Jedro

Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, drugače razporedi med zaposlene. Na podlagi takšne odločitve je tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odločba pod nazivom „Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga“ z znakom ... z dne 9. 7. 2010 nezakonita (1. točka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še vedno traja (2. točka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji obračunati vse zapadle plače od dneva prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja ter ji nato izplačati neto plače, pa tudi vse preostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plač in prejemkov pa do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (3. točka); da je tožena stranka dolžna za tožnico izposlovati vpis pokojninske dobe v elektronsko evidenco pri ZPIZ-u Slovenije, za čas od dne prenehanja pa do ponovne reintegracije, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (4. točka) in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka, pod izvršbo (5. točka; I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da potreba po tožničinem delu še vedno obstoji. Njeno delo sedaj opravljata M.O. in D.Š.. Ukinitev tožničinega delovnega mesta je bila samo navidezna. Tožena stranka je kršila prvi odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in 20. člen Evropske socialne listine. Tožnica je bila diskriminirana glede na starost in glede na spol. Delo, ki ga opravljata M.O. in D.Š., bi lahko opravljala tudi tožnica. D.Š. ima zaščito v kadrovski službi. Tožena stranka bi lahko upoštevala tudi dejstvo, da je tožnica pri njej zaposlena že od samega začetka in da je ves čas korektno opravljala svoje delo. Direktorica je na zaslišanju v zvezi s prodajo izdelkov navedla neresnične podatke. Prodaja se v letu 2010, glede na leto 2009, namreč ni zmanjšala. Zaradi tožničinega dela se je prodaja celo povečala. Logično bi bilo, da bi tožena stranka ukinila delovno mesto skladiščnika surovin in repromateriala. Tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s tožnico ni opravila razgovora v zvezi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, čeprav je imela na voljo nekaj delovnih mest, ki bi jih tožnica, ob malenkostnem usposabljanju, lahko zasedla. Tako sta npr. obstajali dve prosti delovni mesti izmenovodje oplemenitilnice, na kateri sta bila razporejena J.B. (pravilno J.B.) in D.S.. Tožena stranka je na novo zaposlila barvarja. Glede na navedeno je tožena stranka kršila 88. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, saj ni pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbo direktorice tožene stranke za prepričljivejšo od izpovedbe tožnice, prav tako pa se ni opredelilo do tožničinega očitka, da je bila diskriminirana glede na spol. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 9. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2010, reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni zagrešila kršitev, ki bi imele za posledico nezakonitost tožnici podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi, da je pri toženi stranki prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka spoštovala določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in ni kršila 6. člen ZDR. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Ta je podan v primeru prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve pritožba ne izpodbija, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je tožničino delovno mesto ukinila. Tožnica pa tudi ni trdila, da je tožena stranka na njeno delovno mesto zaposlila novega delavca. Tako ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje odločitev, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito odpovedana iz poslovnega razloga. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ukinitev delovnega mesta (ob ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (glej npr. odločbi VIII Ips 62/2007 z dne 12. 2. 2008, VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008 idr.).

Tožena stranka se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, drugače razporedi med zaposlene (tožnica navaja, da njeno delo sedaj opravljata D.Š. in M.O.). Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožničinem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „skladiščnik gotovih izdelkov“ prenehala, ker je tožena stranka to delovno mesto ukinila in delo razporedila med druge delavce. Iz izpovedb tožnice, D.Š. in M.O., ki jih povzema tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da navedena poleg svojega dela opravljata delo, ki zajema naloge, ki jih je opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi. Iz takšnih dejanskih ugotovitev izhaja, da ukinitev delovnega mesta tožnice ni bila zgolj navidezna.

Samo dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico lahko ukinitev prej samostojnega delovnega mesta, kot je bilo to ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru (glej npr. sodbo VS RS VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008).

Glede na navedeno so pritožbene navedbe o nedokazanosti poslovnega razloga tožene stranke za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljene.

Zaradi navedenih razlogov za obravnavani spor niso pravno odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede uspeha poslovanja tožene stranke, zato pritožbeno sodišče tožničinih pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka spoštovala tudi določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožnici ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom strinja in sprejema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 12).

