru zastaranja ugotovi, kdaj je tožeča stranka izvedela za možnost strokovne napake. Subjektivni rok določa prvi odstavek 352. člen OZ. Triletni rok začne teči, ko oškodovanec izve za škodo in za povzročitelja. Ker sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev za odločitev o ugovoru zastaranja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

17. V obravnavanem primeru je nedvomno podana pojasnila dolžnost toženke, ki je spremljala nosečnost tožnice. VS RS je v sodbi II Ips 306/1995 s 16.1.1997 obravnavalo pojasnilo dolžnost zdravnika in jo je razlagalo široko ter med ostalim navedlo, da medicinska veda pozna tveganje v zvezi z nosečnostjo v določeni starosti in ker je z ustreznimi preiskavami mogoče ugotoviti bolezen otroka ter omogočiti materi, da se glede na to odloči za prekinitev nosečnosti, ni dvoma, da je zdravnikova dolžnost seznaniti s tem mater in ji omogočiti odločitev o rojstvu glede na ugotovljene okoliščine.

18. Da bi nastala odškodninska odgovornost tožene stranke, bi morala protipravnost(7), ki bi izvirala iz njene sfere, v sferi oškodovancev povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana. Vse pojavne oblike škode namreč nimajo narave pravno priznane škode. Pravno priznana škoda je le tista škoda, za katero pravo kot sankcijo določa odškodninsko odgovornost. V danem primeru se vprašanje, ali gre za pravno priznano škodo ali ne, ni obravnavalo, zato se stranke do tega niti niso mogle opredeliti. Tožbeni zahtevek v tem smislu zastavlja vrsto dilem. Iz trditev ni mogoče razbrati, da naj bi deklica umrla zaradi toženkinega ravnanja. Zastavlja pa se vprašanje, kakšna je pravna razlika med prekinitvijo nosečnosti, ker plod ne bo razvil bistvenega za življenje in smrtjo, ker otrok nima razvitih bistvenih življenjskih funkcij.

19. Sodišče bo moralo v novem postopku najprej rešiti ugovor zastaranja glede na to, kdaj je tožeča stranka izvedela za možnost strokovne napake (subjektivni rok). Če bo ugovor neutemeljen, s strankama razpravljati in ugotoviti ali tožeča stranka uveljavlja pravno priznano škodo. Nato pa ugotoviti, če je bilo mogoče v času, ko je nosečnost spremljala tožena stranka, z ustreznimi preiskavami upoštevaje glede na takratno medicinsko doktrino, strokovne standarde in razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji ugotoviti bolezni otroka in tožeči stranki omogočiti odločitev.

Op. št. (1): dr. Mateja Končina Peternel: Temeljno o odškodninski odgovornosti zdravnika, Pravosodni bilten 3/2000 Op. št. (2): Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka zagrešila strokovno napako in ni opravila pojasnilne dolžnosti.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP Op. št. (5): Ur. l. RS št. 15/2008 v nadaljevanju ZPacP Op. št. (6): Prej je to urejal na enak način 47. člen Zakon o zdravstveni dejavnosti – Ur. l. RS št. 9/92 in naslednji, ZZDej Op. št. (7): seveda ob obstoju vseh ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti