Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nobenega skupnega premoženja, oba sta poudarjala lastno finančno neodvisnost, kar ne predstavlja ekonomske skupnosti kot elementa zunajzakonske skupnosti. Ves čas sta živela ločeno in stalno bivala v lastnih nepremičninah, kar tudi ne zadošča, da bi njuno zvezo lahko ocenili kot zunajzakonsko skupnost. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni in deloma neskladni z nesporno ugotovljenimi dejstvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta zapustnik in tožnica ves čas živela ločeno, je tudi v nasprotju z nespornimi trditvami, da sta vikende pogosto preživljala skupaj in med tednom pogosto skupaj obedovala.
Ob celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin, ali konkretna življenjska in ekonomska skupnost tožnice in zapustnika ustreza zunajzakonski skupnosti, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo zatrjevane njune medsebojne čustvene navezanosti, intimnosti in notornosti partnerske zveze. Pri ugotavljanju notornosti pa po potrebi zaslišati tudi predlagane priče. Šele po tako ugotovljenem dejanskem stanju bi lahko prepričljivo ugotovilo, ali je konkretni način bivanja tožnice in zapustnika ustrezal pravnemu standardu dalj časa trajajoče življenjske skupnosti.
Sodišče se mora z navedbami stranke, ki so dopustne in relevantne za odločitev, seznaniti in se do njih opredeliti. Ker je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno brez upoštevanja vseh (zatrjevanih) relevantnih dejstev in okoliščin, ki so pomembna pri presoji ugotavljanja zunajzakonske skupnosti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z opustitvijo te dolžnosti je bila kršena tožničina pravica do izjavljanja. O navedenih relevantnih dejstvih je ostala preslišana.
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da ima kot zunajzakonska partnerka zakonito dedno pravico po pokojnem A. A., rojenem ... 1933, umrlem ... 8. 2020 ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). O stroških postopka je odločilo, da je tožnica dolžna prvi toženki in tretjemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.756,80 EUR in drugemu tožencu v znesku 2.058,68 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica z zapustnikom ni ustvarila nobenega skupnega premoženja, vendar takšna ugotovitev ni bistvena. Iz tožničine izpovedbe, prometa na zapustnikovem bančnem računu in iz zapustnikove izpovedbe v nepravdnem postopku N 71/2019 jasno izhaja, da sta ves čas njune zveze živela s pokojninama okoli 500 EUR, ki je komaj zadostovala za preživljanje. Zato nista ustvarila nobenega skupnega premoženja.
Napačen je zaključek, da sta zapustnik in tožnica živela z ločenimi denarnimi sredstvi. Skupaj sta kupovala hrano v trgovini. Zapustnik ji je z delom v gozdu pomagal odplačati dolgove. Vsi toženci so potrdili, da je zapustnik pomagal tožnici odplačati dolgove. Drugi toženec je izpovedal, da je zapustnik financiral vsakdanje tožničine življenjske potrebe. Skupaj sta financirala tekoče potrebe za obe gospodinjstvi. Med njima je prišlo do prelivanja financ kot med običajnimi zakonci. Tožnica je pomagal plačati stroške pravdanja zapustnika s sinom.
Tožnica je status vdove prikazovala pred državnimi organi zgolj iz razloga prejemanja pokojnine. To ne pomeni, da je takšno nerealno stanje prikazovala tudi tretjim osebam, tako da bi dvomile v obstoj zveze z zapustnikom. Precej bolj logično je, da je tožnica ravno obratno zamolčala drugim, da pristojnim organom ni sporočila, da ima novega partnerja. O tem bi vedele izpovedati predlagane priče, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje o vprašanju obstoja ekonomske skupnosti je bilo zmotno ugotovljeno.
Tožnica in zapustnik tudi nista ves čas živela ločeno. Zapustnik je čez teden spal pri njej, ko je bilo treba vnuke peljati zjutraj v vrtec, ali prišel k njej na kosilo in sta šla po vnuke. Čez vikend pa je ona ostala pri zapustniku. Res je tožnica izpovedala, da je vnukinja B. stara 17 let, vendar sta v vrtec vozila vse vnuke. Sodišče prve stopnje je tožničini izpovedbi tako pripisalo povsem drugačen pomen in arbitrarno zaključilo, da že 10 let pred smrtjo zapustnika ni bilo potrebe po varstvu tožničinih vnukov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tudi toženci so izpovedali, da so videli zapustnika in tožnico skupaj čez vikend doma pri zapustniku. Tretji toženec je izpovedal, da naj bi spala v spalnici, da sta skupaj gledala TV, da je tožnica zapustnika znala „crkljati“ in sta se tudi prepirala. To ne pomeni, da sta živela ločeno, vsak v svoji nepremičnini.