Tožnica se v pritožbi neuspešno sklicuje na to, da je tožena stranka v kritičnem času razpolagala s prostimi delovnimi mesti, ki bi jih, ob malenkostnem usposabljanju, lahko zasedla (primeroma navaja, da sta bili na voljo dve delovni mesti izmenovodje oplemenitilnice, na katera sta bila razporejena J.B. in D.S. in da je tožena stranka na novo zaposlila barvarja).

Organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh, so v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka zato ni kršila določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, če je z delavci, ki so bili pri njej zaposleni za nedoločen čas sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, prav tako za nedoločen čas (iz tožničine izpovedbe izhaja, da sta bila na delovno mesto izmenovodje v oplemenitilnici razporejena J.B. in D.S.). Glede J.B. je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena, ker je bila navedena z odločbo ZPIZ-a opredeljena kot invalid III. kategorije, šlo pa je tudi za začasno razporeditev zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu.

V zvezi s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi je tožena stranka trdila, da so bile sklenjene le za določen čas (za čas nadomeščanja delavk na porodniškem dopustu oziroma za čas povečanega obsega dela). Sodišče prve stopnje je te njene navedbe, na podlagi predloženih dokaznih listin (zlasti pogodb o zaposlitvi za določen čas – priloge B19, B21, B23, B25), pravilno štelo za dokazane. Z ozirom na navedeno je pravilno ocenilo kot prepričljivo tudi izpovedbo direktorice tožene stranke, ki je prav tako izpovedala, da je tožena stranka delavce, ki jih je zaposlila na novo, zaposlila le za določen čas. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje izpovedbo direktorice tožene stranke za prepričljivejšo od tožničine, pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno zadostno obrazložilo, sicer pa je treba tudi upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi povezane z drugimi dokazi uporabiti za sprejeto odločitev.

Tožnica v pritožbi navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje in ne navede, da je tožena stranka z delavci, ki jih je zaposlila na novo sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz takšnih dejanskih ugotovitev izhaja, da tožena stranka ni kršila določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Dejstvo, da delodajalec delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delu za določen čas, namreč prav tako ne pomeni kršitve navedene določbe ZDR. Na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR je obveznost delodajalca le ponudba ustrezne zaposlitve za nedoločen čas. Če delodajalec takega dela nima, delavcu ni dolžan zagotavljati drugega dela. Lahko sicer delavcu ponudi tudi neustrezno zaposlitev (manj zahtevno delovno mesto s posledično nižjo plačo, zaposlitev za določen čas, s krajšim delovnim časom, v drugem kraju, ipd), vendar ne kot obveznost, temveč le kot možnost, ki jo delavec lahko sprejme ali ne (glej npr. sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 69/2006 z dne 25. 4. 2006 in VIII Ips 483/2006 z dne 27. 9. 2007). ZDR pa delodajalcu tudi ne nalaga obveznosti, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z delavcem opravi razgovor v zvezi z možnostjo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, zato je tudi v tej smeri podan tožničin pritožbeni očitek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica s strani tožene stranke ni bila diskriminatorno obravnavana in sprejema razloge, ki jih je navedlo v utemeljitev te svoje odločitve (stran 12 obrazložitve). Pogojev za uporabo določbe 6. člen ZDR v obravnavani zadevi ni, saj za tak materialnopravni zaključek dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajo zadostne podlage, drugih okoliščin, ki bi utemeljile drugačen sklep, pa tožnica ni zatrjevala. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica diskriminirana glede na spol in starost, so neutemeljene. Ukinjeno delovno mesto je zasedala samo ona (D.Š. in M.O., sta namreč pred tožničino zaposlitvijo zasedala drugo delovno mesto), zato o diskriminatornem obravnavanju, že iz tega razloga, ne moremo govoriti. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita, da ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da tožnica ni bila diskriminirana glede na spol. Ta je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da je bila s strani tožene stranke diskriminatorno obravnavana (le) glede na starost (navedbe, podane na naroku dne 28. 6. 2011).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).