Sodišče prve stopnje je iz pravdnega postopka P 249/2011 upoštevalo le, da tožnica kot priča ni izpovedala, da bi bila v kakšnem razmerju z zapustnikom, medtem ko so v okviru istega postopka vsi toženci poimenovali tožnico kot zapustnikovo partnerko in ne samo kot prijateljico. Dokazna ocena je zato enostranska in pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi s priloženimi listinskimi dokazi navedenega pravdnega in nepravdnega postopka N 71/2019 v pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2002, čeprav gre za relevantne trditve. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pomembni so vsi vidika življenjske skupnosti. Presoja sodišča prve stopnje je zelo ozka in obravnava le enega ali dva vidika. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti vsaj še do navedb tožnice, da sta bila z zapustnikom intimna, skupaj dopustovala in hodila skupaj na obiske in praznovanja, da je bila tožnica pooblaščena na zapustnikovem bančnem računu, da so bile zdravstvene informacije o zapustniku posredovane samo tožnici kot partnerki, da je z oporoko vse premoženje zapustil tožnici, da sta skupaj načrtovala prodajo zapustnikovega premoženja zaradi njegove bolezni in nakup pritlične garsonjere v mestu, da se je zapustnik preselil pred smrtjo k tožnici, da je tožnica plačala in organizirala njegov pogreb in o vsem tem zaslišati še priče. 3. Toženci so odgovorili na pritožbo. Prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Tožnica je s tožbo zahtevala, da sodišče ugotovi, da je bila zunajzakonska partnerka pok. A. A. ter ima po njem zakonito dedno pravico. Trdila je, da je med njima že od leta 2004 obstajala zunajzakonska skupnost, ki sta jo z zapustnikom živela na način, da sta za vikende redno bivala pri zapustniku, med tednom pa je zapustnik hodil k njej na kosilo ter včasih tudi pri njej prespal. Delila sta si zakonsko posteljo, prihodke, bila čustveno navzvena, se vzajemno spoštovala in skrbela drug za drugega. Med njima je obstajala življenjska in ekonomska skupnost, z dvema fizično ločenima, dejansko pa združenima gospodinjstvoma.
6. Prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika (DZ) določa, da je zunajzakonska skupnost dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. 20. člen DZ nadalje določa, da zakonska zveza (posledično velja enako za zunajzakonsko skupnost) temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo (odločitvi za skupno življenje), na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Smiselno enako je zunajzakonsko zvezo urejal tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nobenega skupnega premoženja, oba sta poudarjala lastno finančno neodvisnost, kar ne predstavlja ekonomske skupnosti kot elementa zunajzakonske skupnosti. Ves čas sta živela ločeno in stalno bivala v lastnih nepremičninah, kar tudi ne zadošča, da bi njuno zvezo lahko ocenili kot zunajzakonsko skupnost. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni in deloma neskladni z nesporno ugotovljenimi dejstvi.
8. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih in za odločitev o zadevi bistvenih trditev. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta zapustnik in tožnica ves čas živela ločeno, pa je tudi v nasprotju z nespornimi trditvami, da sta vikende pogosto preživljala skupaj in med tednom pogosto skupaj obedovala.
9. Pravilen je sicer kritičen pristop sodišča prve stopnje pri ugotavljanju izpolnjenosti zakonskih kriterijev za priznanje zunajzakonske skupnosti med tožnico in zapustnikom. Kot izpostavlja tožnica v pritožbi, je skladno s sodno prakso treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Življenje je pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Primere je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posamičnega primera.1 Vendar pa bi se moralo sodišče prve stopnje ravno zaradi celovite presoje konkretnega odnosa med tožnico in zapustnikom, opredeliti do vseh relevantnih okoliščin, ki lahko pomembno vplivajo na presojo, ali je med dvema osebama obstajala življenjska skupnost, ekonomska soodvisnost, medsebojna čustvena navezanost, intimna povezanost in volja za skupno življenje kot moža in žene.
10. V sklopu ugotavljanja kriterija življenjske skupnosti bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tožničinih trditev, da sta vikende preživljala skupaj in včasih tudi določene dni med tednom, da se je zapustnik k njej za ves čas preselil konec leta 2018, ko je prišel iz bolnice, da sta skupaj hodila na dopuste, praznovanja in obiske. Pri presoji ekonomske skupnosti ali soodvisnosti bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do navedb tožnice, da je bila pooblaščena na bančnem računu zapustnika za dvig gotovine, da sta z zapustnikom skupaj hodila v trgovino in kupovala hrano za oba hkrati, s tem, da jo je plačal enkrat en, drugič drug, da je zapustnik po bolezni načrtoval prodajo hiše, da je z oporoko vse premoženje zapustil tožnici ter je tožnica poravnala stroške pogreba.
11. Ob celoviti presoji vseh relevantnih okoliščin, ali konkretna življenjska in ekonomska skupnost tožnice in zapustnika ustreza zunajzakonski skupnosti, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo zatrjevane njune medsebojne čustvene navezanosti, intimnosti in notornosti partnerske zveze. Pri ugotavljanju notornosti pa po potrebi zaslišati tudi predlagane priče. 12. Šele po tako ugotovljenem dejanskem stanju bi lahko prepričljivo ugotovilo, ali je konkretni način bivanja tožnice in zapustnika ustrezal pravnemu standardu dalj časa trajajoče življenjske skupnosti.
13. Sodišče se mora z navedbami stranke, ki so dopustne in relevantne za odločitev, seznaniti in se do njih opredeliti. Ker je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno brez upoštevanja vseh (zatrjevanih) relevantnih dejstev in okoliščin, ki so pomembna pri presoji ugotavljanja zunajzakonske skupnosti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z opustitvijo te dolžnosti je bila kršena tožničina pravica do izjavljanja. O navedenih relevantnih dejstvih je ostala preslišana.
14. Zaradi ugotovljene kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Drugih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP).
15. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno razveljaviti že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, zato pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno odgovoriti na ostale pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).
16. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do več dejanskih okoliščin, ki so relevantna za presojo ugotavljanja izpolnjenosti kriterijev zunajzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče zato ni moglo samo odpraviti kršitve, saj bi bilo na pritožbeni ravni prvič odločeno o več pomembnih dejanskih sklopih. Tožba je bila vložena konec leta 2021, zato razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, tudi ne bo pomembno vplivala na pravico strank do sojenja v razumnem roku.
17. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati zgoraj navedena izhodišča in se opredeliti do relevantnih tožničinih trditev. Po skrbni in celoviti dokazni oceni bo moralo prepričljivo obrazložiti, ali je konkretni odnos med tožnico in zapustnikom ustrezal pravnemu standardu zunajzakonske skupnosti.
18. Ko sodišče razveljavi odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.) 1 Prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013.